TEK ZA ZMAJEM – Khaled Hosseini – roman

KHALED HOSSEINI
Slika v vrstici 1
Ljubljana, Mladinska knjiga, 2006 (5-2013), Št. strani: 507, Prevod: R. Kozmos

AFGANISTAN SKOZI ZGODBO O PRIJATELJSTVU IN IZDAJI

Ganljiva in spretno napisana zgodba o dveh prijateljih se odvija v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se začnejo v Afganistanu dogajati veliki politični in zgodovinski premiki. Amir prihaja iz bogate paštunske družine v Kabulu. Njegov prijatelj Hasan je Hazar, sin služabnika Amirjevega očeta. Prijatelja sta kljub razlikam v družbenem položaju in veri. V Kabulu preživljata brezskrbno mladost, kamor spada tudi tradicionalno spuščanje zmajev. Hasan je zvest, požrtvovalen, pogumen in iskren deček, ki ima nadvse rad muhastega, preračunljivega, včasih tudi dvoličnega in zlobnega Amirja. Ko v državi religiozno in politično oblast prevzamejo talibi, Hasan ostane doma, medtem ko Amir in njegov oče preko hribov, skrita v cisterni, zbežita iz Kabula. V Ameriki začneta novo življenje. A izdano prijateljstvo dolga leta tako muči Amirja, da se odloči vrniti v Afganistan. Med opise običajev in vsakdanjega življenja prebivalcev so v dialoge in drobne stranske zgodbe vtkane univerzalne modrosti o prijateljstvu, pogumu, vztrajnosti, iskrenosti, spodbujanju, ljubezni, miru, zvestobi. Na drugi strani so prikazane krutosti talibskega režima, porušeno mesto, kamenjanje prešuštnikov… Knjiga globokih čustev izpod peresa afganistanskega emigranta, ki jo boste želeli prebrati še enkrat.

ODLOMEK IZ KNJIGE

 

Na lepem me je prijelo, da bi odstopil. Da bi odnehal in šel domov. Kaj sem sploh mislil? Zakaj sem se lotil vseh dolgotrajnih priprav, ko sem vendar v naprej vedel, kakšen bo izid? Baba sedi na strehi in me gleda. Njegov pogled sem občutil kakor žarek pripekajočega sonca. Pred menoj je bil velik neuspeh, polomija na celi črti, celo za moja merila.
“Ne vem, ali se mi danes ljubi spuščati zmaja,” sem rekel.
“Saj je vendar krasen dan,” se je začudil Hasan.
Zasukal sem se na petah. Nisem več hotel gledati proti strehi domače hiše. “Ne vem, mogoče bi bilo bolje, da greva domov.”
Takrat je stopil predme in tiho rekel nekaj, kar me je skoraj prestrašilo. “Ne pozabi, Amir aga. Nobene pošasti ni, samo čudovit dan.”

THE KITE RUNNER. ZDA, 2007. Režija: Marc Forster. Igrajo: Khalid Abdalla, Ahmad Khan Mahmoodzada, Atossa Leoni. Drama. 128 minut.

Roman Khaleda Hosseinija o dveh dečkih, ki skupaj odraščata v Afganistanu v 70. letih, je bil v ZDA kar dve leti na vrhu lestvice najbolje prodajanih knjig. Film skuša biti predlogi kar najbolj zvest, a mu vseeno ne uspe na ekran prenesti kompleksnosti zgodbe in afganistanske kulture.
Amir je uspešen pisatelj v ZDA, a se vrne v rodni Kabul, da bi pomagal sinu Hassana, svojega nekdanjega prijatelja. Amir in Hassan sta bila najboljša prijatelja, a je njun odnos razdrlo Amirjevo ljubosumje in strahopetnost.
Zgodba o dečku, ki je naredil veliko krivico in jo ima zdaj kot mož možnost vsaj malo popraviti, je eden bolj ganljivih filmov sodobnega časa.

OPOZORILO: Mlajši otroci naj si program ogledajo s starši oziroma skrbniki.

ZANIMIVOSTI

Hosseini je bil sam rojen v Kabulu, a ga je zapustil še pred invazijo Sovjetske zveze.
Otroškima igralcema iz filma so v domačem Afganistanu tako močno grozili, da so ju morali preseliti v Arabske emirate. Knjiga je bila prav tako ena tistih, ki so jih največkrat poskušali odstraniti iz knjižnic, ker je tako negativno prikazovala talibane in ker prikazuje, kako so Paštuni tlačili Hazare. Hosseini je ob tem izjavil: »Nikoli ne rečejo, da to, kar sem napisal, ni res. Pravijo le, zakaj nas sramotiš? Mar ne ljubiš svoje domovine?«
Hosseinijevo knjigo je v scenarij predelal David Benioff, trenutno najbolj znan kot soavtor serije Igra prestolov.
V slovenščini sta poleg Teka za zmajem izšli tudi Hosseinijevi knjigi Tisoč veličastnih sonc in In v gorah odzvanja.

