Solidarnost s Frančiškom – sr15mar2017

Mreža »sodobno verovati« v Avstriji vabi, da podpremo izjavo »Solidarnost s Frančiškom«. S tem delamo za tri cilje:
1.    Solidarnost s Frančiškom izraža javno podporo njegovi poti Cerkve kot služenje ljudem.
2.    Škofe prosimo, da besedam v smislu Frančiška sledijo tudi z dejanji, da obstoječim občestvom omogočijo samostojnost, preizkusijo usklajene predloge ali pa jih vsaj posredujejo Rimu.
3.    Opogumiti verujoče znotraj in zunaj Cerkve, da se močneje zavedajo svojih možnosti in svoje vere v dialogu, da se usmerjajo po bibliji in živijo sodobno.
To pobudo lahko na koncu dokumenta podprete poimensko. Lahko pa posredujete tudi svoje mnenje, prosim… (nemško).

Solidarnost s Frančiškom

Mreža: sodobno verovati in vsi podpisniki in podpisnice podpirajo Frančiška na njegovi poti, da spremeni Cerkev, da bo služila življenju, da bo kot Cerkev sočustvovala.
          Odločitve in način vodenja rimskega škofa je možno kritizirati kot pri njegovih predhodnikih. Kritika pa je – če želi služiti občestvu – konstruktivna, odprta, direktna, stvarna in jo je treba povedati s spoštovanjem dostojanstva vseh. Služiti mora iskanju najboljše rešitve, osebna zanimanja je treba podrediti. Poniževanja in žalitve je treba preprečiti. Pot je pošten dialog, ki ob Jezusovem sporočilu meri različna mnenja.

Solidarnost s Frančiškom

Rimskemu škofu se zahvaljujemo, ker se dosledno zavzema za dostojanstvo vseh ljudi. Podpiramo njegovo učinkovito in javno zavzemanje za vprašanja našega časa:
·       za pravičnost in mir in zdravo življenjsko okolje,
·       za deležnost vseh pri dostojanstvenem življenju v pravičnosti,
·       za pravično gospodarstvo, ki je lahko podlaga lastnega življenja,
·       za enakopravno spoštovanje vseh žensk in moških,
·       za nemočne, za ljudi, ki živijo v revščini ali bežijo pred nasiljem in stisko,
·       za pravično, udeleženo, odpuščajočo in usmiljeno Cerkev;
Radi se priključimo njegovi pobudi za sinodalno Cerkev, za rodovitno ekumeno in dialog med verstvi, ki poudarja skupno, ne da bi izključila razlike.
          Cenimo njegovo skromnost, njegova močna, človeška znamenja in njegovo zakoreninjenost v življenju Jezusa kot tudi njegove razlage biblije. Izrecno podpiramo njegove poskuse, da Jezusova načela vključi v pastoralo in strukture v življenju Cerkve.

Prošnja škofom

Prosimo škofe, da še bolj jasno podprejo njegovo pot – ne samo z besedami, temveč predvsem z dejanji -,  da spoznajo »znamenja časa«, da razvijejo »pogumne predloge« in te uskladijo z rimskim škofom in jih veseli uresničijo v škofijah.
          Opogumite občestva k samostojnosti in odgovornosti, omogočite vodenje primernim ženskam in moškim kot tudi evharistijo z alternativami celibatu. Spodbujajte subsidiarnost in času primerno teološko raziskovanje – predvsem tudi v vprašanjih gender – in podpirajte pogumen dialog z znanostmi. Uresničite resnično soodločanje vseh vernih in izvajajte svojo nalogo kot službo ljudem.

Samoobveza

Podpisnice in podpisniki se obvežejo, da bodo do vsem ljudi – kolikor je v njihovi moči – zastopali sodobno vero, se ukvarjali z vprašanji časa, sledili teološkemu razvoju in se zavzemali za pravičnost in mir, za človeško ravnanje z vsemi ljudmi in begunci, iskalci zaposlitve, samohranilkami, zapostavljenimi in pomagali drugim ljudem v socialni stiski.
          Udeležimo se razumljivega oznanjevanja, oblikujmo cerkvena praznovanja v sodobnih in teološko odgovornih oblikah in bodimo na strani žalujočih, bolnih, v svojih možnostih omejenih ali pa z ljudmi, ki živijo sami.

