BODIMO DRUGEMU DOMOVINA, KJER ČUTIMO LUBEZEN IN SOČLOVEČNOST – II. ADVENT-11.PONEDELJEK

VESELI SE, OBDARJENA Z MILOSTJO, GOSPOD JE S TEBOJ!
prim. Lk 1, 27-29, 35-37 sodoben prevod po bibliji Güthersloher 2-2017

27 Mladi ženski je bilo ime Marija. 28 Ko je angel vstopil k njej je rekel: »Veseli se, obdarjena z milostjo, Gospod življenja je s teboj!« 29 Pri teh besedah se je ustrašila in premišljevala, kaj ta pozdrav pomeni.

 35: »Moč Svetega Duha bo prišla nadte in moč Najvišjega te bo obdala z njegovo senco, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji otrok. 36 Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. 37 Pri Bogu je namreč vse mogoče.« 38 Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, naj se zgôdi, kakor si mi povedal!«

BODIMO DRUG DRUGEMO KOT DOMOVINA, KJER ČUTIMO LJUBEZEN IN SOČLOVEČNOST

 

“In kar si še želim, so še naprej pogumni ljudje v naši cerkvi, ki rečejo, kar si mislijo, ki ravnajo, kot mislijo da je iz njihove vere prav. In za to je potreben pogum. In ponižnost. Luther s tem pojmom v naš jezik prevaja latinski pojem “humilitas”. Ponižnost, to nima nobenega opravka s podvrženostjo ali celo s slepo pokorščino. Ponižnost, humilitas, to je življenjska drža povezanosti s tistim, ki nas nosi: zemljo in ljubezen. Humanost izvira prav iz tega. S to življenjsko držo, s ponižnostjo, bomo vedno znova – z biblično govorico – videli odprta nebesa, bomo čutili ljubezen in sočlovečnost. In to vam želim, da vam naša cerkev postane oz. ostane ta kraj. Da smo drug za drugega vedno znova domovina, v kateri se nas dotika nebo.”

Pridiga v štirih stališčih reformnega bogoslužja 31.10.2017 v cerkvi Martina; župnik Manfred Werner: Pogum
Povezava do prispevka (nemško)

V HOSPICU LAHKO VEDNO NEKAJ NAREDIMO ZA ČLOVEKA – II. ADVENT – PONEDELJEK-11

JEZUS JE OZDRAVLJAL VSAKO BOLEZEN IN VSAKO TRPLJENJE
prim. Mt 9, 35-36 biblija v sodobnem jeziku Güthersloher 2-2006

35 Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij pravičnega Božjega sveta. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako trpljenje. 36 Ko je Jezus zagledal množice svojega ljudstva, so se mu ljudje v njegovi notranjosti globoko zasmilili, ker so bili izmučeni in izčrpani in ležali na tleh kakor ovce, ki nimajo nikogar, ki bi jih čuval.

VEMO, DA V HOSPICU LAHKO VEDNO NEKAJ NAREDIMO ZA ČLOVEKA

 

“Sem Khaya Nzimande. Tukaj delam kot zdravnica v hospicu in tudi v HIV-kliniki. Ljudje me sprašujejo, kako shajam z umirajočimi in zakaj sem se podala v tako deprimirano okolje. In moram priznati: predenj sem prišla sem, sem imela tudi vtis, da bom, ko bom šla v hospic, videla umirati ljudi – no ja – kaj to pomaga? Toda sedaj sem že skoraj osem let tukaj. Že v prvem letu sem spremenila moj pogled o oskrbi v hospicu in paliativni medicini.
Mi pravzaprav spremenimo veliko v življenju ljudi. Ljudje, ki pridejo sem, so praviloma že bili v bolnici in tam so jim rekli: “Za vas ničesar ne moremo več storiti”, toda v naši organizaciji nimamo tega pristopa. Vemo, da lahko vedno nekaj naredimo, tudi če samo pomeni, da omilimo samo simptome neke osebe in ji vzamemo bolečine, da zagotovimo, da se počutijo dobro. To bistveno spremeni življenje teh ljudi, tudi če potem vendar umrejo.”
Okrožnica  2017 letno poročilo 2016

Povezava na Brotherhood of Blessed Gérard, organizacija pomoči Malteškega reda v Južni Afriki

Adventi koledar 2017 je sestavil  tim redakcije, vodja S. Grabmeier, izdaja pa www.Wir-sind- Kirche.De.
povezava: https://wir.wir-sind-kirche.de/index.php/adventskalender-2017.html; Prevod A. Smrečnik

NAŠA DEŽELA ŠE DAJE SVOJ PRIDELEK – II. ADVENT-NEDELJA-10-12-2017

NAŠA DEŽELA DAJE SVOJ PRIDELEK
prim. Psalm 85,9.13s. po sodobni bibliji Güthersloher 2-2006

 

9 Poslušat želim, kaj govori Božanstvo:
ha-šem, zares, govori o miru,
svojemu ljudstvu in svojim, ki ljubijo Boga
da se ne obrnejo k obupanosti.
13 Ha-šem daje tudi dobrote,
naša dežela daje svoj pridelek.
14 Pravičnost hodi pred Božjim obličjem
in utira pot njegovim korakom.

KMETIJSTVO GENSKIH STRUPOV

 

1996 je odobrila argentinska vlada pridelavo transgene soje in uporabo glyfosat herbicidov na gensko modificiranih uporabnih rastlinah, pri čemer se po izjavah kritikov zanaša izključno na študije ameriškega proizvodnega podjetja Monsanto. Pri tem sistematično odstranijo na poljih vse listje, npr. pred setvijo soje za živalska krmila. Monokulture (ki so resistenčne proti glyfosatu) potem nadalje poškropijo z letali ali traktorji s herbicidi, to pa prestanejo samo resistenčne rastline soje. Preko izvoza krmil pride snov po vsem svetu v živilsko verigo. Monsanto ima s produkti z glyfosatom – po tržnem imenu “Roundup” – letno približno 4 miljarde Eurov prometa…

Število obolelih otrok zaradi raka se je po več študijah potrojilo, pogostost zgodnjih porodov in poškodb pri porodu z nepojasnjenimi vzroki je dramatično narasla. Pri ljudeh, ki živijo na področju škropljenja, so npr. dokazane nekatere zdravstvene posledice, kot so obolenja dihalnih poti in kožna obolenja, umska  prizadetost.

