Mreža »sodobno verovati« v Avstriji vabi, da podpremo izjavo »Solidarnost s Frančiškom«. S tem delamo za tri cilje:
1.    Solidarnost s Frančiškom izraža javno podporo njegovi poti Cerkve kot služenje ljudem.
2.    Škofe prosimo, da besedam v smislu Frančiška sledijo tudi z dejanji, da obstoječim občestvom omogočijo samostojnost, preizkusijo usklajene predloge ali pa jih vsaj posredujejo Rimu.
3.    Opogumiti verujoče znotraj in zunaj Cerkve, da se močneje zavedajo svojih možnosti in svoje vere v dialogu, da se usmerjajo po bibliji in živijo sodobno.
To pobudo lahko na koncu dokumenta podprete poimensko. Lahko pa posredujete tudi svoje mnenje, prosim… (nemško).

Solidarnost s Frančiškom

Mreža: sodobno verovati in vsi podpisniki in podpisnice podpirajo Frančiška na njegovi poti, da spremeni Cerkev, da bo služila življenju, da bo kot Cerkev sočustvovala.
          Odločitve in način vodenja rimskega škofa je možno kritizirati kot pri njegovih predhodnikih. Kritika pa je – če želi služiti občestvu – konstruktivna, odprta, direktna, stvarna in jo je treba povedati s spoštovanjem dostojanstva vseh. Služiti mora iskanju najboljše rešitve, osebna zanimanja je treba podrediti. Poniževanja in žalitve je treba preprečiti. Pot je pošten dialog, ki ob Jezusovem sporočilu meri različna mnenja.

Solidarnost s Frančiškom

Rimskemu škofu se zahvaljujemo, ker se dosledno zavzema za dostojanstvo vseh ljudi. Podpiramo njegovo učinkovito in javno zavzemanje za vprašanja našega časa:
·       za pravičnost in mir in zdravo življenjsko okolje,
·       za deležnost vseh pri dostojanstvenem življenju v pravičnosti,
·       za pravično gospodarstvo, ki je lahko podlaga lastnega življenja,
·       za enakopravno spoštovanje vseh žensk in moških,
·       za nemočne, za ljudi, ki živijo v revščini ali bežijo pred nasiljem in stisko,
·       za pravično, udeleženo, odpuščajočo in usmiljeno Cerkev;
Radi se priključimo njegovi pobudi za sinodalno Cerkev, za rodovitno ekumeno in dialog med verstvi, ki poudarja skupno, ne da bi izključila razlike.
          Cenimo njegovo skromnost, njegova močna, človeška znamenja in njegovo zakoreninjenost v življenju Jezusa kot tudi njegove razlage biblije. Izrecno podpiramo njegove poskuse, da Jezusova načela vključi v pastoralo in strukture v življenju Cerkve.

Prošnja škofom

Prosimo škofe, da še bolj jasno podprejo njegovo pot – ne samo z besedami, temveč predvsem z dejanji -,  da spoznajo »znamenja časa«, da razvijejo »pogumne predloge« in te uskladijo z rimskim škofom in jih veseli uresničijo v škofijah.
          Opogumite občestva k samostojnosti in odgovornosti, omogočite vodenje primernim ženskam in moškim kot tudi evharistijo z alternativami celibatu. Spodbujajte subsidiarnost in času primerno teološko raziskovanje – predvsem tudi v vprašanjih gender – in podpirajte pogumen dialog z znanostmi. Uresničite resnično soodločanje vseh vernih in izvajajte svojo nalogo kot službo ljudem.

Samoobveza

Podpisnice in podpisniki se obvežejo, da bodo do vsem ljudi – kolikor je v njihovi moči – zastopali sodobno vero, se ukvarjali z vprašanji časa, sledili teološkemu razvoju in se zavzemali za pravičnost in mir, za človeško ravnanje z vsemi ljudmi in begunci, iskalci zaposlitve, samohranilkami, zapostavljenimi in pomagali drugim ljudem v socialni stiski.
          Udeležimo se razumljivega oznanjevanja, oblikujmo cerkvena praznovanja v sodobnih in teološko odgovornih oblikah in bodimo na strani žalujočih, bolnih, v svojih možnostih omejenih ali pa z ljudmi, ki živijo sami.

Za mrežo: sodobno verovati:
Dr. H. Bica, H. P. Hurka, Dr.a R. Müller, Dr. I. Reisenbichler, Dr. H. Stetter – Dunaj, 9. Marec 2017

Vsi ste povabljeni, da podprete solidarnostni poziv, posamezniki, skupine, gibanja in platforme idr.

Izjavo prvopodpisanih podpirajo tudi:
Univ. Prof. em. Dr. H. Häring (Tübingen), Dr. P. Pawlowsky (Dunaj), Dkfm. H. Hofstätter (Initiator, Dunaj), Bazična skupnsot Dunaj Endresstr. in Mavrična skupnost Schwechat, H. Schriffl (Diakon, Münchendorf), V. Pernsteiner, M.A. (predsednica Kat. Ženskega gibanja A), M. Hauft (bivša predsednica Kat. Ženskega gibanja A), Dr. F. J. Weißenböck (Kirchberg a. W.), „Duhovniki brez službe“ A, H. Bartl (Dunaj), H. Riedler (Linz), E. Mayer (Predsednica KA v škofiji Slbg.), opat Mag. Ch. Haidinger OSB (predsednik  konference Superiorjev moških samostanov A), P. Dr. F. Helm SVD, (namestnk Provinciala misijonarjev Steyler), N. Arntz (duhovnik, Münster), krožek Freckenhorst (Duisburg), Mag. J. Dirnbeck (Nürnberg), Univ. Prof. Dr. R. Siebenrock (Innsbruck), Univ. Prof. Dr. A. A. Bucher (Slbg.), Univ. Prof. Dr. R. Höfer (Graz), Univ. Prof. em. P. Trummer (Graz), Univ. Prof. Dr. H. Schelkshorn (Dunaj), G. Loser-Friedli (ustanoviteljica in Predsednica društva od celibata prizadetih žena v Švici), B. Durrer (Laax, Švica), Univ. Prof. em. W. Kirchschläger (Luzern), Univ. Prof. em. Dr. R. Friedli (Fribourg, Švica), Dr. A. Odermatt (Zug, Švica) in Teološki Forum – FK na Slovaškem. (izbor prvo podpisanih…)
Podpisi (442 dne 15.3.2017)

Svoje ime in priimek lahko dodate na izvirni povezavi:
http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/422-solidaritaet-mit-franziskus?cdpetitions_limitstart=440&limit=20

prevod A. Smrečnik

KLIC K ZBUDITVI HANSA KÜNGA*

https://www.kath.ch/newsd/hans-kueng-fordert-konkrete-reformschritte-seiner-kirche/

Zelo je razveseljivo, da je bil 6.2.2017 predsednik sveta evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD), deželni škof H. Bedford-Strohm v spremstvu kardinala Marx, predsednika nemške škofovske konference, ob reformnem jubileju na uradnem obisku pri papežu Frančišku v Rimu. Papež je govoril o »široki spravni različnosti«. Kot je povedal, ceni duhovne in teološke darove, ki smo jih prejeli od reformacije, in se bo z vsemi svojimi močmi »zavzel za to, da premosti še obstoječe ovire«.