http://www.delo.si/kultura/film/vikendov-tv-namig-tek-za-zmajem-kino-ob-22-25.html

Slika v vrstici 8

slika iz filma

Slika v vrstici 7Slika v vrstici 6

slika iz filma

Slika v vrstici 9Slika v vrstici 6

slika iz filma

Sam sem knjigo dobil v dar. Hvala.
Ganjen sem bil ob branju.
Šele proti koncu sem se spomnil, da sem videl že vsaj en prizor iz filma ali pa celoten film.
Pred časom sem bral nemško knjigo o Islamu avtorja Hamed Abdel-Samad, Der Untergang der islamischen Welt, ki mi jo je na srečanju v Soči poleti posodil prijatelj Zvone in sem jo prebral na mah… In jo seveda tudi priporočam… Vsaj sam sem se ob tem branju veliko spraševal  in razmišljal o svojih osebnih vrednotah… načelih… idealih… vizijah… načrtih… potrebah… željah…

ENAKOPRAVNO IN SPOŠTLJIVO SODELOVANJE

BOŽJE KRALJESTVO SE DOGAJA

Slika v vrstici 1

Slika: frankovski poročni model, 19. stol.
To si naj vzame poročni par k srcu: simboli izražajo blagoslov za srečen zakon, ki ni sklenjen samo na zemlji, temveč tudi v nebesih, ponazarjata obe roki ponujeni iz oblakov. Zvestoba (klučavnica), enakopravno in spoštljivo sodelovanje (potezna žaga) tudi v težkih dnevih (puščice), vera, ljubezen in upanje bodo podlaga za cvetočo in rodovitno (rogova kot čaši) zvezo.

 

“GOVOR NA GORI

 

… Koliko teološkega črnila je bilo že prelitega pri poskusu, bolj podrobno točno razložiti, kaj bi lahko bilo mišljeno z “Božjim kraljestvom”: je to nekaj statičnega ali dinamičnega? Je to nekaj sedanjega ali prihodnjega? Najbolj slikovito razlago po mojem najdemo v evangelijih samih, predvsem v Govoru na gori ali v tako imenovanih govorih o poslednjih dneh v Matejevem evangeliju v 25. poglavju: tam, kjer tolažimo žalostne, hranimo lačne, sprejemamo tujce, obiščemo bolnike in zapornike / ujetnike… – tam je, še bolje: se dogaja božje kraljestvo. Povsod tam torej, kjer živimo po Božjih pravilih igre, kjer opazimo ljudi v njihovi ranljivosti in odvisnosti in jih dejanjsko podpremo. In k temu smo mi, sem povabljen/a dnevno, vsako uro, tudi sam/a! …”

Renate Luig 

Priporočam knjigo Jezus, Hans Küng, Znamenje 2015, str. 300 ali pa Biti krščanin, Zagreb 2001, str. 600; ali pa izvirnik Christ sein 1974…
Izpostavljeno je bistvo NZ in evangelijev o Jezusu, skupaj graditi božje kraljestvo, začne se že danes in tukaj za boljš jutri… nobene cenene tolažbe z zgolj odmaknjenimi srečnimi onostranskimi nebesi ali ustrahovanje in grožnje z neekološkim nevarnim peklenskim ognjem… Zlato pravilo nam govori, da drugemu ne smemo povzročati trpljenja in gorja, kjer pa so nerazumljivo trpljenje, človeške stiske in pa naravne katastrofe, si pa naj solidarno dejavno pomagamo in empatično tolažimo…
Magna karta človekovih pravic in dolžnosti (glej tudi www.svetovnietos.si). Sekularno rečeno splošna blaginja, pravično blagostanje nas vseh, dostojanstvo vsakega človeka, spoštljivo medsebojno ravnanje, skrb za otroke in ostarele, pravično plačilo za dostojno delo…
Frančišek ponavlja pravico vsakega človeka do zemlje za pridelovanje hrane, pravico do varne strehe nad glavo, doma, ter posteljo za počitek in pa pravico do dostojnega dela s pravičnim plačilom za preživetje… Tudi na zadnjem potovanju v Čile in Peru… Razloženo in zapisano tudi že v: Veselje evangelija… Hvaljen za našo zemljo in svet… Radost ljubezni… in sedaj o Resnici in strpnosti…
Glej tudi odlično priročno delo Jože Ramovš, Sožitje v družini, 2017…