Povezava Posledice glyfosata? “Landwirtschaft der Gifte”(“kmetijstvo strupov”) – razstava v Berlinu  – euronews 20. 10. 2017

RAZMISLEK, IZZIV IN SPODBUDA: Nekatere vasi, občine, sedaj razmišljajo če in kako bi lahko pridelovali živila brez uporabe glyfostata. Imajo pa težave, ker je uporaba glyfostata v EU dovoljene še za nadaljnih 5 ali več let. In EU zakonodajo je treba spoštovati tudi lokalno.

 

 

NISEM SE MOGLA SPRIJAZNITI Z NEPRAVIČNOSTJO – I. teden advent-čet-07-nov-17

VSE V MENI ZAHTEVA USTVARITI PROSTOR ZA TVOJO VOLJO, MOJ BOG…
prim Psalm 40, 7; 9 po sodobni bibliji Güthersloher 2-2006

7 žrtev in daril nisi zahteval,
izoblikoval si mi ušesa,
o žgalnih daritvah in daritvah za spravo nisi spraševal.
9 Vse v meni zahteva ustvariti prostor za tvojo voljo, moj Bog,
tvoja navodila so v moji notranjosti.

NISEM MOGLA IN HOTELA SPREJETI TE RPIPRAVLJENOSTI, SE Z NEVERJETNO NEPRAVIČNOSTJO PREPROSTO SPRIJAZNITI…


Spiegel: Tedaj ste bili na poti v Indijo. Kaj vas je spodbudilo ostati?

Pfau: To je bil moj obisk v getu lepra bolnikov, zadaj za glavno postajo. Tam je sestra mojega reda uredila delilnico zdravil, kar pa je manjkalo, so bili zdravniki. Tam je bil ta moški, bil je mojih let. Z rokami in nogami se je plazil po blatu. Ta je v meni nekaj sprožil.
Spiegel: Zakaj ravno on?
Pfau: Njegov pogled sam me še ne bi spravil popolnoma iz ravnotežja, take zadeve sem v vojni ja že doživela. toda drugi pacienti so preprosto stopili vstran. Tudi to bi še prenesla, pa tudi moškemu samemu se to ni zdelo čudno. V Nemčiji so ljudje po vojni vsaj rekli: sedaj je zadosti, tako ne more iti naprej. Toda tu je bila ena sama resnignacija. Ta pripravljenost, se z neverjetno nepravičnostjo preprosto sprijazniti. To je bilo tisto, kar nisem mogla in hotela sprejeti.

 

Intervju s sestro Dr. Ruth Pfau v SPIEGEL-Wissen-Heft 5/2015 „Weniger ist mehr – Wege aus Überfluss und Überforderung“(Manj je več – poti iz preobilja in preobremenjenosti) od 20.10.2015.

Adventi koledar 2017 je sestavil  tim redakcije, vodi ga S. Grabmeier, izdaja pa www.Wir-sind- Kirche.De.
povezava: https://wir.wir-sind-kirche.de/index.php/adventskalender-2017.html; Prevod A. Smrečnik

SPOSOBNOST IN POKLICANOST ŽENSK IN MOŠKIH SLUŽITI SVOJI SKUPNOSTI – I. teden advent17-čet

“In on jim je dal ženske in moške, da so nekateri apostoli in apostolinje, drugi preroki in prerokinje, spet drugim je dal nalogo oznanjati evangelij, voditi in učiti…”
Prim. Ef 4,11-13 po sodobni bibliji Güthersloher 2-2006…

ZA ENAKOPRAVNOST ŽENSK PRI VODENJU ŽUPNIJE IN EVHARISTIJE TUDI PRI KATOLIČANIH
“WOW ponovno izpostavi našo zahtevo uradni cerkvi, da se končno odpove grehu seksizma in vzpostavi brezpogojno enakopravnost s pripustitvijo žensk, ki imajo sposobnost in poklicanost, da služijo svojim župnijam, tako kot je to naredila tudi sv. Marija iz Magdale.
Ob prazniku “apostolinje apostolov” se spomnimo, da je Marija iz Magdale sledila Jezusovemu klicu in se podala na pot in je oznanjala veselo sporočilo o vstajenju. Tako je stoletja navduševala ženske, z božjim naročilom oznanjati, služiti in živeti sporočilo evangelija o enakovrednosti in enakopravnosti.”

Tiskovno sporočilo WOW, Women´s Ordination Worldwide ob prazniku svete Marije iz Magdale 22.07.2017

SPODBUDA, IZZIV IN RAZMISLEK ZA DIALOŠKO RAZPRAVO:
Upokojeni škof E. Kräutler idr. teologi že leta zagovarjajo sprejeti poklicanost tudi žensk za vodenje župnijskih občestev in evharistije. Frančišek je škofe po vsem svetu prosil, da glede prihodnjega vodenja župnij in evharistij podajo pogumne predloge. Nekoč bodo v Amazoniji posamezne katehistinje vodile krajevne župnije in domače evharistije z vednostjo škofa… Dejstvo je, da je pastorala v nekaterih kulturah odvisna tudi od sposobnih in odgovornih žensk in mater, ki tam s svojo odkrito in priznano karizmo za služenje že dalj časa izkušeno, pogumno in uspešno vodijo bazične skupnosti… Uganite, koliko ministrantinj v % je kje v kateri od sosednjih cerkva?

“MAJHNE STVARI, NAREJENE Z VELIKO LJUBEZNIJO, PRINAŠAJO MIR IN VESELJE.” (Nobelovka Mati Terezija)

Adventi koledar 2017 so sestavili v timu redakcije, vodstvo S. Grabmeier, izdaja: www.Wir-sind- Kirche.De.
povezava: https://wir.wir-sind-kirche.de/index.php/adventskalender-2017.html
Prevod: A. Smrečnik

Solidarnost s Frančiškom – sr15mar2017

Mreža »sodobno verovati« v Avstriji vabi, da podpremo izjavo »Solidarnost s Frančiškom«. S tem delamo za tri cilje:
1.    Solidarnost s Frančiškom izraža javno podporo njegovi poti Cerkve kot služenje ljudem.
2.    Škofe prosimo, da besedam v smislu Frančiška sledijo tudi z dejanji, da obstoječim občestvom omogočijo samostojnost, preizkusijo usklajene predloge ali pa jih vsaj posredujejo Rimu.
3.    Opogumiti verujoče znotraj in zunaj Cerkve, da se močneje zavedajo svojih možnosti in svoje vere v dialogu, da se usmerjajo po bibliji in živijo sodobno.
To pobudo lahko na koncu dokumenta podprete poimensko. Lahko pa posredujete tudi svoje mnenje, prosim… (nemško).