Že 9.2016 sta škofa Bedford-Strohm in kardinal Marx predstavila skupno besedilo »zdraviti spomin – pričevati o Jezusu Kristusu«. Po petih stoletjih ločitve in obojestranskih zavračanj želita obe veliki cerkvi v Nemčiji ta spomin praznovati skupaj kot »praznik Kristusa«. 11. marca 2017 naj bi obhajali osrednje bogoslužje pokore in  sprave nemške škofovske konference in sveta EKD v Hildesheimu kot nadaljnjo točko kristalizacije v procesu spomina in ozdravitve.

IZJAV O NAMREI SMO SLIŠALI ŽE PREVEČ

Toda rimske izjave o nameri in predlogih o pokori in spravi smo slišali že prevečkrat. Ekumensko dejavni kristjani končno pričakujemo dejanja. Žal skupna izjava v odločilnih vprašanjih molči o zastoju uradne cerkve in spregleda praktično ekumeno, ki jo v mnogih evangeličanskih in katoliških občestvih in skupinah že dolgo živijo. Za njih obojestransko priznanje služb in evharistična skupnost nista težava. Za tem napredkom cerkveni voditelji daleč zaostajajo. Oni sami so pred Bogom in ljudmi odgovorni, če z odstranitvijo »še obstoječih ovir«, ne mislijo resno.

Za jubilejno leto 2017 naj bi odgovorni dosledno udejanjili deloma že desetletja obstoječe dosežke dialoga ekumenske komisije. Katoliški cerkvi se vsiljujejo:

1. Rehabilitacija Martina Luthra,
2. Preklic izobčenja vseh iz časa reformacije,
3. Priznanje protestantskih in anglikanskih služb,
4. Obojestransko evharistično gostoljubje.

Številni kristjani si želijo, da bi te postavke evangeličanska stran prav tako prostodušno in jasno povedala katoliški cerkvi, seveda ne brez potrebne samokritike. Samo praznovati 500 let reformacije, ne da bi cerkveno ločitev dejansko končali, pomeni, nalagati si novo krivdo. Pritisk teologije in cerkvene baze, občestev in mnogih dejavnih žensk in moških, naj pomaga, da pogosto zastrašeno in oklevajoče cerkveno vodstvo v Rimu in drugod te zgodovinske priložnosti ne bi zamudilo, temveč se prebudilo. Sicer se bo še več ljudi odvrnilo od cerkve, še več občestev in skupnosti poiskalo samopomoč! V današnjem globaliziranem in sekulariziranem svetu krščanstvo deluje verodostojno samo tedaj, če se predstavi v resnično spravljeni različnosti.

Informacija o ozadju:

Prof. Hans Küng (roj. 19.3.1928) je od svoje disertacije »Opravičenje. Nauk Karla Bartha in katoliško mišljenje« (1957) deloval v smeri ukinitve cerkvene ločitve. V prvi knjigi njegovih  sedaj pri založbi Herder izdanih izbranih delih je povezal svoje knjige o nauku opravičenja. Küngov impulz pred točno 60 leti je povzročil, da je bil v tem centralnem spornemu vprašanju dosežen evangeličansko-katoliški konsenz in se zaradi tega danes ponuja katoliška rehabilitacija Martina Luthra. Nadaljnjih 23 knjig zbranih del dokumentira Küngovo prizadevanje vseh šest desetletij za ekumensko spravo in mir med veroizpovedmi in verstvi. Z Josephom Ratzingerjem (papež Benedikt XVI.) je zadnji še aktiven koncilski teolog.

*Ta »klic k zbuditvi« Hansa Künga je posredovala Ustanova Weltethos s sedežem v Zürichu.    

(prevod A. Smrečnik)

Pogovor s svetovalcem okrožnice o okolju, škofom Ewinom Kräulerjem

Papež Frančišek vas je, škofa iz dobesedno drugega konca sveta, imenoval za sodelavca za novo okrožnico. Kako je prišlo do tega?

Erwin Kräutler: Z mojim prizadevanjem v škofovski komisiji Brazilije za Amazonijo. Od njene ustanovitve naprej sem njen tajnik. Predsednik je moj frančiškanski prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Rekel mi je: gre za to, da papež Frančišek iz prve roke izve, kaj se dogaja z uničevanjem Amazonije in kako posledico ima to požrešno uničevanje narave in kulture za človeštvo. To mu moraš približati.

Kako se je začelo to sodelovanje?

Kräutler: Dne 4. aprila zadnjega leta sem bil na avdijenci pri papežu Frančišku. V najinem pogovoru je šlo za ekologijo, torej našo sozemljo in njegovo trpljenje, za ogroženo preživetje indigenih ljudstev, za boje proti gradnji velikanskega jeza na Riju Xingu blizu mojega škofovskega mesta Altamira kot tudi za občestva brez evharistije v širjavah Amazonije. Frančišek se je živahno zanimal za moje izkušnje in me prosil, da mu pripravim predloge za njegovo okoljsko okrožnico. Za točen potek se naj bi dogovoril s kardinalom Petrom Turksonom, predsednikom papeškega sveta za pravičnost in mir. S Petrom Turksonom sva na predvečer skupaj večerjala v gostilni in sem slišal o njegovih izkušnjah z veleindistrijskim rudarstvom mangana v njegovi Ghanski domovini. Ko sem bil ponovno doma v Braziliji, sem poleg dela v velikanski škofiji pripravil predloge, ki jih je Vatikan želel prejeti v angleščini. Nisem so-avtor, kot trdijo nekateri mediji, temveč sem prinašalec kot drugi.

Za katere vsebine v okrožnici vam je šlo?

Kräutler: Amazonija, njeno uničevanje in ogroženost, kot tudi žrtve in mnogi boji upora za sozemljo v okoljski okrožnici ne smejo manjkati. Kajti Amazonija je makro-področje. So velika pljuča planeta. Amazonija ima klimo, ki regulira funkcijo za celotno zemljo. Če prejšnjih velikanskih deževnih gozdov Amazonije ne bo več, če se bo nadaljevalo izsekavanje zaradi kratkoročne sle po dobičku, bo to imelo posledice, ki se ne bodo ustavile na mejah Brazlilije.

In ljudje v Amazoniji?

Kräutler: Kdor pripoveduje o svojih izkušnjah v Amazoniji, kjer živim že 50 let in sem že 35 let škof, mora seveda govoriti o domorodcih: Amazonija pripada domorodcem, in domorodci pripadajo Amazoniji. Njihova sozemeljska kultura in njihove izkušnje, živeti z naravo in je ne uničevati, mora nujno biti vsebovana – v današnji uri sveta nujni – ekološki-okrožnici.

Amazonija je s približno sedem milijoni kvadratnih kolometrov velikanski prostor. Kako je aktualno obremenjena?