Za mrežo: sodobno verovati:
Dr. H. Bica, H. P. Hurka, Dr.a R. Müller, Dr. I. Reisenbichler, Dr. H. Stetter – Dunaj, 9. Marec 2017

Vsi ste povabljeni, da podprete solidarnostni poziv, posamezniki, skupine, gibanja in platforme idr.

Izjavo prvopodpisanih podpirajo tudi:
Univ. Prof. em. Dr. H. Häring (Tübingen), Dr. P. Pawlowsky (Dunaj), Dkfm. H. Hofstätter (Initiator, Dunaj), Bazična skupnsot Dunaj Endresstr. in Mavrična skupnost Schwechat, H. Schriffl (Diakon, Münchendorf), V. Pernsteiner, M.A. (predsednica Kat. Ženskega gibanja A), M. Hauft (bivša predsednica Kat. Ženskega gibanja A), Dr. F. J. Weißenböck (Kirchberg a. W.), „Duhovniki brez službe“ A, H. Bartl (Dunaj), H. Riedler (Linz), E. Mayer (Predsednica KA v škofiji Slbg.), opat Mag. Ch. Haidinger OSB (predsednik  konference Superiorjev moških samostanov A), P. Dr. F. Helm SVD, (namestnk Provinciala misijonarjev Steyler), N. Arntz (duhovnik, Münster), krožek Freckenhorst (Duisburg), Mag. J. Dirnbeck (Nürnberg), Univ. Prof. Dr. R. Siebenrock (Innsbruck), Univ. Prof. Dr. A. A. Bucher (Slbg.), Univ. Prof. Dr. R. Höfer (Graz), Univ. Prof. em. P. Trummer (Graz), Univ. Prof. Dr. H. Schelkshorn (Dunaj), G. Loser-Friedli (ustanoviteljica in Predsednica društva od celibata prizadetih žena v Švici), B. Durrer (Laax, Švica), Univ. Prof. em. W. Kirchschläger (Luzern), Univ. Prof. em. Dr. R. Friedli (Fribourg, Švica), Dr. A. Odermatt (Zug, Švica) in Teološki Forum – FK na Slovaškem. (izbor prvo podpisanih…)
Podpisi (442 dne 15.3.2017)

Svoje ime in priimek lahko dodate na izvirni povezavi:
http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/422-solidaritaet-mit-franziskus?cdpetitions_limitstart=440&limit=20

prevod A. Smrečnik

500 let reformacije – končajmo cerkveno ločitev 1mar17sr

KLIC K ZBUDITVI HANSA KÜNGA*

https://www.kath.ch/newsd/hans-kueng-fordert-konkrete-reformschritte-seiner-kirche/

Zelo je razveseljivo, da je bil 6.2.2017 predsednik sveta evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD), deželni škof H. Bedford-Strohm v spremstvu kardinala Marx, predsednika nemške škofovske konference, ob reformnem jubileju na uradnem obisku pri papežu Frančišku v Rimu. Papež je govoril o »široki spravni različnosti«. Kot je povedal, ceni duhovne in teološke darove, ki smo jih prejeli od reformacije, in se bo z vsemi svojimi močmi »zavzel za to, da premosti še obstoječe ovire«.

Že 9.2016 sta škofa Bedford-Strohm in kardinal Marx predstavila skupno besedilo »zdraviti spomin – pričevati o Jezusu Kristusu«. Po petih stoletjih ločitve in obojestranskih zavračanj želita obe veliki cerkvi v Nemčiji ta spomin praznovati skupaj kot »praznik Kristusa«. 11. marca 2017 naj bi obhajali osrednje bogoslužje pokore in  sprave nemške škofovske konference in sveta EKD v Hildesheimu kot nadaljnjo točko kristalizacije v procesu spomina in ozdravitve.