Solidarnost s Frančiškom

Mreža: sodobno verovati in vsi podpisniki in podpisnice podpirajo Frančiška na njegovi poti, da spremeni Cerkev, da bo služila življenju, da bo kot Cerkev sočustvovala.
          Odločitve in način vodenja rimskega škofa je možno kritizirati kot pri njegovih predhodnikih. Kritika pa je – če želi služiti občestvu – konstruktivna, odprta, direktna, stvarna in jo je treba povedati s spoštovanjem dostojanstva vseh. Služiti mora iskanju najboljše rešitve, osebna zanimanja je treba podrediti. Poniževanja in žalitve je treba preprečiti. Pot je pošten dialog, ki ob Jezusovem sporočilu meri različna mnenja.

Solidarnost s Frančiškom

Rimskemu škofu se zahvaljujemo, ker se dosledno zavzema za dostojanstvo vseh ljudi. Podpiramo njegovo učinkovito in javno zavzemanje za vprašanja našega časa:
·       za pravičnost in mir in zdravo življenjsko okolje,
·       za deležnost vseh pri dostojanstvenem življenju v pravičnosti,
·       za pravično gospodarstvo, ki je lahko podlaga lastnega življenja,
·       za enakopravno spoštovanje vseh žensk in moških,
·       za nemočne, za ljudi, ki živijo v revščini ali bežijo pred nasiljem in stisko,
·       za pravično, udeleženo, odpuščajočo in usmiljeno Cerkev;
Radi se priključimo njegovi pobudi za sinodalno Cerkev, za rodovitno ekumeno in dialog med verstvi, ki poudarja skupno, ne da bi izključila razlike.
          Cenimo njegovo skromnost, njegova močna, človeška znamenja in njegovo zakoreninjenost v življenju Jezusa kot tudi njegove razlage biblije. Izrecno podpiramo njegove poskuse, da Jezusova načela vključi v pastoralo in strukture v življenju Cerkve.

Prošnja škofom

Prosimo škofe, da še bolj jasno podprejo njegovo pot – ne samo z besedami, temveč predvsem z dejanji -,  da spoznajo »znamenja časa«, da razvijejo »pogumne predloge« in te uskladijo z rimskim škofom in jih veseli uresničijo v škofijah.
          Opogumite občestva k samostojnosti in odgovornosti, omogočite vodenje primernim ženskam in moškim kot tudi evharistijo z alternativami celibatu. Spodbujajte subsidiarnost in času primerno teološko raziskovanje – predvsem tudi v vprašanjih gender – in podpirajte pogumen dialog z znanostmi. Uresničite resnično soodločanje vseh vernih in izvajajte svojo nalogo kot službo ljudem.

Samoobveza

Podpisnice in podpisniki se obvežejo, da bodo do vsem ljudi – kolikor je v njihovi moči – zastopali sodobno vero, se ukvarjali z vprašanji časa, sledili teološkemu razvoju in se zavzemali za pravičnost in mir, za človeško ravnanje z vsemi ljudmi in begunci, iskalci zaposlitve, samohranilkami, zapostavljenimi in pomagali drugim ljudem v socialni stiski.
          Udeležimo se razumljivega oznanjevanja, oblikujmo cerkvena praznovanja v sodobnih in teološko odgovornih oblikah in bodimo na strani žalujočih, bolnih, v svojih možnostih omejenih ali pa z ljudmi, ki živijo sami.

Za mrežo: sodobno verovati:
Dr. H. Bica, H. P. Hurka, Dr.a R. Müller, Dr. I. Reisenbichler, Dr. H. Stetter – Dunaj, 9. Marec 2017

Vsi ste povabljeni, da podprete solidarnostni poziv, posamezniki, skupine, gibanja in platforme idr.

Izjavo prvopodpisanih podpirajo tudi:
Univ. Prof. em. Dr. H. Häring (Tübingen), Dr. P. Pawlowsky (Dunaj), Dkfm. H. Hofstätter (Initiator, Dunaj), Bazična skupnsot Dunaj Endresstr. in Mavrična skupnost Schwechat, H. Schriffl (Diakon, Münchendorf), V. Pernsteiner, M.A. (predsednica Kat. Ženskega gibanja A), M. Hauft (bivša predsednica Kat. Ženskega gibanja A), Dr. F. J. Weißenböck (Kirchberg a. W.), „Duhovniki brez službe“ A, H. Bartl (Dunaj), H. Riedler (Linz), E. Mayer (Predsednica KA v škofiji Slbg.), opat Mag. Ch. Haidinger OSB (predsednik  konference Superiorjev moških samostanov A), P. Dr. F. Helm SVD, (namestnk Provinciala misijonarjev Steyler), N. Arntz (duhovnik, Münster), krožek Freckenhorst (Duisburg), Mag. J. Dirnbeck (Nürnberg), Univ. Prof. Dr. R. Siebenrock (Innsbruck), Univ. Prof. Dr. A. A. Bucher (Slbg.), Univ. Prof. Dr. R. Höfer (Graz), Univ. Prof. em. P. Trummer (Graz), Univ. Prof. Dr. H. Schelkshorn (Dunaj), G. Loser-Friedli (ustanoviteljica in Predsednica društva od celibata prizadetih žena v Švici), B. Durrer (Laax, Švica), Univ. Prof. em. W. Kirchschläger (Luzern), Univ. Prof. em. Dr. R. Friedli (Fribourg, Švica), Dr. A. Odermatt (Zug, Švica) in Teološki Forum – FK na Slovaškem. (izbor prvo podpisanih…)
Podpisi (442 dne 15.3.2017)

Svoje ime in priimek lahko dodate na izvirni povezavi:
http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/422-solidaritaet-mit-franziskus?cdpetitions_limitstart=440&limit=20

prevod A. Smrečnik

500 let reformacije – končajmo cerkveno ločitev 1mar17sr

KLIC K ZBUDITVI HANSA KÜNGA*

https://www.kath.ch/newsd/hans-kueng-fordert-konkrete-reformschritte-seiner-kirche/

Zelo je razveseljivo, da je bil 6.2.2017 predsednik sveta evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD), deželni škof H. Bedford-Strohm v spremstvu kardinala Marx, predsednika nemške škofovske konference, ob reformnem jubileju na uradnem obisku pri papežu Frančišku v Rimu. Papež je govoril o »široki spravni različnosti«. Kot je povedal, ceni duhovne in teološke darove, ki smo jih prejeli od reformacije, in se bo z vsemi svojimi močmi »zavzel za to, da premosti še obstoječe ovire«.