Kräutler: Na začetku 20. stoletja je bilo tam še okoli šest milijonov kvadratnih kolometrov deževnega gozda. V zadnjih petdesetih letih je bilo od tega uničenih približno štiridest procentov, predvsem za to, da so pridobili pašnike in zemljišča za velikansko poljedelstvo. Dinamika uničevanja gozda se nadaljuje, ni je bilo možno ustaviti. V največjem sistemu tekočih voda sveta je načrtovanih več kot šestdeset jezov in elektrarn. Amazonka in mnogi pritoki bodo tako postali mrtve vode. Kultura rečnih ribičev in – kmetov je ogrožena, da bo potonila. Hlepenje po rudarskih bogastvih kot sta zlato in bauksit zastruplja rečni sistem. In gozd postane žrtev samo na dobiček usmerjenih lesnih koncernov.

Kaj je vodilo ekološke-okrožnice?

Kräutler: Papež Frančišek je napram meni poudaril, da mu gre prvenstveno za vprašanje preživetja človeka in narave. Utemeljuje naproti uničujočim interesom izkoriščanja, ki se globalno povezujejo v dinamiko smrti. Ne gre torej v prvi vrsti za običajno varovanje okolja. Frančišek mi je rekel, da želi preprečiti nasprotovanje med jazom in naravo, ker bi na ta način narava preveč lahkotno postala predmet, zadeva, o kateri bi določeni ljudje in podjetja potem odločali. Njemu gre za neločljivo sobivanje narave in človeka, za soustvarjenost vseh. Kratko rečeno: vodilo ni okolje, temveč sozemlja.

Kaj je socialna in politična perspektive?

Kräutler: Papežu gre za ekologijo, ki vsem, predvsem pa revnim, podarja dobro življenjsko perspektivo. Naša drža napram daru stvarstva se imenuje odgovornost. Ne v smislu stare, zmote in popravljenega prevoda stavka iz bibličnega mita stvarjenje »podredite si svet!« Temveč v smislu mnogo bolj primernega prevoda Stuttgartske biblije »napravite korak na zemlji!« Povabljeni smo, da se na zemlji premaknemo. S tem je povezana naloga, da jo negujemo in oskrbujemo. Negovalci naj bomo, ne gospodovalci nad zemljo.

Papež prelomi s staro zgodbo prevzetnosti iz biblije?

Kräutler: Jasno. Kajti na mesto stoletja stare, smrtne napačne interpretacije od Boga zaukazane dominantnosti človeka postavi hvaležno sobivanje. Zgodivina učinka tega napačnega tolmačenja je bila in je žal dolga.

V kateri kontekst papež postavlja ekološko-okrožnico?

Kräutler: Frančišek je Argentinec, tam je dolgo časa živel. Argentinsko gospodarstvo je usmerjeno na izkoriščanje in izvoz naravnih bogastev kot tudi agrarno industrijo. Zaradi nje nastradajo na jugu kot na severu Argentine domorodci in njihove kulture. Če Frančišek govori o uničevanju narave in izkoriščanju, govori o svoji življenjski izkušnji.

Je okrožnica kot druge prejšnje okrožnice papežev samostojen dokument?

Kräutler: Ne. Izhaja nekaj mesecev pred svetovno klimatsko konferenco Združenih narodov v Parizu in se umešča v njen uvod. To je novo in je enkraten dogodek. Rim se torej na nov način povezuje s svetom. In katoličani tvorijo z več kot 1,2 milijardo ljudi v skoraj vsaki državi sveta veliko skupnost. Če bodo mnogi izmed njih okrožnico uporabili, bo to spodbudilo stremljenje po širokem svetovnem spreobrnjenju v ekologiji in svetovnem vprašanju klime.

Intervju: Thomas Seiterich, www.Publik-forum.de 12/2015

^{Erwin Kräutler vodi prelaturo Xingu, površinsko največjo škofijo sveta. Za njegovo prizadevanje za domorodce in za deževni gozd Amazonije je prejel alternativno nobelovo nagrado.
Prevod A. Smrečnik;
Zahvala avtorju za dovoljenje za prevod.}

PS: Prevod nemške slikanice okrožnice Pismo za svet sem posredoval založbi Družina in upam, da bo prevedena in čim prej na razpolago tudi za slovenske otroke in vse člane družine.

Slovenski prevod okrožnice Hvaljen si pa je na razpolago na spletu tako radija Vatikan kot tudi založbe Družina. Hvala.

Vidik je postal širši in presega notranja cerkvena vprašanja. Na to opozarja župnik na Predarlskem v Avstriji Helmut Rohner, ko citira intervju z Leonardom Boffom, v katerem brazilski teolog interpretira rimskega škofa in ugotavlja, da je zanj “središče zanimanja ne samo Cerkev, temveč preživetje človeštva”.

Ko so se srečale bazične skupine različnih dežel v Braziliji na velikem mednarodenem prizorišču, so izbrali naslov;
“Drugačen svet je možen”.

 

Ko je škof na Predarlskem Benno Elbs za novo leto govoril o poteh prihodnosti, je zapisal:
“Če bomo v tem novem letu poskusili, poglobiti sodelovanje v naši deželi, v Evropi in po vsem svetu in ga okrepili, potem se nam nekaj tega lahko posreči. In želim nam, da se nam posreči, da na nasilje ne bomo odgovarjali s sovraštvom in protinasiljem, temveč se bomo odzvali z močjo zaupanja in nenasilne ljubezni Jezusa.”

Pred kratkim je znani teolog osvoboditve Leonardo Boff novinarjem v Kölu odgovoril nepričakovano. Vprašali so ga; “Pri vsem navdušenju za papeža – kaj je s cerkvenimi reformami, ki so jih mnogi katoličani pričakovali od Frančišča, pa se dejansko še ni dosti zgodilo?” Boff je odgovoril: “Veste, koliko ga (papeža) razumem, središče njegovega zanimanja sploh ni več Cerkev, sploh pa ne več notranje cerkveno delovanje, temveč preživetje človeštva, prihodnost zemlje. Oboje je ogroženo, in vprašati se moramo, če krščanstvo lahko kaj prispeva, da premostimo te velike krize.”

Helmut Rohner januarja 2017

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/9-meinungen/409-zukunft-der-menschheit-und-de-erde

Nemški filozof R. Spaemann ostro kritizira posinodalno papeževo spodbudo AL 28. aprila 2016 v intervjuju z A. C. Wimmer ameriške mednaroden Catholic News Agency. Frančišku očita, da z AL vnaša v nauk Cerkev spor, ki ga je potrebno popraviti. AL sta javnosti predstavila 8. aprila 2016 kardinal C. Schönborn in tajnik škofovske sinode L. Baldisserli v Rimu.
Na ta omenjeni intervju v pismu, ki ga je napisal Spaemannu, jasno in ostro odgovarja graški teolog in filozof A Kolb, ki je žal pred nedavnim umrl.

Pred časom sem na hitro napravil slovenski osnutek prevoda odgovora Kolba Spaemannu. Posredoval sem ga posameznikom, po mojem vedenju pa ni bil objavljen v nobenem slovenskem mediju. Komaj kaj tudi citiran in omenjen. Zaradi tega ga objavljaM sedaj. Mislim, da je lahko pogumen prispevek k dialoški in resnicoljubni, široki in odprti razpravi znotraj samorefleksije verske skupnosti.

Spoštovani gospod kolega Spaemann!