IZJAV O NAMREI SMO SLIŠALI ŽE PREVEČ

Toda rimske izjave o nameri in predlogih o pokori in spravi smo slišali že prevečkrat. Ekumensko dejavni kristjani končno pričakujemo dejanja. Žal skupna izjava v odločilnih vprašanjih molči o zastoju uradne cerkve in spregleda praktično ekumeno, ki jo v mnogih evangeličanskih in katoliških občestvih in skupinah že dolgo živijo. Za njih obojestransko priznanje služb in evharistična skupnost nista težava. Za tem napredkom cerkveni voditelji daleč zaostajajo. Oni sami so pred Bogom in ljudmi odgovorni, če z odstranitvijo »še obstoječih ovir«, ne mislijo resno.

Za jubilejno leto 2017 naj bi odgovorni dosledno udejanjili deloma že desetletja obstoječe dosežke dialoga ekumenske komisije. Katoliški cerkvi se vsiljujejo:

  1. Rehabilitacija Martina Luthra,
  2. Preklic izobčenja vseh iz časa reformacije,
  3. Priznanje protestantskih in anglikanskih služb,
  4. Obojestransko evharistično gostoljubje.

Številni kristjani si želijo, da bi te postavke evangeličanska stran prav tako prostodušno in jasno povedala katoliški cerkvi, seveda ne brez potrebne samokritike. Samo praznovati 500 let reformacije, ne da bi cerkveno ločitev dejansko končali, pomeni, nalagati si novo krivdo. Pritisk teologije in cerkvene baze, občestev in mnogih dejavnih žensk in moških, naj pomaga, da pogosto zastrašeno in oklevajoče cerkveno vodstvo v Rimu in drugod te zgodovinske priložnosti ne bi zamudilo, temveč se prebudilo. Sicer se bo še več ljudi odvrnilo od cerkve, še več občestev in skupnosti poiskalo samopomoč! V današnjem globaliziranem in sekulariziranem svetu krščanstvo deluje verodostojno samo tedaj, če se predstavi v resnično spravljeni različnosti.

Informacija o ozadju:

Prof. Hans Küng (roj. 19.3.1928) je od svoje disertacije »Opravičenje. Nauk Karla Bartha in katoliško mišljenje« (1957) deloval v smeri ukinitve cerkvene ločitve. V prvi knjigi njegovih  sedaj pri založbi Herder izdanih izbranih delih je povezal svoje knjige o nauku opravičenja. Küngov impulz pred točno 60 leti je povzročil, da je bil v tem centralnem spornemu vprašanju dosežen evangeličansko-katoliški konsenz in se zaradi tega danes ponuja katoliška rehabilitacija Martina Luthra. Nadaljnjih 23 knjig zbranih del dokumentira Küngovo prizadevanje vseh šest desetletij za ekumensko spravo in mir med veroizpovedmi in verstvi. Z Josephom Ratzingerjem (papež Benedikt XVI.) je zadnji še aktiven koncilski teolog.

*Ta »klic k zbuditvi« Hansa Künga je posredovala Ustanova Weltethos s sedežem v Zürichu.    

(prevod A. Smrečnik)

Družinska skrivnost v rimski Cerkvi – TO07FE2017

Hermann Häring

“Do sedaj je Rim dodajal plin, ne da bi zamenjal zarjavele zavore antimodernizma: …”

Cerkveni obnovitelji si pri predhodnikih papeža niso pustili vzeti pravice kritizirati papeža pri njegovem izvajanju službe in so se sedaj usmerili proti konservativnim ohranjevalcem.
To je za nemškega teologa Hermanna Häringa povod vprašati, kaj je temu pravzaprav vzrok?
Kritika kritike sedaj kot tudi že prej pokaže, da gre očitno za sprejemanje razumevanja nauka – od jedra vere do disciplinskih ureditev – ki se razglaša za nespremenljivega.

