L(itrug – pridiga):

Bogu se zahvalimo za življenje in za veselo sporočilo Jezusa. Za njegovo življenje od začetka do konca, zu moč Božje ljubezni, iz katere je živel in njegovo pot, ki jo je našel do nas,  semkaj in danes. “V Njem je bilo življenje, in življenje je bilo luč za človeka. In luč sveti v temi.” “Beseda je postala človek iz mesa in krvi in je prebivala med nami.” In evangeliji nam kažejo njegovo čudovitost, “polno milosti (haris) in resnice.” (Jn 1,4.5.14)

Tako ga vidimo pri gobavcu, ki ga nihče ni znal ozdraviti: on ne ozdravi samo njegovega telesa, temveč tudi njegovo dušo, osvobodi ga vsega, kar ga je priklepalo na njegovo krivdo v preteklosti: “Tvoji grehi so ti odpuščeni” Mr 2,1-12).

In beremo, kako se je na drugem mestu postavil za prostitutko, ki so jo izkoriščali mnogi moški. Ko so hoteli začeti metati na cipo kamne, da bi se medsebojno postavili kot poštenjaki, jim je rekel: “Kdor izmed vas je brez greha, naj vrže prvi kamen” (Jn 8,7). Beremo, da niso vrgli nobenega kamna.

Slišimo, da je posredoval, ko so ponovno poskušali, da bi dobre Božje zapovedi obrnili proti ljudem in bi njihove pravice življenja določili na milimeterskem papirju. Reče jim: “Božje zapovedi so dane za ljudi, naj bi jim pomagale živeti. Človeka ni ustvaril, da bi izpolnjeval zapovedi.” (Mr 2,27).

Tudi v tistem primeru prilike se zasveti njegova empatičnost, v kateri pripoveduje o mladem moškem, ki svoje urejeno življenje pogleda od zunaj in ni več želel živeti po utečenih družbenih pravilih. Hotel je najti življenje – in samega sebe. Pri tem je zapravil svojo dediščino in je skoraj propadel. Rešil ga je spomin na svojega očeta in njegovo nepozabljeno ljubezen. Zato se vrne domov. In spomnimo se, da je Jezus zgodbo zaključil tako, da oče od sreče zaradi vrnitve sina pripravi praznovanje, ne da bi računal in obračunaval. Preprosto iz ljubezni – in z vso domišljijo, ki meri na nov začetek za sina. (Lk15,11.32). Jezus nam je dal verovati, da je v tem usmiljenem Očetu možno spoznati Boga.

Ja, slišimo in se čudimo, da Jezus svoje dostojanstvo, da je Božji Sin, prizna vsakemu človeku, ki želi hoditi po njegovi poti. Vsakega moškega in žensko je pooblastil, da drugemu človeku odpusti greh in krivdo (Mt 5,3-10; 6,12). Drugih duhovnikov ne potrebujejo.

In Jezus posreduje upanje v nov svet, ko iz Judov in drugače verujočih in tako imenovanih poganov ponovno naredi ljudi, ki so ustvarjeni od enega Boga in vidijo v njem tudi prihodnost. Opogumil jih je, da življenje dojemajo v svoji polnosti in širini, ko je Božje kraljestvo odprl za tudi za otroke in ženske in jim dovolil soodločati o vsem, kar je v življenju pomembno. Saj je on njihovo življenje.

In še preden je prišel k ljudem, ga vidimo v skupnosti z živalmi. Tam doživi potrditev, da je z njim tudi Božji Duh (Mr 1,12s.). Kasneje slišimo, da je svoje sodobnike opogumil, da prekinejo kdaj tudi zapovedan sobotni počitek, da rešijo svojo ovco pred utopitvijo (Mt 12,11).

Svetloba sije iz njega tudi, ker je zavračal nasilje kot sredstvo za izvajanje oblasti. S svojim zgledom življenja je pokazal, da vsaka resnična oblast izhaja iz ljubezni; kajti ljubezen prenese tudi trpljenje, ne da bi se maščevala. Ona lahko povzdigne srce in premaga tudi gorje, tudi če sta potrebna čas in vedno novi poskusi – ker smo bili vsi naučeni po vzoru naših očetov, vedno znova vendarle kot zadnjo modrost uporabiti nasilje.

Učil nas je, da ni krivde, po kateri bi lahko človek izgubil pravico do življenja; in da pokažemo svoje največje dostojanstvo, če smo pripravljeni odpustiti in prositi za odpuščanje.

Boga je posredoval trpečim, ja, Boga je poistovetil s potrebnimi ljubezni, lačnimi, žejnimi, zatiranimi in ponižanimi. “Nihče Tebe, Bog, ni nikoli videl; toda Jezus Te je prikazal usmiljenega” (Jn 1,18). Da je božja ljubezen resnična in pravična, kažejo Jezusove poti in njegovo življenje – včasih zelo nežno, in včasih povezano z jasno resnico.