     V imenovanem intervjuju trdite, da gre pri papeževi spodbudi AL Frančiška napram dosedanjemu nauku “za prelom”. To je “za vsakega mislečega človeka brez dvoma” (jasno). Kdor ne misli tako, torej ne misli. Tudi sam pripadam tem. Z mano se morate torej sprijazniti kot s človekom, ki ne razmišlja. Tako vas tudi ne morem prizadeti. To tudi ni moj namen. Lahko pa na ta način bolj pointirano argumentiram in se vadim v trajnostni kritiki napram vašim trditvam, ki večinoma nasprotujejo dejstvom. Moje temeljne očitke napram vam kljub temu premislite in upoštevajte.

     Zastopate temeljno in usodno zmoto, da je nauk katoliške Cerkve, papežev, učiteljstva, bil posredovan vedno brez zmot, nespremenjen in kontinuirano, da obstaja, povedano z besedami papeža Benedikat XVI., “absolutna tradicija”. Kaj je s svobodo vesti, veroizpovedi, s človekovimi pravicami, z demokracijo, z razsvetljenstvom, ki so jo obsodili papeži in prepovedali? Kaj je z zažiganjem čarovnic, Galileja, G. Bruna, Darwina, T. de Chardina? Izhajam iz tega, da ste o tem seveda zelo dobro obveščeni. Vse drugo bi bila sramota. Potemtakem pa je tudi sramota, da ne poveste resnice, da jo zatajite, zamolčite in izhajate iz popolne nezmotljivosti, npr. predvsem, kar se tiče Janeza Pavla II. Sedanjemu papežu očitate “prelom” z naukom. S tem je ovržen vaš princip nezmotljivosti nauka.

     Pij IX. je trdil, “razvoj” je centralni pojem vseh zmot v Cerkvi. Točno nasprotje tega drži. Tajiti razvoj je centralni vzrok vseh napak v Cerkvi, tudi vaših. Isti papež je trdil: “jaz, jaz sem tradicija, jaz, jaz sem Cerkev.” II Vat. je to zmoto zelo jasno popravil: božje ljudstvo je Cerkev. To je prelomnica. Obstaja več takih prelomnic s tem koncilom. G. L. Müller, prefekt konkgragacije verskega nauka, je označil izjavo, da naj bi šlo pri zadnjem koncilu napram prejšnjemu nauku za prelom, kot herezijo, tajil je tudi spremembo v nauku Benedikata XVI., prav tako kot papež sam. Izjave take spremembe je označil Müller kot “zmotne”. Zgleda, da ne ve, kaj je prelom, pod katerimi okoliščinami se je zgodil v cerkveni zgodovini. Z neresničnimi izjavami pa nauka ni možno rešiti. S svojimi trditvami jasno nastopate proti koncilu. To sta z uspehom delala tudi vaša ljubljena papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., npr. s svojim obnašanjem napram bratovščini Pija, ki zavrača bistvene dokumente koncila.

     Vi in vam podobni ugovarjate “creatio continua”, evoluciji (s katero ima še vedno težave papež Benedikt), zgodovinskostjo, vrednotami, dinamiko, spremembami, “znamenji časa”; vse to v odnosu do Cerkve in nauka.

Nauk Janeza Paula II. v členu 84 njegovega pisanja FC, ki ga omenjate in zagovarjate, “da se morajo ponovno poročeni ločeni odpovedati spolnosti, če želijo prejemati obhajilo” je bilo vedno povsem upravičeno močno kritizirano tudi s strani cerkvene in teološke strani. Razveseljivo je, da Frančišek člen 84 ne odobrava brez nadaljnega. Za vaše teološko pojmovanje je mogoče tipično – bolj pravilno seveda nesporazum – , da prej ko slej zastopate ta vidik, ki ste ga mogoče svojčas prišepetali papežu. Sedaj ste skoraj osebno užaljeni, ker vas sedanji papež ne potrebuje, razumljivo ignorira.

     Katastrofalne zlorabe otrok v Cerkvi ni samo spolni, temveč celostno človeški zločin, ki ga je treba odkriti in primerno kaznovati. Zakaj v vaši skrbi za spolnost v vašem intervjuju glede tega ničesar ne poveste? Nasprotno je vaša obramba omenjenega člena 84 smešna. Papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta namreč pri odkrivanju in boju omenjenih zlorab v veliki meri odpovedala. Kaj je z daleč nadpovprečno mnogimi homoseksualci med duhovniki?

     Meni se zdi povsem nerazumljjivo, kako lahko vi v povezavi s ponovno poročenimi ločenimi v povezavi z njihovim pristopom k obhajilu vidite “prelom z bistvenim antropološkim in teološkim naukom o človekovem zakonu in spolnosti”. Ne drži niti “bistveno” niti “antropološko” niti “teološko”. Mnoge, dobre, teološke, biblične izjave nove teologije – predvsem tudi v Nemčiji – so zgleda šle mimo vas brez vsake sledi. S tem zastopate in zagovarjate eno izmed najbolj nerazumljivih in jasno zavrženih izjav Janeza Pavla II. Če že, bi lahko zagovarjali eventualno druge izjave tega papeža. Frančišek v svoji spodbudi v principu ne gre preko škofovske sinode. Torej bi vi morali kritizirati celotno sinodo.

     Trdite: “vrata so tukaj zaprta.” Verjetno gre tukaj predvsem za vaša lastna vrata. Sicer se vedno znova popolnoma upravičeno zahteva odpiranje enostranskih vrat in okenj v Cerkvi. Za vas so prav tako zaprta vrata “ženskega duhovništva”, kot pravite. Tudi tukaj ponavljate molitev Janeza Pavla II. Po njem Cerkev naj ne bi imela pooblastila za dovoljenje. To je čista trditev, ki je z biblijo in teologijo nikakor ni mogoče dokazati. Kar papež označuje kot “definitivno”, je definitivno napačno.  Tudi glede tozadevne prepovedi razprave Janeza Pavla II. to razveseljujoče nihče ne upošteva.

Če bi upoštevali vse nauke vseh okrožnic v teku cerkvene zgodovine, ne bi bili sposobni živeti, bi vero že zdavnaj izgubili, bi postali šicofreni. Medtem razveseljujoče zastopajo tudi že škofje diakonsko in duhovniško posvetčenje žensk. Frančišek sedaj vsaj dovoli razpravo o diakonatu za ženske. S tem razveseljujoče odstopa tudi od Janeza Pavla II. Škoda, da se škofovske konference in skoraj vsi škofje ne upajo, slediti želji sedanjega papeža in mu ponuditi pogumne predloge. C. kardinal Schönborn npr. je pred kratkim odklonil, da bi se na prošnjo reformnih gibanj v Avstriji pri papežu zavzel za viri probati. K. kardinal Lehmann, bivši predsednik nemške škofovske konference, zagovarja viri probati.