Häring to imenuje družinska skrivnost in raziskuje razpravo o nezmotljivosti – predvsem v novejši zgodovini.

V Rimu vre. Sredi novembra 2016 pišejo štirje kardinali papežu odprto pismo. Zastavijo mu štiri vprašanja o pismu Radost ljubezni. To je bil izreden korak. Odmev, ki ga je ta kvartet sprožil pri kritikih in zagovornikih, je še vedno slišen. Papež se odzove zmedeno. 23.12.2016 je Frančišek govoril o “zlobnih nasprotnikih” in o tem, da se upiranje reformam pogosto kaže v “ovčji koži”. Dan prej je kardinal Kasper zavzeto zagovarjal pisanje v radiju Vatikan. Po tem se je razprava zaostrila. F. Papamanolis, upokojeni škof iz Syrosa, Santorinija in Krete je tudi vešč rimskih razmer, je štirim kardinalom očital krivoverstvo. Pomožni škof Schneider  iz kirgizijskega Tokmoka opisuje tako odzivanje kot “neumno, naivno, razkolniško, krivoversko”.Tudi pritrdilna izjava nemških škofov 23.1.2017 razprave ne umiri. Pri tem je bilo jasno, da izjava ni imela velikega pomena. Ni bilo uradno pastirsko pismo, temveč samo izjava, in avtor ni bila nemška škofovska konferenca, temveč stalni svet, ki je pristojen pravzaprav samo za koordinacijo kot tudi svetovalne naloge ob cerkveno političnih in organizacijskih vprašanjih. Ob tem celotnem scenariju se lahko čudimo. Zakaj konservativni kardinali papeža ne bi smeli kritično vprašati, kot to prenovitelji delajo že leta in dneve? Zakaj z močnim patosom kličejo k podpori za papeža, namesto da bi formulirali diferenciran odgovor? Celo Leonardo Boff, veliki kritik papeža preteklega stoletja trdi, da papeža ni možno obsoditi, da je to nauk Cerkve, in na ta način hoče sam prepovedati kardinalom vsako kritiko papeža.

Kaj so naredili štirje kardinali? Iz njihove perspektive, ki je Rim končno delila že 150 let, so preprosto odprli nekatera vprašanja, ki so dejansko nerešena. Na ta vprašanja pa ni potrebno odgovoriti na način “ja-ne”, končno papeža na noben način ne izsiljujejo, kajti na vsa štiri vprašanja bi lahko reagiral diferencirano. Kaj drugega od papeža Frančiška tudi nihče ne bi pričakoval, ki si je medtem dolžnost razločevanja napravil kot svojo tržno znamko. Respondeo cum distinctione (odgovarjam, s tem da razlikujem) je bila že vedno čarobna formula jezuitskih disputov. “Z njegovim načinom dušebrižništva”, je pisal Th. Seiterich v Publik-forumu, “je bilo možno prenašati strogo zgradbo nauka in kljub temu živeti”. Prav to pa je točka zdrahe. Iz bibličnih in dogmatskih vzrokov je zgradba v vprašanjih zakona in družine že pred desetletji postala krhka, kar škofovske sinode in papež pogumno zamolčijo. 

Toda notranje blokade proti temu priznanju medsebojno povezuje skregane stranke, kajti v podtekstu razprave divje rovari najbolje varovana družinska skrivnost preteklih desetletij. O tem nočejo ali pa ne morejo govoriti, ker preveč omaja notranjo statiko njihove vere, jedro njihove identitete. Hans Küng je 2015 v knjigi Sedem papežev, poglavje 7, pisal prav o tem. Gre za rigidno fiksiranje na nezmotljiv verski sistem, ki ne dopušča več nobenih popravkov. Pri zelo aktualnih vprašanjih zakona in družine gre za to, da se Rim ponovno opredeljuje za zakonski model iz zadnjega prehoda tisočletja in ga ponovno kombinira z bibliji tujim modelom zakramentov. Küng je pozval k temu, da bi biblijo in zgodovino Cerkve končno vzeli resno, tudi če privede do posegov in korektur v nauku in praksi. Glede te intervencije sem ponovno slišal uglašene reakcije: “Pozabi, to je od leta 1970 pač Küngov konjiček”, hkrati pa znan izrek v zvočno zatesnjenih prostorih: “Tega itak nihče ne upošteva več; imamo se kaj pogovarjati o bolj pomembnih zadevah.” Resnično?