Že 9.2016 sta škofa Bedford-Strohm in kardinal Marx predstavila skupno besedilo »zdraviti spomin – pričevati o Jezusu Kristusu«. Po petih stoletjih ločitve in obojestranskih zavračanj želita obe veliki cerkvi v Nemčiji ta spomin praznovati skupaj kot »praznik Kristusa«. 11. marca 2017 naj bi obhajali osrednje bogoslužje pokore in  sprave nemške škofovske konference in sveta EKD v Hildesheimu kot nadaljnjo točko kristalizacije v procesu spomina in ozdravitve.

IZJAV O NAMREI SMO SLIŠALI ŽE PREVEČ

Toda rimske izjave o nameri in predlogih o pokori in spravi smo slišali že prevečkrat. Ekumensko dejavni kristjani končno pričakujemo dejanja. Žal skupna izjava v odločilnih vprašanjih molči o zastoju uradne cerkve in spregleda praktično ekumeno, ki jo v mnogih evangeličanskih in katoliških občestvih in skupinah že dolgo živijo. Za njih obojestransko priznanje služb in evharistična skupnost nista težava. Za tem napredkom cerkveni voditelji daleč zaostajajo. Oni sami so pred Bogom in ljudmi odgovorni, če z odstranitvijo »še obstoječih ovir«, ne mislijo resno.

Za jubilejno leto 2017 naj bi odgovorni dosledno udejanjili deloma že desetletja obstoječe dosežke dialoga ekumenske komisije. Katoliški cerkvi se vsiljujejo:

  1. Rehabilitacija Martina Luthra,
  2. Preklic izobčenja vseh iz časa reformacije,
  3. Priznanje protestantskih in anglikanskih služb,
  4. Obojestransko evharistično gostoljubje.

Številni kristjani si želijo, da bi te postavke evangeličanska stran prav tako prostodušno in jasno povedala katoliški cerkvi, seveda ne brez potrebne samokritike. Samo praznovati 500 let reformacije, ne da bi cerkveno ločitev dejansko končali, pomeni, nalagati si novo krivdo. Pritisk teologije in cerkvene baze, občestev in mnogih dejavnih žensk in moških, naj pomaga, da pogosto zastrašeno in oklevajoče cerkveno vodstvo v Rimu in drugod te zgodovinske priložnosti ne bi zamudilo, temveč se prebudilo. Sicer se bo še več ljudi odvrnilo od cerkve, še več občestev in skupnosti poiskalo samopomoč! V današnjem globaliziranem in sekulariziranem svetu krščanstvo deluje verodostojno samo tedaj, če se predstavi v resnično spravljeni različnosti.

Informacija o ozadju:

Prof. Hans Küng (roj. 19.3.1928) je od svoje disertacije »Opravičenje. Nauk Karla Bartha in katoliško mišljenje« (1957) deloval v smeri ukinitve cerkvene ločitve. V prvi knjigi njegovih  sedaj pri založbi Herder izdanih izbranih delih je povezal svoje knjige o nauku opravičenja. Küngov impulz pred točno 60 leti je povzročil, da je bil v tem centralnem spornemu vprašanju dosežen evangeličansko-katoliški konsenz in se zaradi tega danes ponuja katoliška rehabilitacija Martina Luthra. Nadaljnjih 23 knjig zbranih del dokumentira Küngovo prizadevanje vseh šest desetletij za ekumensko spravo in mir med veroizpovedmi in verstvi. Z Josephom Ratzingerjem (papež Benedikt XVI.) je zadnji še aktiven koncilski teolog.

*Ta »klic k zbuditvi« Hansa Künga je posredovala Ustanova Weltethos s sedežem v Zürichu.    

(prevod A. Smrečnik)

Družinska skrivnost v rimski Cerkvi – TO07FE2017

Hermann Häring

“Do sedaj je Rim dodajal plin, ne da bi zamenjal zarjavele zavore antimodernizma: …”

Cerkveni obnovitelji si pri predhodnikih papeža niso pustili vzeti pravice kritizirati papeža pri njegovem izvajanju službe in so se sedaj usmerili proti konservativnim ohranjevalcem.
To je za nemškega teologa Hermanna Häringa povod vprašati, kaj je temu pravzaprav vzrok?
Kritika kritike sedaj kot tudi že prej pokaže, da gre očitno za sprejemanje razumevanja nauka – od jedra vere do disciplinskih ureditev – ki se razglaša za nespremenljivega.

Häring to imenuje družinska skrivnost in raziskuje razpravo o nezmotljivosti – predvsem v novejši zgodovini.