     Po vašem prepričanju naj bi pravoslavni, evangeličani, anglikanska Cerkev s svojo žensko ordinacijo zagovarjali krive nauka in nasprotovali bibliji. Ali pa vsi niso Cerkve? Zadnje trdi Benedikt XVI v zvezi evangeličansko Cerkvijo. Tudi tukaj bi bilo vprašanje o boljšem teološkem razmišljanju z vaše strani. V svojem intervjuju stokate, da je Frančišek hkrati z Janezom Pavlim II. za svetnika razglasil tudi Janeza XXIII. Zadnji naj bi s tem želel zrelativizirati pomen Janeza Pavla II. To sem tudi tako videl in se tega tudi veselil. Razglasiti Janeza XXIII. je kurija večino časa skušala preprečiti, predvsem z namigom, da je vpoklical koncil. Frančišek se je točno s to utemeljitvijo pri Janezu XXIII. odpovedal drugemu čudežu. Zakaj o tem ničesar ne poveste?

Janez Pavel II. po mojem razumevanju nikoli ne bi smel biti razglašen za svetinika. Prvič zaradi svojega nauka v nekaterih točkah, katere je predstavil skoraj nezmotljive in definitivne, kljub temu, da to niso. Zaradi odklonov od uradnega nauka so bile/i teologi-nje pogosto trdo in nepravično obsojene/i in kaznovane/i. Janez Pavel II. je odstopal od koncila in je bil kljub temu razglašen za svetnika. Drugič zaradi svoje trdote in svojega neusmiljenja napram osebam, ki so bile kritične do Cerkve. Žal sploh ne drži, kar trdite vi, da je “svoj pontifikat postavil pod temo božjega usmiljenja”. Njegova konkretna politika večinoma dokazuje nasprotno. Tretjič zaradi zelo pretiranega števila razglašenih svetnikov in blaženih (482 oz. 1338), predvsem pa osebe, ki to nikakor niso bile, npr. J. Escriva de Blaguer, ustanovitelj skrajno konzervativnega Opus Dei, ki zadnji koncil temeljito zavrača, ki tudi sicer ni bil noben zgled. Osebno življenje Janeza Pavla II. ne morem in nočem ocenjevati. Razglasitve svetnikov in blaženih tolikih papežev naj bi primarno verjetno služilo ojačanju avtoritete papežev, da bi s tem lahko vodili politiko, izvajali oblast, odvračali od lastnih težav. Vse to potem naravno nima nič opraviti s “svetostjo”. Naslov “svetnik” pri papežih ne jamči svetosti.

     Zgleda, da pripadate še vedno stari, dolgo negovani in zastopani zmoti katoliške Cerkve, kot da bi šesta zapoved bila najbolj pomembna, ja, skoraj edina izmed desetih zapovedi Boga. Enostranska spolna morala in sovraštvo Cerkve do telesnosti sta resnično povzročila veliko škodo in pregnala milijone iz Cerkve. Pri tej povezanosti bi morali misliti predvsem na okrožnico HV (humane vitae v Slo. žal nikoli ni bila javno zadosti kritično osvetljena op. p.) papeža Paula VI. Zagovarjate zakramente. To se mi zdi po svoje dobro. Toda prosim ne tako enostransko, kot da bi šlo skoraj samo za zakrament zakona, in to še povsem enostransko.

     S svojim intervjujem ste tipičen zagovornik (skrajno) konzervativne garniture v Cerkvi, ki sicer vedno zagovaja poslušnost, predvsem napram papežu. To velja pri vas seveda predvsem napram Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI., ker ona zastopata vaše mnenje. S katerimi vzroki odrekate pokorščino Frančišku? Od sedanjega papeža zahtevate, “popravke”. Zakaj ta papež? Zakaj ne prej, bolj prav in boj pomembno njegova dva predhodnika, ali papeže prejšnjih časov? Mnogi so vladali Cerkvi z dolžnostjo pokorščine in jo s tem degradirali. S svojimi trditvami se zapletate v huda nasprotja. Stopate ne samo v “past spolnega nasilja”, temveč tudi v past sinode.

Benedikt XVI. zastopa “hermenevtiko kontinuitete”, Frančišek “hermeneutiko kontinuitete in diskontinuitete”. Kdo ima prav? Zame jasno da Frančišek, ker je njegovo pojmovanje realnosti, cerkvene zgodovine, odgovarja razvoju nauka. Kje ostaja tukaj kontinuiteta? AL prinaša samo parcialno diskontinuiteto napram prejšnjim naukom. Načelo razločevanja, ki je bilo prej uvedeno že v FC, pa je ostalo brez posledic, je Frančišek sedaj uporabil. V tej točki je bil samo dosleden, napram nedoslednosti Janeza Pavla II. Želite s svojo okorno statistiko, z vašo skonstruirano kontinuiteto, mnoge diskontinuitete vašega življenja  in vaših izjav kompenzirati in sanirati? Škoda, da ste prešli od vaše prejšnje modrosti sedaj k neumnosti. S svojim intervjujem škodite sebi in mnogim vašim prejšnjim izjavam.

     Za vas so nekdaj zapisana določila že takoj “obstoječe meje”, ki jih ni dovoljeno prestopiti. NIti ne razlikukjete med rednim in izrednim učiteljstvom. Po vašem naj bi sedanji papež “spolna razmerja” dovoljeval, “ki objektivno nasprotujejo krščanskemu rednemu nauku”. Kar označujete kot “objektivno” in “krščansko”, je skrajno subjektivno in v mnogih pogledih nekrščansko. Hišo, ki jo konstruirate, za nikogar ni vseljiva, niti z vami niti za vas. Zgleda, da to niti ne opazite ali pa preprosto ne priznate. Svobode odločanja po vesti ne smemo priznavati le teoretično, temveč jo moramo končno vzeti resno tudi konkretno. Torej posledice neke norme niso vedno iste, kar trdite vi. Frančišek se trudi, pravično upoštevati vlogo vesti, predvsem nasproti normi.

     Bodimo veseli, da sedanji papež dela za “pastoralno spremembo”, končno prihaja naproti ljudem. Vaša stališča zagovarjajo ravno nasprotno, odvračajo ljudi, vernike. Zakaj pri Cerkvi ne bi smelo iti za “pedagoško prireditev, pri kateri se bližamo zakonu kot idealu”? Pri vas o pedagogiki vsekakor ni opaziti ničesar. Ne z AL, temveč točno z vašim pojmovanjem in trditvami je bila “uničena možnost …, s svobodnim srcem iti naproti ljudem.” Razen tega se bojite z AL “spodbude sekularizaciji” – to bi Cerkev lahko nujno potrebovala – in nadalnje “nazadovanje števila duhovnikov v mnogih delih sveta.” Ponovno ena vaših mnogih in neverodostojnih izjav, ki jih nikoli ne morete dokazati. Če bi vaše tozadevne trditve jemali resno, potem bi že stoletja ne bilo več nobenih duhovnikov, ker so se izjave učiteljstva vedno znova spremenile. Zgleda, da o resničnih vzrokih tega nazadovanja nimate nobenega pojma, oz. jih ne priznate. Tukaj je pomembna vloga seveda tudi obveznega celibata. Ta zapoved nasprotuje 10 božjim zapovedim in je že v ne malo primerih povzročila nepojmljivo trpljenje. Za to prepoved se tudi ne brigate, kljub temu da je spolno relevantna in krši človekove pravice. Zgleda da ljubite pavšalnost, difamiranje, imuniziranje in trditve  in ste nanje še ponosni.