Za sožitje več samovzgoje | Radio Ognjišče

ODPRTO UHO ZA POTREBE, SKRBI IN STRAHOVE LJUDI

“POGLED NAZAJ IN NAPREJ

Ecclesia semprer reformanda – Cerkev se vedno obnavlja. …
Ker nam primanjkuje domačih duhovnikov, jih vedno več uvežajo iz tujine. … Nadaljuje se po mojem že preživet sistem: posvečeni možje so gosopodje nad farami in jih osrkbujejo z zakramenti. …

FARNA SKUPNOST VE, KAJ JE ZANJO DOBRO. FARA NAJ SE SAMA VODI

Po cerkvenem pravu ima župnik ali provizor juridično oblast nad faro. Po domače povedano: Proti župniku, in če bi bil še tako odvraten, hudoben ali pohlepen, ne moreš ničesar ukrepati. Samo škof in tudi ta samo deloma. Zakaj ni vodstvo fare v fari sami in ne v kom, ki pride od zunaj, mnogokrat celo iz tuje kulture? Pravzaprav farna skupnost najbolj ve, kaj je zanjo dobro. Seveda morajo biti nekakšna pravila in ne more vsak, kakor se mu ravno ljubi. A fara naj se sama vodi. Vsaj sam se ne razumeme kot vladar fare, že prej kot pomočnik. Najbolj srečen sem, če smem sodelovati pri nečem, kar so farani potuhtali in izpeljali, najlepše maše so te, kjer imam jaz najmanj “dela”. Tu se čuti sveti Duh, tu se čuti življenje.

 

 POSREDOVATI JEZUSOVO LJUBEZEN, USMILJENJE IN ODPUŠČANJE

Življenje ljudi se je popolnoma spremenilo. dušno pastrirstvo zahteva od nas predvsen odprto uho za potrebe, skrbi in strahove ljudi. Ponuditi svete maše, ki so gotovo višek povezanosti z našim Bogom, je kljub temu premalo. Če maša ni povezana z življenjem, visi v zraku. Vse naše aktivnosti, naši pogovori in različne slovesnosti morajo voditi k srečanju s Kristusom – to pomeni: morajo posredovati njegovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Cerkev mora končno nehati s stigmatizacijo  “grešnikov”, npr. ločenih in ponovno poročenih. ljudem, ki so doživeli polom svojih najglobljih hrepenenj in želja, se odreka osebni odnos do Kristusa – menda ker hočejo ščititi sveti zakon. S tem se noben zakon ne ščiti, a ljudje , največ ženske, pahnejo v še globje depresijo. …

Nekaj se spreminja – očitno. Verjamem reku … in sem odprt za pot, po kateri me hoče voditi moj učitelj in sopotnik Kristus.”

 

“POGLED NAZAJ IN NAPREJ
piše dekan Jurij Buch
Ecclesia semper reformanda – Cerkev se vedno obnavlja! Ne vem, iz katerega časa je ta rek, a gotovo ima svojo pravilnost. Ne v tem, da je bilo vodstvo Cerkve vedno volje za obnavljanje, ampak v tem, da se je obnovila tudi kljub vodstvu. To opažam prav danes. Papež Frančišek se na vse »škriplje« trudi, da bi Cerkev posodobil, a ima mogočne nasprotnike v kuriji in med veljaki vesoljne Cerkve.
Navadili so se na svoje privilegije, na svoje dragocene ornate in na svojo oblast. »Ljudje tako želijo,« pravijo in v gotovi meri imajo celo prav. Za mnoge so imenitne figure – ali v Cerkvi ali v kraljevskih palačah ali med prominenco – nekakšen beg v pravljični svet, daleč proč od sive vsakdanjosti. A Cerkev nima poslanstva, da napolni barvne magazine in oddaje »Seitenblicke«. Občudujem papeža, da hrabro gre svojo pot kljub nasprotovanju, da je stopil v čevlje ribiča in s svojim življenjem izpričuje njega, ki ni prišel, da bi vladal, ampak služil in ozdravljal. Mnogo jih je tudi pri nas, ki ga občudujejo. Ali je to dovolj?
Kar v naši škofiji opažam, je, da se v zadnjih letih nekaj spreminja, o čemer ne vem, ali gre v dobro smer. Ker nam primanjkuje domačih duhovnikov, jih vedno več uvažajo iz tujine. Seveda more biti zdravilno, če kaj povsem novega in tujega poživi kri naše skupnosti. A v tem razvoju ne vidim nič novega. Nadaljuje se po mojem že preživet sistem: posvečeni možje so gospodje nad farami in jih oskrbujejo z zakramenti. Za mnoge nove je to tudi vse, kar naredijo in kar zmorejo. Včasih sta tudi denar in zaslužek na previsokem mestu. Ne obsojam jih, vsaj večino ne. Pridejo z dobrimi nameni in so, kot se Cerkev sedaj pojmuje, zares v pomoč. A obnova Cerkve to ni!
Po cerkvenem pravu ima župnik ali provizor juridično oblast nad faro. Po domače povedano: Proti župniku, in če bi bil še tako odvraten, hudoben ali pohlepen, ne moreš ničesar ukrepati. Samo škof in tudi ta samo deloma. Zakaj ni vodstvo fare v fari sami in ne v kom, ki pride od zunaj, mnogokrat celo iz tuje kulture? Pravzaprav farna skupnost najbolj ve, kaj je zanjo dobro. Seveda morajo biti nekakšna pravila in ne more vsak, kakor se mu ravno ljubi. A fara naj se sama vodi. Saj sam se ne razumem kot vladar fare, že prej kot pomočnik. Najbolj srečen sem, če smem sodelovati pri nečem, kar so farani potuhtali in izpeljali, najlepše maše so te, kjer imam jaz najmanj »dela«. Tu se čuti sveti Duh, tu se čuti življenje. Življenje ljudi se je popolnoma spremenilo.
Dušno pastirstvo zahteva od nas predvsem odprto uho za potrebe, skrbi in strahove ljudi. Ponujati samo svete maše, ki so gotovo višek povezanosti z našim Bogom, je kljub temu premalo. Če maša ni povezana z življenjem, visi v zraku. Vse naše aktivnosti, naši pogovori in različne slovesnosti morajo voditi k srečanju s Kristusom – to pomeni: morajo posredovati njegovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Cerkev mora končno nehati s stigmatizacijo »grešnikov«, npr. ločenih in ponovno poročenih. Ljudem, ki so doživeli polom svojih najglobljih hrepenenj in želja, se odreka osebni odnos do Kristusa – menda ker hočejo ščititi sveti zakon. S tem se noben zakon ne ščiti, a ljudje, največ ženske, pahnejo v še globljo depresijo.
Kljub vsemu sem dobre volje in se mi zdi, da živim v zelo zanimivem času. Nekaj se spreminja – očitno. Verjamem reku »Ecclesia semper reformanda« in sem odprt za pot, po kateri me hoče voditi moj učitelj in sopotnik Kristus.”