Spomnimo se 18. decembra 1979. Veliko čiščenje Janeza Pavla II. se je pravkar začelo in tečnega vznemirjevalca je bilo treba primerno ožigosati. Kajti Küng je 1970 ob stoletnici dogme o nezmotljivosti tvegal, glede tega izpostaviti nekaj vprašanj. Lahko bi na to odgovorili diferencirano, toda vznemirljiva vprašanja so v Rimu že tedaj veljala kot nesramna. Zaznali so žalitev veličanstva in se v strokovnih krogih delali vzvišene: Küng ne razmišlja niti zgodovinsko niti hermenevtično; sploh ni razumel notranjega smisla te dogme. Pri čemer je bil prav Küng tisti, ki je postavil pod vprašaj površinski birokratski racionalizem in juridizem Rima. Karl Rahner je proti temu “liberalnemu Protestantu” reagiral zgroženo in se je s tem zaprl nadaljnim razpravam. Karl Lehmann je igral prevzetnega razgledanega misleca, ki je v bistvenem ostal nejasen. Walter Kasper se je izgovarjal na svojo “zgodovinsko ” hermenevtiko, ki je bila stara že 150 let, torej zastarela. S tem so teologi zapravili možnost odgovoriti prepričljivo. Vprašanje ni napredovalo, toda skrajneži v hierarhiji so se počutili potrjene. Iz razumevajočih vzrokov pa so štirje kardinali danes kot varuhi tradicije; samo da so ostali ujeti v svoji antimodernistični sholastični standardni teologiji. Deset let kasneje, decembra 1979, je Rimu in nemškim škofom dokončno minilo potrpljenje in kljub resnim uporom iz Nemčije je Rim brez vsake obzirnosti uveljavil svoje načrte. Škof Moser, ki je bil sprva še na strani Künga, je potegnil kratki konec. Lahko bi se upiral, da izgovori prepoved učenja, toda za to mu je manjkalo moči. Toda zgražanje v Nemčiji je bilo veliko. Torej so citirali vse rezidenčne škofe Nemčije 7. januarja 1980 v Würzburg, kjer so morali podpisati pripravljeno pismo. Kljub vsem pomislekom, ki so jih imeli nekateri, so podpisali vsi: skupinski pritisk med škofijskimi kolegi je bil tedaj že dobra znan. Simbolni pomen tega dejanja pa je bil za gospode in njihovo zavest identitete močen. Hkrati so podpisali besedilo za prižnico, katerega mnogi župniki niso bili pripravljeni prebrati. Toda tudi to gospodov učiteljev in upraviteljev rimske Cerkve ni več motilo. 31.12.1979 je škof Moser javno izrekel prepoved učenja. 