V Rimu vre. Sredi novembra 2016 pišejo štirje kardinali papežu odprto pismo. Zastavijo mu štiri vprašanja o pismu Radost ljubezni. To je bil izreden korak. Odmev, ki ga je ta kvartet sprožil pri kritikih in zagovornikih, je še vedno slišen. Papež se odzove zmedeno. 23.12.2016 je Frančišek govoril o “zlobnih nasprotnikih” in o tem, da se upiranje reformam pogosto kaže v “ovčji koži”. Dan prej je kardinal Kasper zavzeto zagovarjal pisanje v radiju Vatikan. Po tem se je razprava zaostrila. F. Papamanolis, upokojeni škof iz Syrosa, Santorinija in Krete je tudi vešč rimskih razmer, je štirim kardinalom očital krivoverstvo. Pomožni škof Schneider  iz kirgizijskega Tokmoka opisuje tako odzivanje kot “neumno, naivno, razkolniško, krivoversko”.Tudi pritrdilna izjava nemških škofov 23.1.2017 razprave ne umiri. Pri tem je bilo jasno, da izjava ni imela velikega pomena. Ni bilo uradno pastirsko pismo, temveč samo izjava, in avtor ni bila nemška škofovska konferenca, temveč stalni svet, ki je pristojen pravzaprav samo za koordinacijo kot tudi svetovalne naloge ob cerkveno političnih in organizacijskih vprašanjih. Ob tem celotnem scenariju se lahko čudimo. Zakaj konservativni kardinali papeža ne bi smeli kritično vprašati, kot to prenovitelji delajo že leta in dneve? Zakaj z močnim patosom kličejo k podpori za papeža, namesto da bi formulirali diferenciran odgovor? Celo Leonardo Boff, veliki kritik papeža preteklega stoletja trdi, da papeža ni možno obsoditi, da je to nauk Cerkve, in na ta način hoče sam prepovedati kardinalom vsako kritiko papeža.

Kaj so naredili štirje kardinali? Iz njihove perspektive, ki je Rim končno delila že 150 let, so preprosto odprli nekatera vprašanja, ki so dejansko nerešena. Na ta vprašanja pa ni potrebno odgovoriti na način “ja-ne”, končno papeža na noben način ne izsiljujejo, kajti na vsa štiri vprašanja bi lahko reagiral diferencirano. Kaj drugega od papeža Frančiška tudi nihče ne bi pričakoval, ki si je medtem dolžnost razločevanja napravil kot svojo tržno znamko. Respondeo cum distinctione (odgovarjam, s tem da razlikujem) je bila že vedno čarobna formula jezuitskih disputov. “Z njegovim načinom dušebrižništva”, je pisal Th. Seiterich v Publik-forumu, “je bilo možno prenašati strogo zgradbo nauka in kljub temu živeti”. Prav to pa je točka zdrahe. Iz bibličnih in dogmatskih vzrokov je zgradba v vprašanjih zakona in družine že pred desetletji postala krhka, kar škofovske sinode in papež pogumno zamolčijo. 

Toda notranje blokade proti temu priznanju medsebojno povezuje skregane stranke, kajti v podtekstu razprave divje rovari najbolje varovana družinska skrivnost preteklih desetletij. O tem nočejo ali pa ne morejo govoriti, ker preveč omaja notranjo statiko njihove vere, jedro njihove identitete. Hans Küng je 2015 v knjigi Sedem papežev, poglavje 7, pisal prav o tem. Gre za rigidno fiksiranje na nezmotljiv verski sistem, ki ne dopušča več nobenih popravkov. Pri zelo aktualnih vprašanjih zakona in družine gre za to, da se Rim ponovno opredeljuje za zakonski model iz zadnjega prehoda tisočletja in ga ponovno kombinira z bibliji tujim modelom zakramentov. Küng je pozval k temu, da bi biblijo in zgodovino Cerkve končno vzeli resno, tudi če privede do posegov in korektur v nauku in praksi. Glede te intervencije sem ponovno slišal uglašene reakcije: “Pozabi, to je od leta 1970 pač Küngov konjiček”, hkrati pa znan izrek v zvočno zatesnjenih prostorih: “Tega itak nihče ne upošteva več; imamo se kaj pogovarjati o bolj pomembnih zadevah.” Resnično?

Spomnimo se 18. decembra 1979. Veliko čiščenje Janeza Pavla II. se je pravkar začelo in tečnega vznemirjevalca je bilo treba primerno ožigosati. Kajti Küng je 1970 ob stoletnici dogme o nezmotljivosti tvegal, glede tega izpostaviti nekaj vprašanj. Lahko bi na to odgovorili diferencirano, toda vznemirljiva vprašanja so v Rimu že tedaj veljala kot nesramna. Zaznali so žalitev veličanstva in se v strokovnih krogih delali vzvišene: Küng ne razmišlja niti zgodovinsko niti hermenevtično; sploh ni razumel notranjega smisla te dogme. Pri čemer je bil prav Küng tisti, ki je postavil pod vprašaj površinski birokratski racionalizem in juridizem Rima. Karl Rahner je proti temu “liberalnemu Protestantu” reagiral zgroženo in se je s tem zaprl nadaljnim razpravam. Karl Lehmann je igral prevzetnega razgledanega misleca, ki je v bistvenem ostal nejasen. Walter Kasper se je izgovarjal na svojo “zgodovinsko ” hermenevtiko, ki je bila stara že 150 let, torej zastarela. S tem so teologi zapravili možnost odgovoriti prepričljivo. Vprašanje ni napredovalo, toda skrajneži v hierarhiji so se počutili potrjene. Iz razumevajočih vzrokov pa so štirje kardinali danes kot varuhi tradicije; samo da so ostali ujeti v svoji antimodernistični sholastični standardni teologiji. Deset let kasneje, decembra 1979, je Rimu in nemškim škofom dokončno minilo potrpljenje in kljub resnim uporom iz Nemčije je Rim brez vsake obzirnosti uveljavil svoje načrte. Škof Moser, ki je bil sprva še na strani Künga, je potegnil kratki konec. Lahko bi se upiral, da izgovori prepoved učenja, toda za to mu je manjkalo moči. Toda zgražanje v Nemčiji je bilo veliko. Torej so citirali vse rezidenčne škofe Nemčije 7. januarja 1980 v Würzburg, kjer so morali podpisati pripravljeno pismo. Kljub vsem pomislekom, ki so jih imeli nekateri, so podpisali vsi: skupinski pritisk med škofijskimi kolegi je bil tedaj že dobra znan. Simbolni pomen tega dejanja pa je bil za gospode in njihovo zavest identitete močen. Hkrati so podpisali besedilo za prižnico, katerega mnogi župniki niso bili pripravljeni prebrati. Toda tudi to gospodov učiteljev in upraviteljev rimske Cerkve ni več motilo. 31.12.1979 je škof Moser javno izrekel prepoved učenja. 