Župnik v Št. Jakobu v Rožu, v: Nedelja 7.1.2018 str. 4.
Zahvalim se prijaznemu uredniku Hanziju Tomažiču za dovoljenje za objavo!


Božji tuji delavci / Gottes Gastarbeiter: Ausländische Pfarrer in Bayern / Tuji župniki na Bavarskem, 31 minut

LOMLJENJE KRUHA, SPOMIN NA JEZUSOVO ZADNJO VEČERJO, PRAZNOVANJE EVHARISTIJE – JAN18

PONOVNO DATI VEČJI POMEM OBEDU V EVHARISTIJI

Hecht2011 120
V reviji Bibel heute Nr. 211 (3/2017) znanstvena sodelavka in referentka za biblično pastoralo pri katoliškem bibličnem delu v Stuttgartu Anneliese Hecht analizira v avgustovski izdaji na strani 22-23 znamenja pri sedanjih praznovanjih evharistije in zagovarja večji poudarek obeda v evharistiji. Prvotna oblika “zadnje večerje” je s časom postala iznakažena in naj bi ponovno postala pomembnejši in tudi enakovredno sodelovanje pri jasnem obedu. Glede tega Hecht predlaga konkretne, konstruktivne in tudi pogumne spremembe.

OBHAJILO KOT OBED PRI STOJNICI?

Skupno obedovanje: povsem bolj čustveno so to doživljali Pavel in drugi iz zgodnje Cerkve. Danes doživljamo obhajilo kot čakanje v vrsti. Nam lahko pomaga pogled v biblijo, da bi se zamislili o naši praksi zadnje večerje?
Od Jezusovih besed “vzemite in jejte” pri zadnji večerji in njegovemu deljenju lomljenega kruha se je v Cerkvi veliko spremenilo. Lomljenje kruha, tako se v Apostolskih delih še imenuje skupen obed, ki so ga praznovali kot obed s spominom na Jezusa. Bila je hkrati oporoka zadnje zemeljske večerje Jezusa kot tudi darilo vstalega Gospoda. Zaradi tega jo Pavel imenuje “Gospodova večerja”. Dolgo časa so v Cerkvi v občestvih pri obedu dejansko delili kruh kot znamenje povezanosti z enim vstalim Gospodom in medseboj. Postopoma pa – tem večji je postal greben med službo klerikov in takoimenovanimi laiki – je bilo božje ljudstvo deležno vedno manjšega dela rednega in popolnega obeda, do občasnega prejemanja obhajila ob velikih praznikih ali celo izključno obhajilo z očmi z gledanjem slike … Do II. Vatikanuma so ljudem kruh samo pokazali, s tem, da ga je duhovnik pri obredu, ko je bil obrnjen stran od ljudi, povzdignil nad glavo po besedah spremenjenja. Tega kruha verniki večinoma niso dobili za jesti, samo duhovnik. Do danes po pravilu lomi samo duhovnik njemu pridržano večjo hostijo, ljudstvo dobi manjše hostije iz nekvašenega kruha, bolj skromnega okusa, včasih tako tanko, da se prilepijo na nebo in jih morajo odlepiti z jezikom.
 