Po tem se je zgodilo nekaj čudnega: Ime Hansa Künga sicer ni izginilo iz spomina cerkvenega ljudstva, veroučiteljev in mnogih mož in žena v dušebrižništvu, toda v katoliško-teoloških strokovnih publikacijah je komaj kje še našlo mesto in do 2013 je bilo v strokovnih delih o opravičenju, kristologiji in drugih temah praktično pozabljeno. Tudi tema nezmotljivosti sama je bila izgnana v senčno bivališče: kmalu je bilo treba strokovne razprave iskati s povečevalnim steklom. Da po 1980 nihče ni zasedel več stolice za dogmatiko ali osnovno bogoslovje, ki je pokazal tudi najmanjšo kritičnost, je bilo jasno. To je za katoliško teološko izobraževanje imelo seveda svoje posledice. Skratka: v uradnih vrstah je kmalu prevladal splošen proces zatajevanja, ki sta ga po svoji moči spodbujala papež Wojtyla in njegov naslednik. Z neokusno zadevo niso hoteli imeti več nobenega opravka in so raje spodbujali ideologijo avtoritarno vodene communio (skupnosti). Nezmotljivost, ki jo je Karl Rahner označil za mater vseh dogem, so sedaj zapakirali v vato, objadrali s spretnimi manevri izogibanja in jo tako napravili za nedotakljivo. Tako so  lahko ukrepali bolj avtoritarno. Najkasneje z Benediktom XVI. je strah postal zaščitna znamka podrejenih, vedno popolno nadziranih nosilcev služb, in do njegovega odstopa je ostalo molčanje o nezmotljivosti neomajno. Njuni prvoborci kot von Balthasar, Brandmüller, Ratzinger, Kasper in Lehmann  so lahko pospravili svojo žetev; njihov boj za rimsko resnico je bil kronan z uspehom in je označeval njihova življenjska dela.

To je šlo dobro dokler je prišel na krmilo nov papež in zahteval prenovo. Namesto drugih je prijel za eno najbolj vročih želez, pripustitev ponovno poročenih k obhajilu. Na podlagi predhodne škofovske sinode je z Radost ljubezni predlagal rešitev, ki je vsekakor simpatična in izhaja iz spoštovanja do prizadetih. Prav je, da jo obnovitelji zagovarjajo (nekoliko bolj moški kot ženske, bolj hetero kot homo,  pomagajoči bolj kot prizadeti). Frančišek, ki se je že vedno zanimal za usmiljenje in za blaginjo izključenih, opira svojo empatijo na biblijo in na smisel krščanskega oznanila, ki obljublja ozdravljenje, odpuščanje in usmiljenje. Z navdihom in veliko spretnosti uveljavlja to skrb, odločilni premik pa skrije v opombi. Najnovejša pridiga na praznik razglašenja 2017 razkriva njegova globoka humana prizadevanja.

Toda tudi on spregleda ali pa zataji družinsko skrivnost, ki je medtem z rimsko katoliško identiteto napravila globoko simbiozo. V svoji dogmatični opredeljenosti je rimska Cerkev naenkrat začrtala drugo, četudi zelo problematično pot, ki jo večinoma zrelativizirajo in potlačijo tudi prenovitelji. Tudi oni ne želijo ogroziti notranje statike Cerkve. Definicija o nezmotljivosti iz 1870 spada k centralnim nosilcem celotne konstrukcije, tudi če je tujek in s starejšim ogrodjem ni kompatibilna, vsem ljubiteljem biblije vzbuja slabo vest in zelo otežuje cilje usmiljenja. Najkasneje 1980 je bila cerkvena ideologija fiksirana na smer lastne pravovernosti in na nek način tudi sakralizirana. Za zamolčanje problema se je našel grešni kozel, ki se je podal pod rezilo. Eden za vse: Rene Girard pozdravlja. Pod temi pogoji je postala samokorektura skoraj nemogoča.

Kaj je torej problem? Pravzaprav bi moral veliki klic k usmiljenju papeža zrušiti neusmiljeni sistem rimske Cerkve. So ga omili in toliko bolj potrdili, njegovo neprijetno obličje zgladili in napravili nekoliko bolj znosno. Frančišek zgleda, da tega notranjega nasprotja ne vidi. Zaradi tega ga tudi ohranja: nevzdržna interpretacija biblije v zadevah neločljivosti, globoko jurističen in pocerkvenjen nauk o zakramentih kot uradni, model zakona skoraj brez izkustev. Dokler ta zmotni razvoj ne bo korigiran, bodo ostala vprašanja štirih kardinalov brez odgovora.