     Jasno najnižjo točko svojih trditev ste dosegli z vašo izjavo, da papež Frančišek “Cerkev razdvaja in vodi v smeri razkola”. Vaše neverjetno podtikanje papežu: “kaos je postal z vejico princip”, zadeva samo in izključujoče vaš lasten kaos. S tem jasno nasprotujete vašemu vedenju, pod katerimi pogoji in kdaj je v cerkveni zgodovnini prišlo do pojava razkola. Sigurno ne iz tako ničnega oz. brez vzroka. Ni potrebno sedanjemu papežu ničesar “popravljati”, temveč jasno in čim prej vi sami, da se ne bi izključili iz Cerkve evangelija in iz razprave. Vi ste tisti, ki razdvaja. Vaša verodostojnost se je v tem primeru znižala na točko nič.

Če obstaja nevarnost deljenja ali razkola, potem zaradi vas in vaših somišljenikov. Toda niti to se jim ne bo posrečilo. “Nesigurnosti in zmede” ne povzroča omenjena spodbuda papeža, kot trdite vi, temveč točno vi in skrajno konzervativna falanga. Sam bi bil vesel, če bi v pozitivnem smislu postali nesigurni, zaradi mojega pisanja razmislili in postali bolj previdni.

Po mojem videnju stvari pri omenjeni papeški spodbudi žal ne gre za prelom, temveč samo za minimalne spremembe, katerim pripisujete maksimalne nevarnosti.. Trdite, AL vsebuje “odločilne stavke, ki spreminjajo nauk Cerkve”. To žal ne drži. Bilo bi skrajno primerno, končno prevzeti vsaj teološke napredke zadnjega koncila in tematiko zakona in družine. Poleg tega bi bilo vsaj v nekaterih bistvenih točkah nujno potrebno spremeniti nauk. Nekatere teologi-nje se bolano prizadevajo, videti samo kontinuiteto nauka, oz. dopustiti samo to, namesto da bi zahtevali napredek in ga tudi utemeljevali. Več argumentov za te moje vidike si prosim poglejte v besedilih, ki vam jih posredujem, kot tudi iz seznama priložene literature. 

     Zdi se mi povsem neutemeljeno in neodgovorno, da za svoje poglede uporabljate 1 Kor 14,8, kjer piše: “In če trobenta proizvaja nejasne zvoke, kdo bo segel po orožju?” Pišete…. “orožje (svetega Duha)”. V prvotnem besedilu biblije na tem mestu o Svetem Duhu ni govora. Vi torej ponarejate to besedilo. Najbolj hudo pa se mi zdi, da na ta način vsaj neposredno uporabljate svetega Duha za vašo pozicijo, in se v tej službi počutite kot pogumen oboroženec, ki pa vsekakor zadeve ne zadene. To delajo povsem neupravičeno skrajni konzervativci.  Kot tudi žal premnogokrat in neutemeljeno odprti škofje. Za moje razumevanje daleč pretirano. Tudi zadnja sinoda škofov. Tukaj so domače prekršitve proti svetemu Duhu, ki jih znano ni možno odpustiti. Za neduhovite izjave nihče ne sme  uporabljati svetega Duha. Ne moremo in ne smemo za dve nasprotujojči si izjavi uporabljati svetega Duha, sam za svoj pogled stvari seveda nikoli nisem uporabljal svetega Duha. Tega naj nihče ne bi počel, ga pa seveda stalno prosil za njegovo podporo.

S kolegialnimi pozdravi

Anton Kolb

Graz, dne 16.06.2016

Anton Kolb je rojen 1931 v Haus v Ennstal / Štajerska, študiral teologijo v Grazu in filozofijo na papeški Univ. Gregoriana v Rimu. Med svojim študijem v Rimu je bil Kolb tudi koncilski stenograf in od tod pozna tudi sodelujoče osebe kot tudi način dela cerkvenega zbora. 1956 je bil Kolb posvečen v duhovnika in je bil od 1970 profesor za filozofijo na kat.-teološki fakulteti Univ. v Grazu. Umrl je v letu 2016. To je nekako njegova duhovna oporoka. Napisal je tik pred slovesom še svoj življenjepis.

Prevod A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/10-berichte/304-kolb-antwortet-spaemann-zu-amoris-laetitia
Kritika intervjuva R. Spaemanna z CNA v nemščini 28.4.2016.

Prevod iz francoščine:
Bosanski prevod prof. Nerkez Smailagic, na podlagi prve izdaje, je išel 1977 v Zagrebu.
Muhammad Hamidullah, „Muhammad – Prophet des Islam“, Patmos, 2016, 766 S.

27. decembra 2016 je J. Frank v Frankfurter Rundschau objavil sledeči (podoben) intervju:

Teolog osvoboditve Leonardo Boff o situaciji katoliške Cerkve, obsesiji Ratzingerja, načrtih papeža Frančiška In ostrem nasprotnem vetru v ZDA.

GOSPOD BOFF, LATINSKOAMERIŠKA TEOLOGIJA OSVOBODITVE…
Frančišek je eden izmed nas. Čeprav komaj uporablja obremenjujoči in napačno razumljeni pojem „teologija osvoboditve“, ki se je v njegovi domovini Argentini namreč razvila povsem drugače, je „teologija zatiranega ljudstva“. Temeljno prizadevanje je isto, samo izrazoslovje je drugačno. V času vojaške diktature je bila namreč že uporaba domnevno marksističnih pojmov kot „razred“ prepovedano. Papeža je ta teologija zaznamovala. Reven človek zanj ni reven sam po sebi, temveč obubožani: reven ni nihče, revščina se ustvarja. Papežev teološki učitelj, Juan Carlos Scanone, pripoveduje, da je njegov tedanji študent Jorge Mario Bergoglio bil tako navdušen nad teologijo ljudstva, da se je zaobljubil, da bo šel tedensko v naselje revnih, v favelo, in tam pomagal ljudem. Kot govorijo, je to zaobljubo izpolnil.

 

V RIMU PA TEGA NE MORE VEČ POČETI.
Toda kljub temu je ostal zvest. S tem, da je postavil vizijo teologije osvoboditve v središče Cerkve: revni morajo biti v središču cerkvenega ravnanja. Vera ima politično dimenzijo, osvoboditev je intergral, ki vključuje vse dimenzije človečnosti, politično, družbeno, ekonomsko, kulturno in religiozno.

 

KAJ JE Z OČITKOM, VI IN DRUGI TEOLOGI OSVOBODITVE NAJ BI BILI KRŠČENI MARKSISTI?
To je že za nami. Naš veliki nasprotnik je bil razpuščeni kapitalizem, ki je prinesel toliko gorja nad ljudi in v naših širinah divja še bolj neobzirno in izkoriščajoče kot drugod po svetu. Brez vsakega zadržka, neobrzdano, brez vsakega reda. V naši kritiki kapitalizma smo uporabili nekatere kategorije Marxa. Toda ne zaradi marksizma. Marx nam je kvečjemu pomagal, da smo resničnost primerno opisali, tolmačili in našli za to pojme. „Revščina“, kot je omenjena, postane v teološkem jeziku hitro pobožen izraz. Zatiranje je političen izraz. To je bilo odkritje, za katero smo hvaležni predvsem Antonio Gramsci. On je bil mogoče še bolj pomemben pobudnik, ker je – drugače kot Karl Marx – videl in cenil emancipacijski potencial religije.