KAJ MANJKA PRI EVHARISTIČNEM OBEDU?

1. besede in dejanja niso usklajena

Sporočilo pri spremenjenju: “jejte in pijte”. Sledila naj bi jedača in pijača, če naj bi besedo in znamenje sprejeli kot povezano. Toda še dolgo ne prejmemo ničesar, ker so med Jezusovimi pozivi in obedom mnoge besede in dejanja: gostobesedna visoka molitev, očenaš z dodatkom duhovnika pred zaključnim hvalospevom, molitev za mir in pozdrav miru, Jagnje Božje, molitev kot priprava na obhajilo, pogosto obhajanje duhovnika, morebiti obhajanje delilcev obhajila.

In: to potem ni niti pravi obed, ker je tako malo kruha, ne dobijo vsi pijače, ker praviloma verniki ne smejo piti iz keliha, kvečjemu lahko pomočijo vanj hostijo, kar pa nikakor ni kot piti. Duhovnik pije vino pred očmi skupnosti. Je to obed?

2. narava obeda se je odtujila

Slovesni obedi, ki nam nekaj pomenijo, v naši kulturi se dogaja tako, da sedimo ob eni mizi (v Jezusovem času so ležali). Pri praznovanju evharistije imamo oltar in beremo mašne molitve o darovanju in s tem poudarjamo druge stvari, ki obedu bolj nasprotujejo.
Dodatno še to: zauživanje kruha se dogaja stoje, večinoma med hojo. Kajti mnogi prejmejo hostijo v roko in jo dajo že med odhajanjem v usta, da dajo prostor naslednjemu, da se obhajanje lahko dogaja čim hitreje. Redki  prejmejo obhajilo, se postavijo poleg in ga v miru zaužijejo. Obed, ki se je spremenil v stoječi obed, mnogokrat celo v hodeči obed! Čeprav je najbolj dragocen obed našega življenja!

3. deli elementov praznovanja evharistije zapostavljajo obhajilo

Nasproti dolgemu besednemu bogoslužju vključno s pridigo in dolgo kanonsko molitvijo zavzema obhajilo najmanj prostora in časa. Pa še potem je tukaj samo na minimum zreducirana tanka rezinica kruhka, prej namig na kruh.

4. tabernakelj s posvečenim kruhom dobiva poleg obeda lasten pomem
V župnijah je ustaljena navada, da pri obhajilu vzamejo kelihe s prejšnjimi posvečenimi hostijami iz tabernaklja in jih delijo. To je zaradi nekaterih vzrokov razumljivo, za mnoge pa tudi nerazumljivo. Nekdo mi je rekel: to je tako, kot bi na hitro nekaj vzel iz shrambe. Pri posvetilni molitvi ni bil na mizi in nima dosti povezave s celotnim obedom. Razen tega je to vodilo tudi k molitveni pobožnosti izven evharistije, ki evharističen kruh slavi kot višjo navzočnost Jezusa kot njegovo navzočnost v Duhu v vernikih samih in tam, kjer sta dva ali so trije zbrani skupaj v njegovem imenu. Čaščenje kruha v monštranci vodi tudi stran od karakterja obeda. V nekaterih župnijah molijo verniki, ki so pravkar prejeli obhajilo, Jezusa neposredno po tem ponovno v kruhu v monštranci. To ne gre skupaj.

5. pridržano obhajilo s kelihom
Ni razumljivo, zakaj verniki, ki to želijo, ne morejo piti tudi iz keliha, pri čemer so pri besedi o kelihu vsi povabljeni da pijejo iz njega! Utemeljitev, da tega ni možno urediti, je bila že mnogokrat zavrnjena. Mala deklica iz našega bibličnega krožka je rekla svoji mami: “duhovnik pri maši vedno laže. Pravi: “jejte vsi” in mi otroci ne dobimo ničesar. In “pijte vsi” in tudi vi odrasli ne prejmete pijače.”

 

KAJ POTREBUJEMO S POGLEDOM NA ZAČETKE EVHARISTIJE V BIBLIJI?