Po tem se je zgodilo nekaj čudnega: Ime Hansa Künga sicer ni izginilo iz spomina cerkvenega ljudstva, veroučiteljev in mnogih mož in žena v dušebrižništvu, toda v katoliško-teoloških strokovnih publikacijah je komaj kje še našlo mesto in do 2013 je bilo v strokovnih delih o opravičenju, kristologiji in drugih temah praktično pozabljeno. Tudi tema nezmotljivosti sama je bila izgnana v senčno bivališče: kmalu je bilo treba strokovne razprave iskati s povečevalnim steklom. Da po 1980 nihče ni zasedel več stolice za dogmatiko ali osnovno bogoslovje, ki je pokazal tudi najmanjšo kritičnost, je bilo jasno. To je za katoliško teološko izobraževanje imelo seveda svoje posledice. Skratka: v uradnih vrstah je kmalu prevladal splošen proces zatajevanja, ki sta ga po svoji moči spodbujala papež Wojtyla in njegov naslednik. Z neokusno zadevo niso hoteli imeti več nobenega opravka in so raje spodbujali ideologijo avtoritarno vodene communio (skupnosti). Nezmotljivost, ki jo je Karl Rahner označil za mater vseh dogem, so sedaj zapakirali v vato, objadrali s spretnimi manevri izogibanja in jo tako napravili za nedotakljivo. Tako so  lahko ukrepali bolj avtoritarno. Najkasneje z Benediktom XVI. je strah postal zaščitna znamka podrejenih, vedno popolno nadziranih nosilcev služb, in do njegovega odstopa je ostalo molčanje o nezmotljivosti neomajno. Njuni prvoborci kot von Balthasar, Brandmüller, Ratzinger, Kasper in Lehmann  so lahko pospravili svojo žetev; njihov boj za rimsko resnico je bil kronan z uspehom in je označeval njihova življenjska dela.

To je šlo dobro dokler je prišel na krmilo nov papež in zahteval prenovo. Namesto drugih je prijel za eno najbolj vročih želez, pripustitev ponovno poročenih k obhajilu. Na podlagi predhodne škofovske sinode je z Radost ljubezni predlagal rešitev, ki je vsekakor simpatična in izhaja iz spoštovanja do prizadetih. Prav je, da jo obnovitelji zagovarjajo (nekoliko bolj moški kot ženske, bolj hetero kot homo,  pomagajoči bolj kot prizadeti). Frančišek, ki se je že vedno zanimal za usmiljenje in za blaginjo izključenih, opira svojo empatijo na biblijo in na smisel krščanskega oznanila, ki obljublja ozdravljenje, odpuščanje in usmiljenje. Z navdihom in veliko spretnosti uveljavlja to skrb, odločilni premik pa skrije v opombi. Najnovejša pridiga na praznik razglašenja 2017 razkriva njegova globoka humana prizadevanja.

Toda tudi on spregleda ali pa zataji družinsko skrivnost, ki je medtem z rimsko katoliško identiteto napravila globoko simbiozo. V svoji dogmatični opredeljenosti je rimska Cerkev naenkrat začrtala drugo, četudi zelo problematično pot, ki jo večinoma zrelativizirajo in potlačijo tudi prenovitelji. Tudi oni ne želijo ogroziti notranje statike Cerkve. Definicija o nezmotljivosti iz 1870 spada k centralnim nosilcem celotne konstrukcije, tudi če je tujek in s starejšim ogrodjem ni kompatibilna, vsem ljubiteljem biblije vzbuja slabo vest in zelo otežuje cilje usmiljenja. Najkasneje 1980 je bila cerkvena ideologija fiksirana na smer lastne pravovernosti in na nek način tudi sakralizirana. Za zamolčanje problema se je našel grešni kozel, ki se je podal pod rezilo. Eden za vse: Rene Girard pozdravlja. Pod temi pogoji je postala samokorektura skoraj nemogoča.

Kaj je torej problem? Pravzaprav bi moral veliki klic k usmiljenju papeža zrušiti neusmiljeni sistem rimske Cerkve. So ga omili in toliko bolj potrdili, njegovo neprijetno obličje zgladili in napravili nekoliko bolj znosno. Frančišek zgleda, da tega notranjega nasprotja ne vidi. Zaradi tega ga tudi ohranja: nevzdržna interpretacija biblije v zadevah neločljivosti, globoko jurističen in pocerkvenjen nauk o zakramentih kot uradni, model zakona skoraj brez izkustev. Dokler ta zmotni razvoj ne bo korigiran, bodo ostala vprašanja štirih kardinalov brez odgovora.

Iz njihovega vprašanja bi bilo zlahka zaključiti, da naj papež njim in cerkvenemu ljudstvu natoči čisto vino. On naj razloži, kako gleda na starodavni koncept zveličavnega mnenja svojih prednikov. Kako se naj ti gospodje odpovedo razumevanju vere, za katero so se bojevali ves čas svojega življenja? Zaradi tega naj bi papež jasno nagovoril notranje, od njega povzročene probleme in nam brez strahu razložil, kaj misli tozadevno popraviti. Dolgoročno bi to prineslo več blagoslova kot pa stalno balansiranje z nejasno interpretacijo biblije. Frančišek je v mnogih izjavah svoja prednika hitro pustil za sabo in v širokih krogih našel odobravanje brez zadržkov. Toda tudi to bo ostala epizoda, če do neprijetnega ključnega vprašanja do nadaljnjega ne bo zavzel stališča. Do sedaj je Rim dodajal plin, ne da bi zamenjal zarjavele zavore antimodernizma: izguba ugleda rimske Cerkve je že sedaj zadosti zastrašujoča. Družinske skrivnosti imajo svojo ceno, in ta je lahko tudi smrtna.