 

RIM, POIMENSKO KARDINAL RATZINGER, JE TO VIDEL DRUGAČE IN VAS OBSODIL, DA MOLČITE.
Ker je nasedel diskreditaciji s strani naših sovražnikov in jo prevzel. To so bili ljudje, ki so delovali skupaj z vojsko. Vedno se nam je to zdelo škandalozno, da so imeli oporo v Janezu Pavlu II. in tudi Ratzingerju. Njuna obsesija je bila, da je teologija osvoboditve za Cerkve trojanski konj, v katerega notranjosti se skriva marksizem.

 

(HVALJEN SI…) KAJ STE PAPEŽU SVETOVALI VSEBINSKO?
Rekel sem mu, naj ne napiše samo ekološkega –papirja v ožjem smislu, temveč skupen pogled, ki razvija „duhovnost zemlje“, poudarja samostojno vrednost vsega živega in gradi »odnos srca« med človekom in naravo. Vse je povezano z vsem.

 

TO JE DEJANSK TUDI TAKO NAPISANO V PAPEŽEVEM PISMU.
Papež je v „Hvaljen si“ celo vgradil majhno zgodbo o svetem Frančišku Asiškemu, o kateri sem mu pisal.

 

IN SICER?
Šlo je za to, da je sveti Frančišek zahteval, v vrtu konventa ohraniti vedno neobdelan košček. Da bi bila omogočena rast tudi „divjim zeliščem“. To sem napram papežu omenil bolj kot anekdoto. V „Hvaljen si« pa je temu posvetil celoten odlomek z zaključkom: tudi plevel raste v božjo slavo. „Svet ni več kot težava, ki jo moramo rešiti, je vesela skrivnost, ki jo opazujemo z veselo hvalo.“ To se mi dopade.

Intervju: Joachim Frank

Hitro za več resnicoljubnosti, spoštovanja, miru, svobode in pravičnosti tudi v Sloveniji prevedel A. Smrečnik

– Vir: http://www.ksta.de/autor-759314 ©2016

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/391-boff-franziskus-ist-einer-von-uns

J. Frank, glavni korespondent Kölner Stadt-Anzeiger, je na letošnji božič objavil intervju z Leonardom Boffom. Dan kasenej podoben v Frankfurter Rundschau pod naslovmo:
„Uboštvo ne obstaja, uboštvo se ustvarja“. V obeh Boff poroča o božičnih običajih, pomenu in rehabilitaciji teologije osvoboditve, svojih kontaktih do Frančiška, svojem prispevku k okrožnici „Hvaljen si“ in nekoliko o zvenu nezaupnega vzdušja v kuriji.
Omrežje: zeitgemäß glauben (sodobno verovati) je intervjuja dokumentirala in objavila.

Leonardo Boff v intervjuju „Papež Frančišek je eden izmed nas“

Berlin – Brazilec Leonardo Boff, rojen 1938, je sin italijanskih prišlekov. 1959 je vstopil v Frančiškanski red in je študiral pet let v Nemčiji.
V 1980-ih letih je prišel Boff kot glavni predstavnik teologije osvoboditve in zaradi svoje kritike uradne cerkve, v spor z Vatikanom in njenim vrhovnim varuhom vere Josephom Ratzingerjem. Potem, ko so mu dvakrat naložili prepoved objavljanja knjig, je Boff 1992 izstopil iz reda in se odpovedal svoji duhovniški službi.

Gospod Boff, vam je božič všeč?
Kaj mislite? (poje): “Sveta noč, blažena noč…” V vsaki družini, ki praznuje božič, pojejo to pesem. Pri nas v Braziliji je to prav tako tradicija kot pri vas v N.

Se vam ta način božiča ne zdi banalen in skomercializiran?
To je različno od dežele do dežele. Seveda je okoli božiča veliko trgovanja. Toda v vsem tem je in ostane živo veselje, povezanost družine, pri mnogih tudi trenutek vere. In kakor sem božič doživel v Nemčiji, je praznik srca, zelo vesel, čudovit.

Kako paše vera, ki za božič govori o “Bogu miru”, k nemiru, ki ga doživljamo vsepovsod?
Večina pri veri je obljuba. Ernst Bloch pravi: “Resnična geneza ni na začetku, temveč na koncu, in se šele začenja, ko družba in bivanje postaneta radikalna.” V tej obljubi je veselje božiča: svet in ljudje niso prekleti, da bi se vedno nadaljevalo tako, kot to doživljamo – z vsemi vojnami, nasiljem, fundamentalizmom. Nam je v veri obljubljeno, da bo na koncu vse dobro; da gremo naproti dobremu koncu kljub vsem zmotam, stranpotem in porazom. Pravi pomen božiča ni v tem, da “je Bog postal človek” temveč, da je prišel, da nam pove: “Vi ljudje pripadate meni, in ko boste nekoč umrli, potem pridete domov.”

Božič pomeni: Bog prihaja, da nas sprejme?
Ja. Učlovečenje pomeni, nekaj v nas je že božje, večno. Božje je v nas samih. V Jezusu se je pokazalo najbolj jasno. Je pa v vseh ljudeh. V nekem evolutivnem smislu Jezus ne prihaja v svet od zunaj, temveč raste iz nje. Jezus je pojav božjega v evoluciji – toda ne edini. Božje se pojavlja tudi v Buddhi, v Mahatma Ghandiju in drugih velikih osebah vere.

To ne zveni precej katoliško.
To ni tako. Celotna frančiškanska teologija srednjega veka je Kristusa pojmovala kot del stvarstva – ne samo kot odrešenika krivde in greha, ki prihaja v svet od zgoraj. Inkarnacija je tudi odrešenje, ja. Toda najprej in pred vsem je poveličanje, pobožanstvenje stvarstva. In še nekaj je pomembno za božič. Bog se pojavi v podobi otroka. Ne kot stari moški z belimi lasmi in dolgo sivo brado…

Tako kot vi…
Torej, če sploh, potem sem prej podoben Karlu Marxu. Kar mi je pomembno, je sledeče: Če se moramo na koncu našega življenja nekoč zagovarjati pred božanskim sodnikom, potem stojimo pred otrokom. Otrok pa ne obsodi nikogar. Otrok se hoče igrati in biti skupaj z drugimi. Ta pogled vere moramo poudariti na novo.

Latinsko ameriška teologija osvoboditve, med katere ugledne zastopnikom spadate tudi vi, je prišla s papežem Frančiškom do nove slave. Je to po desetletja dolgih bojih s papežem Janezom Pavlom II. in njegovim vrhovnim varuhom vere Josephom Ratzingerjem, kasnejšim papežem Benediktom XVI, rehabilitacija tudi za vas osebno?
Frančišek je eden izmed nas. Teologijo osvoboditve je napravil za splošno dobro Cerkve. In tudi razširil jo je. Kdor govori o revnih, mora danes govoriti tudi o zemlji, ker je tudi ona izrabljena in oskrunjena. “Slišati krik revnih”, to pomeni, slišati krik živali, gozdov, celotnega mučenega stvarstva. Celotna zemlja kriči. Torej, moramo danes hkrati slišati krik revnih in zemlje, pravi papež in citira s tem naslov ene mojih knjig. In oba moramo osvoboditi. Tudi sam sem se v zadnjem času veliko ukvarjal s to razširitvijo teologije osvoboditve. In to je tudi temeljno novo v “Hvaljen si”…

… “ekološka okrožnica” papeža iz 2015. Koliko Leonarda Boff je v Jorge Mario Bergoglio?
Okrožnica je papeževa. Toda posvetoval se je z mnogimi strokovnjaki.