Če vzamemo Jezusovo oporoko resno in delamo, kar nam je naročil, potem naj bi bil evharističnI obed prava pojedina s pijačo: s kruhom, ki ga lahko skupaj lomimo in jemo. Lomljenje simbolizira edinost v Jezusu in medseboj.
Zbrali naj bi se okoli mize, ne oltarja. V egangeličanskem bogoslužju pogosto oblikujejo stoječe krožke, ki si delijo kruh in vino. Tako skupnost postane kot znamenje vidna in doživeta in prejem večerje traja nekaj časa. Verniki ostanejo notranje dalj časa prisotni v zavedanju, tudi tisti, ki pridejo naprej šele pri naslednjem krogu stoječih ali pa so že prej stali v krogu. Redko kdaj pri katoliških župnijah oblikujejo za obhajilo krožke okoli oltarja.
Kajti v središču razumevanja evharistije stoji že pri Pavlu ne samo spremenjenje kruha in vina v Kristusovo telo, temveč spremenjenje samostojnih ljudi v Kristusovo telo, spremenjenje v ljudi, ki delijo. Praksa, ki se je razvila daleč stran od prvotnega in ki je poudarke močno spremenila, jo moramo vedno znova preveriti in popravljati. To upam, ker mi je evharistija pomembna.

O AVTORICI:
Anneliese Hecht rojena 1954 v Oberschwaben, študirala pravo v Augsburgu do 1976, potem katoliško teologijo in še germanistiko v Münchnu. Od 1982 dela kot znanstvena sodelavka in referentka za biblično pastoralo pri katoliškem bibličnem združenju v Stuttgartu.
Težišča njenega dela:
1. pomoč lektorjem beril nedelj in praznikov,
2. tečaji za metode bibličnega dela,
3. razvoj in spremljanje dolgoročnih bibličnih tečajev in metod,
4. seminarji z bibličnimi vsebinami vseh vrst,
5. vsebine in didaktika za potovanja v biblične kraje,
6. ustvarjanje gradiva za prakso v župnijah, trenutno urednica knjižnih izdaj za Evangelije in Apostolska dela.
Hecht je avtorica in izdajateljica vrste piblikacij, med drugim metodičnih knjig kot “Zugänge zur Bibel für Gruppen” / “Pristop k bibliji za skupine ” Stuttgart 1993, “Kreative Bibelarbeit” (Stuttgart 2008) / Kreativno biblično delo.

Prevod A. Smečnik

https://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/481-wieder-mehr-mahl-in-der-eucharistie

VSE DOBRO V NOVEM LETU 2018

Mreža sodobno verovati želi vsem dobro leto 2018!

 

Tudi če človek ni sam gospodar zgodovine, je kljub temu veliko v njegovi roki.
Prihodnost lahKo sooblikujemo. In to delamo, če smo dejavni ali ne. Kakšna bo naša prihodnost je v naših rokah.
Preteklosti ne moremo več spremeniti, prihodnost pa lahko.
Spoštujmo ljudi okoli nas, resno jih upoštevajmo in njihovo mnenje in se potrudimo medsebojno živeti v dobrih, rodovitnih odnosih.
Za to nas opogumlja mreža sodobno verovati.

 

Dobre sile me obdajajo z zvestobo in tišino,
čudovito sem obvarovan in potolažen,
srčno želim te dni živeti z vami
in začeti novo leto
z vami.

 

Še vedno preteklost naša srca bremeni,
še vedno pritiska name težko breme hudih dni.
Gospod, pomagaj našim preplašenim dušam
do sreče, ki si jo namenil nam.

 

In če dobimo poln kelih, grenkega
s trpljenjem, polnega do roba,
ga sprejmimo hvaležno brez oklevanja
iz tvoje dobre in ljubeče roke.

 

Še enkrat bi nam rad podaril srečo
v tem svetu in ob siju sonca,
se želimo spomniti preteklosti
ker življenje naše v tvojih je rokah.

 

Naj bodo plameni sveče danes svetli,
ki prinesel si jih v našo temo
združi nas, če je mogoče, skupaj.
vemo, da tvoja luč nam sveti, tudi v temni noči.

 

Ko nas obda tišina v svoji globini,
naj slišim tisti polni glas
sveta, ki se nevidno širi okoli nas,
otrok vseh tvojih hvalospev.

 

Od dobrih sil čudovito varovani
zaupno pričakujemo prihodnost.
Bog je z nami zjutraj in zvečer
in zagotovo tudi vsak nov dan.

 

Dietrich Bonhoeffer svoji zaročenki na Silvestrovo 1944

(prevod Filip in Albert Smrečnik)

... kdaj bi zadnje misli na Silvestrovo evangeličanskega “svetnika”, ki je bil ujetnik nacistične vlade, bile bolj primerne kot sedaj ob začetku novega leta 2018.
Preteklo  leto nam je pojasnilo, da naša demokracija, mednarodno sodelovanje, uvid v resničnosti in človečnost sami po sebi niso samoumevni.
Naše živo pričevanje po sledeh Jezusa je bolj potrebno kot kdaj koli. Tako želimo s prošnjo za njegovo varstvo in sodelovanje prostiti za blagoslov troedinega Boga in skupaj sprejeti novo leto iz njegove roke in ga sooblikovati:

Bog te blagoslovi in te naj varuje,
Bog naj razsvetli nad tabo svoj obraz
in naj ti bo milostljiv.
Bog naj se z obrazom obrne proti tebi
in ti podari svojo srečo.

https://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/10-berichte/509-ein-gutes-jahr-2018

LJUBEZEN SPREJME IN ODPUSTI – Novo leto 2018

Prisrčna hvala za vaše zanimanje.