Kaka poteza osvoboditve bi torej bila, če bi papež razglasil: aktualni nauk zakramentov zakona in evharistije ne nadaljuje nepristransko sporočila Jezusa niti bibličnih impulzov. Mi vsi si želimo usmiljenja, če smo drugim prizadeli krivico in smo pripravljeni škodo popraviti. Toda ponovno poročenim, pogosto žrtve svoje situacije, ki so izključeni od obhajila, je treba v prvi vrsti ponuditi pravičnost, v smislu spoštovanja njihovega lastnega dostojanstva, in ne usmiljenje. Že Matej omogoča v določenih primerih ločitev (Mt 5,32) in pri Pavlu naj bi v primeru globokih diferenc “brat ali sestra … naj ne bosta priklenjena kot sužnja;  k življenju v svobodi vas je Bog poklical.” (1 Kor 7,15) Do sedaj papež Frančišek ni uspel priti do te konsekvence. Glede tega ne trpijo le mnogi naši ponovno poročeni bratje in sestre v veri, temveč tudi vsi, ki si želijo, da bi biblija končno postala duša vere. Pravkar berem pri Christianu Kreiß, Luther je oderuhom odtegnil zakramente. Razmišljati o tem bi bilo veliko bolj pomembno, če želimo danes evharistiji izpričati potrebno spoštovanje.

O avtorju: Hermann Häring, rojen 1937, ­poročen in ima s svojo ženo tri odrasle otroke.
Od 1970–1980 je bil znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekumensko raziskovanje v Tübingenu pri Hansu Küngu. Od 1980 do 2005 je učil sistematično teologijo in znanstveno teorijo na univerzi Nijmegen in je ustanovil interdisciplinarni Inštitut za Teologijo, znanost in kulturo. Danes živi ponovno v Tübingenu in raziskuje  teme ekumenskega in medverskega dialoga.

Prevedel A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/9-meinungen/413-das-familiengeheimnis-der-roemischen-kirche

PS: Knjig Hansa Künga v slovenskem prevodu je le peščica.
Založba Herder trenutno ponovno izdaja Küngova izbrana dela, in prof. Küng sam lahko še za časa svojega bogatega življenja hvaležno piše spremne besede in posodablja uvode.
Nekaj del, mnenj in poglavij je objavila predvsem nekdanja revija Znamenje idr.. Knjige so npr. Katoliška Cerkev, Credo, Kaj verujem (Kaj pomeni biti kristjan…), Jezus, Projekt Svetovni etos, Priročnik Svetovni etos idr.
V Zagrebu pa je leta 2001 izšla tudi uspešnica Biti krščanin (str. 600), iz katere je povzeta knjiga Jezus.
Prof Küng je napisal tudi 3 knjige svojih napetih spominov. V tretji (Doživeta človečnost … Izborjena svoboda … Sporna resnica …) navaja tudi svoje prijateljsko dopisovanje s Frančiškom.

Prof. Küng je bil na povabilo TEOF in GSEtoS 2012 v Sloveniji v Mariboru na ekumenskem simpoziju, kjer je imel uvodno predavanje Gradimo mostove, kaj povezuje Evropo. (Glej BV, radijo Ognjišče, Vzgoja, RTV SLO in www.svetovnietos.si) Je tudi prvo podpisani pod naš Manifest Gibanja Svetovni etos Slovenija Maribor 2012. Sodelavci prostovoljci GSEtoS smo prof. Küngu in kolegom ustanove Weltethos v Tübingenu zelo hvaležni za prijateljsko sodelovanje in srečevanja.

 

Ne vladati, temveč negovati – NE5FE17

Pogovor s svetovalcem okrožnice o okolju, škofom Ewinom Kräulerjem

Papež Frančišek vas je, škofa iz dobesedno drugega konca sveta, imenoval za sodelavca za novo okrožnico. Kako je prišlo do tega?

Erwin Kräutler: Z mojim prizadevanjem v škofovski komisiji Brazilije za Amazonijo. Od njene ustanovitve naprej sem njen tajnik. Predsednik je moj frančiškanski prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Rekel mi je: gre za to, da papež Frančišek iz prve roke izve, kaj se dogaja z uničevanjem Amazonije in kako posledico ima to požrešno uničevanje narave in kulture za človeštvo. To mu moraš približati.

Kako se je začelo to sodelovanje?

Kräutler: Dne 4. aprila zadnjega leta sem bil na avdijenci pri papežu Frančišku. V najinem pogovoru je šlo za ekologijo, torej našo sozemljo in njegovo trpljenje, za ogroženo preživetje indigenih ljudstev, za boje proti gradnji velikanskega jeza na Riju Xingu blizu mojega škofovskega mesta Altamira kot tudi za občestva brez evharistije v širjavah Amazonije. Frančišek se je živahno zanimal za moje izkušnje in me prosil, da mu pripravim predloge za njegovo okoljsko okrožnico. Za točen potek se naj bi dogovoril s kardinalom Petrom Turksonom, predsednikom papeškega sveta za pravičnost in mir. S Petrom Turksonom sva na predvečer skupaj večerjala v gostilni in sem slišal o njegovih izkušnjah z veleindistrijskim rudarstvom mangana v njegovi Ghanski domovini. Ko sem bil ponovno doma v Braziliji, sem poleg dela v velikanski škofiji pripravil predloge, ki jih je Vatikan želel prejeti v angleščini. Nisem so-avtor, kot trdijo nekateri mediji, temveč sem prinašalec kot drugi.

Za katere vsebine v okrožnici vam je šlo?

Kräutler: Amazonija, njeno uničevanje in ogroženost, kot tudi žrtve in mnogi boji upora za sozemljo v okoljski okrožnici ne smejo manjkati. Kajti Amazonija je makro-področje. So velika pljuča planeta. Amazonija ima klimo, ki regulira funkcijo za celotno zemljo. Če prejšnjih velikanskih deževnih gozdov Amazonije ne bo več, če se bo nadaljevalo izsekavanje zaradi kratkoročne sle po dobičku, bo to imelo posledice, ki se ne bodo ustavile na mejah Brazlilije.

In ljudje v Amazoniji?

Kräutler: Kdor pripoveduje o svojih izkušnjah v Amazoniji, kjer živim že 50 let in sem že 35 let škof, mora seveda govoriti o domorodcih: Amazonija pripada domorodcem, in domorodci pripadajo Amazoniji. Njihova sozemeljska kultura in njihove izkušnje, živeti z naravo in je ne uničevati, mora nujno biti vsebovana – v današnji uri sveta nujni – ekološki-okrožnici.

Amazonija je s približno sedem milijoni kvadratnih kolometrov velikanski prostor. Kako je aktualno obremenjena?