Toda tudi njega je obšla žalost. Kajti “prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prišla v svet, … toda svet ga ni spoznal.” (Jn 1,9s.). Torej je moral Jezus prenesti, da svet zavrne tudi Boga. Čeprav ni hotel trpeti, tudi pred usmrtitvijo ni zbežal.

Bogu se zahvalimo, da je Jezus živel in s smrtjo ni izginil. Z njegovo podobo o Bogu povezujemo tudi vse dobro in opogumljajoče, kar so ljudje o Bogu izvedeli v drugih religijah. Združimo to v zavedanju, da je Boga v vsakem našem življenju in umiranju. Božji Duh bo olajšal tudi težko življenje in naše duše in tudi nas, ko bomo umrli, spremenil v novo podobo življenja.

Verjamemo: Bog je ljubezen. Kdor ostane v ljubezni, ta ostane v Bogu in Bog v njem. Verjamemo: ljubezen je močnejša od smrti.

L: Jezus, rojen iz Duha, razodevaš nam: Bog ljubi svet. Zato smo varni.
Jezus, obsojen si, na Vstajensko jutro premagaš oblast nasilja.
Jezus, vstal si, ti nam kažeš; Bog stvarstva deluje skrivnostno tudi v smrti.

L: V življenju in umiranju imamo zagotovilo, da je Bog z nami. Zaradi tega se Bogu zahvalimo in ga med nami delimo z telesnimi in duhovnimi darovi, ki nas ohranjajo in razveseljujejo. S tem ponavljamo, kar je delal Jezus, ko je s svojimi sopotniki obhajal obed:

Potem je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: vzemite in jejte. Kruh življenja je, in kruh življenja sem jaz za vas. Po obedu je vzel kelih, zmolil zahvalo, jim ga dal, in vsi so iz njega pili.

L: Sedaj si delimo kruh in vino in okusimo čudež življenja.

Obhajanke in obhajanci si podajo posodo kruha in kelih in govorijo:

“Kruh življenja za tebe” in 

“Božja ljubezen za tebe.”

Pesem…

Feier der Lebensgaben von Prof. Dr. Klaus-Peter Jörns-02042018

Prevod A. Smrečnik

2015: Množice beguncev na naših avtocestah. Skoraj 2500 let prej ob Rdečem morju trsja enaka slika: na stotine mož, žensk in otrok, dojenčkov in starčkov, bolnih in onemoglih, otovorjenih z redkimi dobrinami sledijo svojemu voditelju Mojzesu. Od njega so vedeli, da jih bo Bog rešil iz hiše suženjstva v Egiptu. Sodobni vojaški vozovi faraona zasledujejo Izraelce. Sledi pokol.

Toda zgodi se drugače! Zatirani in preganjani vseh časov čakajo: poseže višja sila. Bog se pojavi na strani preganjanih, ljudje dosežejo obrežje in so rešeni. Nikoli se jih mučitelji ne bodo več dotaknili z nasilno roko, Bog je vse pokončal.

Grozno! Bog postane rešitelj življenja in ubije istočasno vse zatiralce. Se je to moralo zgoditi tako korenito? Toda gre za nekaj drugega: Bog reši svoje ljudstvo, to je vsebina dogajanja. To so vedeli tudi begunci v Bablu. Medsebojno so se tolažili s čudežem ob Rdečem morju s trsjem in so iz tega tudi črpali svoje upanje. Do danes se Izrael zanaša na Jahveja, ki se je v vseh preganjanjih in poskusih iztrebljanja, katerim so bili Judje do danes izpostavljeni in so še, postavil na stran šibkejših.

Mnogi sodobniki živijo v diktatorskih sistemih, drugi trpijo pod prevzetnostjo, trmo in neusmiljenjem svojih verskih voditeljev. Vsem njim je namenjena ta čudovita zgodba o rešitvi: sirskemu beguncu, kot tudi ženski, ki jo partner trpinči že leta, delovnim sužnjem, ki za revne plače šivajo naše obleke, otrokom, ki so zlorabljeni in posiljeni, jih silijo k težkim delom ali pa jih kot otroške vojake urijo za ubijanje.

Zgodovina odrešenja pripada tudi ločenim in ponovno poročenim kristjanom, ki se jim odreka evharistija, torej dostop do Boga, in pripada vsem katoliškim duhovnikom, ki jim je Bog položil v srca ljubezen do ene ženske. Vsi ti si lahko želijo, da se bo vsemogočni Bog postavil na njihovo stran in jih osvobodil. Čakati izključno na poseg “od zgoraj”, pa ljudem, ki trpijo zaradi zatiranja, ne pomaga. Zdravniki brez meja in druge organizacije, ki pomagajo, so primer za to, kako lahko mi sami nekaj prispevamo k temu, da žrtve današnjega sveta doživijo pravičnost, da bodo zatirani osvobojeni. Mi smo lahko podaljšana roka Boga v puščavi, ki se je imenoval “Jaz-sem-ta-ki-bom-vedno-pri-vas”. Amen.

G. Mollberg