 
Sijaj v višavah pri Bogu!
In mir na zemlji ljudem,
ki so všeč Bogu.
prim Lk 2,14,
biblija v sodobnem prevodu Güthersloher 2-2006
 
MIR V SVOJEM SRCU
Tudi Jezuso je živel v času nasilja. Učil je, da sta pravzaprav bojišče, kjer se srečujeta nasilje in mir, človekovo srce. “Od znotraj, iz srca človeka, pridejo zblobne misli” (prim. Mk 7,21). Sporočilo Kristusa ponuja spričo te realnosti temeljni pozitiven odgovor: neutrudno oznanja brezpogojno Božjo ljubezen, ki sprejme in odpusti, in uči svoje učence, ljubiti sovražnike (prim Mt 5,44) in ponuditi “drugo lice” (prim Mt 5,39). Ko je preprečil tožilcem ženske, obtožene nezvestobe, da jo naj kamenjajo (prim. Jn 8,1-11), in ko je v noči pred svojo smrtjo Petru ukazal, da naj pospravi svoj meč v nožnico (Prim. Mt 26,52), je Jezus nakazal pot nenasilja, ki jo je sam šel do konca – do konca na križu, da uresniči mir in pokonča sovraštvo (prim . Ef 2,14-16). Kdor sprejme veselo oznanilo Jezusa, zmore prepoznati tudi nasilje, ki ga nosi v sebi in se pusti ozdraviti od božjega usmiljenja. Tako bo sam orodje sprave, v duhu klica svetega Frančiška Asiškega: “Če z usti oznanjate miri, se prepričajte, če ga imate, še bolj, v svojih srcih!” 
S tem odlomkom iz Sporočila miru papeža Frančiška 1.1.2017 za svetovni dan miru zaključujemo letošnji adventni koledar in se vam zahvalimo za vaše zanimanje. Veselimo se, če smo vam z zanimivimi spodbudami lahko posredovali impulze in boste v adventu 2018 spet v krogu bralk in bralcev.

Blagoslovljen začetek leta 2018 vam in vašim domačim želimo
Sigrid Grabmeier (zvezno vodstvo KirchenVolksBewegung Wir sind Kirche)
Christian Lauer (1. predsednik društva Wir sind Kirche e.V.)

https://wir.wir-sind-kirche.de/index.php/adventskalender-2017.html

Prevod A. Smrečnik

VERJAMEM V DUHA KI OPOGUMLJA ZA DOBRO – SILVESTER-30-PET

rahner karl kl

Karl Rahner SJ

Veroizpoved je napisal pater jezuit in profesor teologije kot tudi koncilski teolog Karl Rahner SJ. Njegova teologija je vsekakor oblikovala generacijo teologinj in teologov. Sodeloval je pri prebujanju Cerkve na II Vatikanskem koncilu.

VEROIZPOVED

 

Verjamem v Svetega Duha.
verjamem, da lahko Božji Duh razblini moje predsodke.
verjamem, da lahko spremeni moje navade.
verjamem, da laho preseže mojo brezbrižnost,
verjamem, da mi lahko da domišlijo za ljubezen.
verjamem, da me lahko posvari pred hudobijo.
verjamem, da me lahko opogumi za dobro.
verjamem, da lahko premaga mojo žalost.
verjamem, da mi Božji Duh lahko da ljubezen do Božje besede.
verjamem, da mi lahko vzame občutek manjvrednosti,
verjamem, da mi lahko da moč v trpljenju.
verjamem, da mi lahko da tovariše in prijatelje.
verjamem, da lahko prepoji moje bistvo.
verjamem, da mi lahko da zunanji in notranji mir.
verjamem v Svetega Duha.
Amen
Karl Rahner Sj

 

https://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/tipps/14-liturgie/508-ich-glaube-an-den-geist

prevod A. Smrečnik

IMETI ČAS, ŽIVETI V SKUPNOSTI – Silvestrovo-30-pet

Weihnacht 150

Povezani v gibanju sodobno verovati želimo vsem vašim ljubljenim blagoslovljen božični čas in srečanja, ki podarjajo duha in moč, da bi tudi v mračnih urah spoznali žarek luči, o kateri je toliko govora ravno te dni.
Ponotranjimo, ja živimo držo, ki nam jo je živo pokazal Jezus in je tako Bog postal človek, ja potopil se je v človečnost.