Kräutler: Na začetku 20. stoletja je bilo tam še okoli šest milijonov kvadratnih kolometrov deževnega gozda. V zadnjih petdesetih letih je bilo od tega uničenih približno štiridest procentov, predvsem za to, da so pridobili pašnike in zemljišča za velikansko poljedelstvo. Dinamika uničevanja gozda se nadaljuje, ni je bilo možno ustaviti. V največjem sistemu tekočih voda sveta je načrtovanih več kot šestdeset jezov in elektrarn. Amazonka in mnogi pritoki bodo tako postali mrtve vode. Kultura rečnih ribičev in – kmetov je ogrožena, da bo potonila. Hlepenje po rudarskih bogastvih kot sta zlato in bauksit zastruplja rečni sistem. In gozd postane žrtev samo na dobiček usmerjenih lesnih koncernov.

Kaj je vodilo ekološke-okrožnice?

Kräutler: Papež Frančišek je napram meni poudaril, da mu gre prvenstveno za vprašanje preživetja človeka in narave. Utemeljuje naproti uničujočim interesom izkoriščanja, ki se globalno povezujejo v dinamiko smrti. Ne gre torej v prvi vrsti za običajno varovanje okolja. Frančišek mi je rekel, da želi preprečiti nasprotovanje med jazom in naravo, ker bi na ta način narava preveč lahkotno postala predmet, zadeva, o kateri bi določeni ljudje in podjetja potem odločali. Njemu gre za neločljivo sobivanje narave in človeka, za soustvarjenost vseh. Kratko rečeno: vodilo ni okolje, temveč sozemlja.

Kaj je socialna in politična perspektive?

Kräutler: Papežu gre za ekologijo, ki vsem, predvsem pa revnim, podarja dobro življenjsko perspektivo. Naša drža napram daru stvarstva se imenuje odgovornost. Ne v smislu stare, zmote in popravljenega prevoda stavka iz bibličnega mita stvarjenje »podredite si svet!« Temveč v smislu mnogo bolj primernega prevoda Stuttgartske biblije »napravite korak na zemlji!« Povabljeni smo, da se na zemlji premaknemo. S tem je povezana naloga, da jo negujemo in oskrbujemo. Negovalci naj bomo, ne gospodovalci nad zemljo.

Papež prelomi s staro zgodbo prevzetnosti iz biblije?

Kräutler: Jasno. Kajti na mesto stoletja stare, smrtne napačne interpretacije od Boga zaukazane dominantnosti človeka postavi hvaležno sobivanje. Zgodivina učinka tega napačnega tolmačenja je bila in je žal dolga.

V kateri kontekst papež postavlja ekološko-okrožnico?

Kräutler: Frančišek je Argentinec, tam je dolgo časa živel. Argentinsko gospodarstvo je usmerjeno na izkoriščanje in izvoz naravnih bogastev kot tudi agrarno industrijo. Zaradi nje nastradajo na jugu kot na severu Argentine domorodci in njihove kulture. Če Frančišek govori o uničevanju narave in izkoriščanju, govori o svoji življenjski izkušnji.

Je okrožnica kot druge prejšnje okrožnice papežev samostojen dokument?

Kräutler: Ne. Izhaja nekaj mesecev pred svetovno klimatsko konferenco Združenih narodov v Parizu in se umešča v njen uvod. To je novo in je enkraten dogodek. Rim se torej na nov način povezuje s svetom. In katoličani tvorijo z več kot 1,2 milijardo ljudi v skoraj vsaki državi sveta veliko skupnost. Če bodo mnogi izmed njih okrožnico uporabili, bo to spodbudilo stremljenje po širokem svetovnem spreobrnjenju v ekologiji in svetovnem vprašanju klime.

Intervju: Thomas Seiterich, www.Publik-forum.de 12/2015

Erwin Kräutler vodi prelaturo Xingu, površinsko največjo škofijo sveta. Za njegovo prizadevanje za domorodce in za deževni gozd Amazonije je prejel alternativno nobelovo nagrado.
Prevod A. Smrečnik;
Zahvala avtorju za dovoljenje za prevod.

PS: Prevod nemške slikanice okrožnice Pismo za svet sem posredoval založbi Družina in upam, da bo prevedena in čim prej na razpolago tudi za slovenske otroke in vse člane družine.

Slovenski prevod okrožnice Hvaljen si pa je na razpolago na spletu tako radija Vatikan kot tudi založbe Družina. Hvala.

PRIHODNOST ČLOVEŠTVA IN ZEMLJE – SR18JA2017

Vidik je postal širši in presega notranja cerkvena vprašanja. Na to opozarja župnik na Predarlskem v Avstriji Helmut Rohner, ko citira intervju z Leonardom Boffom, v katerem brazilski teolog interpretira rimskega škofa in ugotavlja, da je zanj “središče zanimanja ne samo Cerkev, temveč preživetje človeštva”.

Ko so se srečale bazične skupine različnih dežel v Braziliji na velikem mednarodenem prizorišču, so izbrali naslov;
“Drugačen svet je možen”.

 

Ko je škof na Predarlskem Benno Elbs za novo leto govoril o poteh prihodnosti, je zapisal:
“Če bomo v tem novem letu poskusili, poglobiti sodelovanje v naši deželi, v Evropi in po vsem svetu in ga okrepili, potem se nam nekaj tega lahko posreči. In želim nam, da se nam posreči, da na nasilje ne bomo odgovarjali s sovraštvom in protinasiljem, temveč se bomo odzvali z močjo zaupanja in nenasilne ljubezni Jezusa.”

Pred kratkim je znani teolog osvoboditve Leonardo Boff novinarjem v Kölu odgovoril nepričakovano. Vprašali so ga; “Pri vsem navdušenju za papeža – kaj je s cerkvenimi reformami, ki so jih mnogi katoličani pričakovali od Frančišča, pa se dejansko še ni dosti zgodilo?” Boff je odgovoril: “Veste, koliko ga (papeža) razumem, središče njegovega zanimanja sploh ni več Cerkev, sploh pa ne več notranje cerkveno delovanje, temveč preživetje človeštva, prihodnost zemlje. Oboje je ogroženo, in vprašati se moramo, če krščanstvo lahko kaj prispeva, da premostimo te velike krize.”

Helmut Rohner januarja 2017

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/9-meinungen/409-zukunft-der-menschheit-und-de-erde