Je bral vaše knjige? 
Še več. Prosil me je za gradivo za “Hvaljen si”. Svetoval sem mu in mu poslal nekaj od tega, kar sem napisal. To je tudi uporabil. Nekateri ljudje so mi rekli, da so pri branju mislili, “to je pa ja Boff!” Sicer pa mi je papež Frančišek dejal: “Boff, prosim ne pošlji mi spisov neposredno meni.”

Zakaj pa ne?
Rekel je: “Sicer jih bodo Sotosegretari (sodelavci v upravi Vatikana, op.uredn.) prestregli, in jih ne bom dobil. Pošlji stvari raje argentinskemu poslaniku, z njim sem v dobrem stiku, potem bodo sigurno prišle v moje roke.” Pri tem je treba vedeti, da je sedanji vatikanski poslanik star znanec papeža iz njegovega čas v Buenos Airesu. Večkrat sta skupaj pila čaj Mate. En dan pred objavo okrožnice me je papež potem še poklical, in se mi zahvalil za mojo pomoč.

Osebno srečanje s papežem še manjka?
Iskal je spravo z najpomembnejšimi predstavniki teologije osvoboditve, z Gustavom Gutierrezom, Jon Sobrinom in seveda tudi z mano. Z vidika na papeža Benedikta – respektivno Joseph Ratzinger – sem mu rekel, “toda on še živi!”. To ni pustil veljati. “Ne”, je rekel, “il Papa sono io” – “papež sem jaz”. Torej, naj bi mirno prišli. Tukaj vidite njegov pogum in njegovo odločnost.

Zakaj to z vašim obiskom še ni uspelo?
Imel sem povabilo in sem celo že pristal v Rimu. Toda prav ta dan, neposredno pred začetkom sinode o družini 2015, je 13 kardinalov – med njimi nemški kardinal Gerhard Műller, prefekt kongregacije za nauk vere – upor proti papežu s pismom naslovljenim nanj, ki je potem pa tudi – o čudež! – bilo objavljeno v časopisu. Papež je bil jezen in mi je rekel: “Boff, nimam časa. Pred sinodo moram poskrbeti za mir. Vidiva se drugič.”

Tudi to z mirom se ni posrečilo, ali?
Papež čuti ostrino vetra v obraz iz lastnih vrst, predvsem iz ZDA. Ta kardinal Burke, Leo Burke, ki je sedaj – skupaj z vašim starim kardinalom iz Kölna Maisner – ponovno napisal pismo, je Donald Trump katoliške Cerkve. (smeh) Toda drugače kot Trump, je Burke v kuriji sedaj postavljen na hladno. Hvala Bogu. Ti ljudje resnično verjamejo, da morajo popravljati papeža. Kot da bi stali nad papežem. Nekaj takega je nenavadno, če ne brez primera v cerkveni zgodovini. Papeža je možno kritizirati, z njim razpravljati. To sem mnogokrat počel tudi sam. Toda da kardinali papeža javno obsojajo širjenja teoloških napak ali celo krivih naukov, to – mislim sam – je preveč. To je afront, ki ga papež ne more dopustiti. Papeža ni možno obsoditi, to je nauk Cerkve.

Pri vsem vašem navdušenju za papeža – kaj je s cerkvenimi reformami, na katere so upali mnogi katoličani s strani Frančiška, kjer pa se faktično še ni zgodilo veliko?
Veste, kolikor ga jaz razumem, center njegovega zanimanja sploh ni več Cerkev, sploh pa ne več notranje cerkveno dogajanje, temveč preživetje človeštva, prihodnost zemlje. Oboje je v nevarnosti, in moramo se vprašati, če lahko krščanstvo nudi svoj prispevek, da se prebrodi velika kriza, zaradi katere grozi človeštvu uničenje.

Frančišek se briga za okolje, medtem pa se njegova Cerkev vozi proti zidu?
Verjamem, da zanj obstaja hierarhija težav. Če bo uničena zemlja, so se uredili tudi vsi drugi problemi. Toda kar zadeva notranje cerkvena vprašanja, počakajte malo! Šele pred nedavnim je kardinal Walter Kasper, tesen zaupnik papeža rekel, kmalu bo nekaj velikih presenečenj.

Kaj pričakujete vi?
Kdo ve? Mogoče celo diakonat žensk. Ali pa možnost, da bodo poročeni duhovniki ponovno prevzeli službe. To je izrecna prošnja brazilskih škofov papežu, predvsem njegovega prijatelja, upokojenega brazilskega kurijskega kardinala Claudia Hummesa. Slišal sem, da želi papež ustreči tej prošnji – najprej za obdobje eksperimenta v Braziliji. Ta dežela s svojimi 140 milijoni katoličani naj bi imela vsaj 100.000 duhovnikov. Imajo jih pa samo 18.000. Institucionalno gledano, je to katastrofa. Ni čudež, da verniki množično prestopajo k evangelikalnim in binkoštnikom, ki zapolnjujejo personalni vakuum. Če bi sedaj lahko mnogo tisoč poročenih duhovnikov spet bilo v službi, bi bil to prvi korak k izboljšanju položaja – in hkrati impulz, da katoliška Cerkev odvrže okove obveznega celibata.

Če bi papež odločil v tem smislu – bi vi kot bivši frančiškan pater tudi sami ponovno prevzeli duhovniške naloge?
Sam osebno take odločitve ne potrebujem. Zame ne bi spremenile ničesar, ker do danes delam to, kar sem delal že vedno: krščujem, pokopavam, in če prispem v skupnost brez duhovnika, potem skupaj z ljudmi praznujem tudi evharistijo.

Je zelo „nemško“, vprašati: vam je to dovoljeno?
Do sedaj noben škof, ki ga poznam, tega ni nasprotoval ali celo prepovedal. Škofje se celo veselijo in mi rečejo: „Ljudstvo ima pravico do evharistije. Mirno nadaljuj!“ Moj teološki učitelj, pred nekaj dnevi umrli kardinal Paulo Evaristo Arns, npr. Je bil glede tega zelo odprt. Šel je tako daleč, da je poročene duhovnike, ki jih je med mašo videl sedeti v klopeh, poklical k sebi naprej k oltarju in skupaj z njimi obhajal evharistijo. To je napravil pogosto in rekel: „Saj so še vedno duhovniki – in to tudi ostanejo!“

– Vir: http://www.ksta.de/25372660 ©2016

Na hitro za resnico, mir, spoštovanje in pravičnost v Sloveniji prevedel A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/391-boff-franziskus-ist-einer-von-uns