IMETI ČAS, ŽIVETI V SKUPNOSTI

 

Vzemimo si čas, ki ga potrebujemo!
imeti čas, da lahko pozabimo na čas
imeti čas, videti, spoznati,
imeti čas, slišati in izpolniti
imeti čas, jokati in se smejati
imeti čas, pozorno ljubiti,
imeti čas, biti srečen
imeti čas, živeti skupaj z drugimi
za vse to vam želimo blagoslovljene božične praznike.

https://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/507-gesegnete-weihnacht-2017

prevod A. Smrečnik

BOG V JEZUSU NE DELA RAZLIKE MED SEBOJ IN DRUGIMI – BOŽIČ 17

PRIKAZALA SE JE MILOST BOGA, KI REŠUJE VSE LJUDI

Prikazala se je namreč milost Boga, ki rešuje vse ljudi.
Dejavna je kot naša vzgojiteljica,
da se odvrnemo od brezbožnega življenja
in odpovemo posvetnim strastem
in v sedanjem svetu
živimo modro, zvesti zakonom in vdani Bogu,
medtem ko čakamo na osrečujočo izpolnitev našega upanja,
prihod mogočnosti in Božjega kraljevanja
in našega Odrešenika, Kristusa Jezusa.

prim. Tit 2, 11-13 sodobna biblija Güthersloher 2-2006

BOG V JEZUS NE DELA RAZLIKE MED SEBOJ IN DRUGIMI

 

Orientirajte se po tem, kar je v območju Kristusa.
Kajti on, ki je bil pri Bogu,
ni smatral za svojo zasebno lastnino,
da je bil pri Bogu.
Zapustil je svojo domovino,
podaril svoje pravice in
postal služabnik
in ni delal razlike med seboj in drugimi.
Prostovoljno je prevzel samoodtujitev,
prostovoljno poraz,
smrt na križu.
Zaradi tega ga je Bog dokončno udomačil na svetu,
in je njemu, ki je postal številka,
dal ime, ki je pomembno za vse.
da bi se na svetu in v vesolju
v tem imenu končalo tuje vladanje
in bi pogumno izrekli,
da ima Jezus prav.
Kajti to je dobro za Boga.

 

Dorothea Sölle: Nov prevod hvalospeva Filipljanom v „Gottes Selbstentäußerung, Eine Meditation zu Philipper 2, 5-11 / Božje samoodtujevanje, meditacija k Filipljanom 2,5-11“ v Monatsschrift für Pastoraltheologie / Mesečnik za pastoralno teologijo  april 1965.

Adventi koledar 2017 je sestavil  tim redakcije, ki ga vodi S. Grabmeier, izdaja pa www.Wir-sind- Kirche.De.
povezava: https://wir.wir-sind-kirche.de/index.php/adventskalender-2017.html; slo. prevod A. Smrečnik

BOG JE PRIŠEL KOT ČLOVEK V NAŠ VSAKDAN IN SVET, DA GA LAHKO NAJDE VSAK OD NAS – BOŽIČ 17

PASTIRICE IN PASTIRJI SO SE VRNILI K SVOJIM ČREDAM NA PAŠNIKE IN V HLEVE

Marija pa je ohranila vse besede in jih premišljevala v svojem srcu. Pastirice in pastirji so se vrnili, slavili in hvalili so Boga za vse, kar so slišali in videli, prav tako kot jim je bilo rečeno.

Prim LK 2, 19-20 sodobna biblija Güthersloher 2-2006

BOG JE PRIŠEL KOT ČLOVEK  V NAŠ VSAKDAN IN SVET, DA GA LAHKO NAJDE VSAK OD NAS

 

Biblija je polna oznanjevanja, da se je zgodil velik čudež, brez dela človeka, kot dejanje Boga. … Kaj se je zgodilo? Bog je videl revščino sveta in je prišel sam, da bi pomagal. In on je prišel, ne kot mogočnež, temveč v skritosti človečnosti, tja, kjer so v svetu grešnost, slabost, jokanje, beda, točno tja gre Bog, tukaj ga lahko najde vsak. In to oznanjevanje gre na novo po vsem svetu leto za letom in tudi to leto ponovno prihaja do nas.

 

Dietrich Bonhoeffer v: Barcelona, Berlin, Amerika 1928-1931, DBW Band 10, Seite 583 f, 586

Adventi koledar 2017 je sestavil  tim redakcije, ki ga vodi S. Grabmeier, izdaja pa www.Wir-sind- Kirche.De.
povezava: https://wir.wir-sind-kirche.de/index.php/adventskalender-2017.html; slo. prevod A. Smrečnik