Iz njihovega vprašanja bi bilo zlahka zaključiti, da naj papež njim in cerkvenemu ljudstvu natoči čisto vino. On naj razloži, kako gleda na starodavni koncept zveličavnega mnenja svojih prednikov. Kako se naj ti gospodje odpovedo razumevanju vere, za katero so se bojevali ves čas svojega življenja? Zaradi tega naj bi papež jasno nagovoril notranje, od njega povzročene probleme in nam brez strahu razložil, kaj misli tozadevno popraviti. Dolgoročno bi to prineslo več blagoslova kot pa stalno balansiranje z nejasno interpretacijo biblije. Frančišek je v mnogih izjavah svoja prednika hitro pustil za sabo in v širokih krogih našel odobravanje brez zadržkov. Toda tudi to bo ostala epizoda, če do neprijetnega ključnega vprašanja do nadaljnjega ne bo zavzel stališča. Do sedaj je Rim dodajal plin, ne da bi zamenjal zarjavele zavore antimodernizma: izguba ugleda rimske Cerkve je že sedaj zadosti zastrašujoča. Družinske skrivnosti imajo svojo ceno, in ta je lahko tudi smrtna.

Kaka poteza osvoboditve bi torej bila, če bi papež razglasil: aktualni nauk zakramentov zakona in evharistije ne nadaljuje nepristransko sporočila Jezusa niti bibličnih impulzov. Mi vsi si želimo usmiljenja, če smo drugim prizadeli krivico in smo pripravljeni škodo popraviti. Toda ponovno poročenim, pogosto žrtve svoje situacije, ki so izključeni od obhajila, je treba v prvi vrsti ponuditi pravičnost, v smislu spoštovanja njihovega lastnega dostojanstva, in ne usmiljenje. Že Matej omogoča v določenih primerih ločitev (Mt 5,32) in pri Pavlu naj bi v primeru globokih diferenc “brat ali sestra … naj ne bosta priklenjena kot sužnja;  k življenju v svobodi vas je Bog poklical.” (1 Kor 7,15) Do sedaj papež Frančišek ni uspel priti do te konsekvence. Glede tega ne trpijo le mnogi naši ponovno poročeni bratje in sestre v veri, temveč tudi vsi, ki si želijo, da bi biblija končno postala duša vere. Pravkar berem pri Christianu Kreiß, Luther je oderuhom odtegnil zakramente. Razmišljati o tem bi bilo veliko bolj pomembno, če želimo danes evharistiji izpričati potrebno spoštovanje.

O avtorju: Hermann Häring, rojen 1937, ­poročen in ima s svojo ženo tri odrasle otroke.
Od 1970–1980 je bil znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekumensko raziskovanje v Tübingenu pri Hansu Küngu. Od 1980 do 2005 je učil sistematično teologijo in znanstveno teorijo na univerzi Nijmegen in je ustanovil interdisciplinarni Inštitut za Teologijo, znanost in kulturo. Danes živi ponovno v Tübingenu in raziskuje  teme ekumenskega in medverskega dialoga.

Prevedel A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/9-meinungen/413-das-familiengeheimnis-der-roemischen-kirche

PS: Knjig Hansa Künga v slovenskem prevodu je le peščica.
Založba Herder trenutno ponovno izdaja Küngova izbrana dela, in prof. Küng sam lahko še za časa svojega bogatega življenja hvaležno piše spremne besede in posodablja uvode.
Nekaj del, mnenj in poglavij je objavila predvsem nekdanja revija Znamenje idr.. Knjige so npr. Katoliška Cerkev, Credo, Kaj verujem (Kaj pomeni biti kristjan…), Jezus, Projekt Svetovni etos, Priročnik Svetovni etos idr.
V Zagrebu pa je leta 2001 izšla tudi uspešnica Biti krščanin (str. 600), iz katere je povzeta knjiga Jezus.
Prof Küng je napisal tudi 3 knjige svojih napetih spominov. V tretji (Doživeta človečnost … Izborjena svoboda … Sporna resnica …) navaja tudi svoje prijateljsko dopisovanje s Frančiškom.

Prof. Küng je bil na povabilo TEOF in GSEtoS 2012 v Sloveniji v Mariboru na ekumenskem simpoziju, kjer je imel uvodno predavanje Gradimo mostove, kaj povezuje Evropo. (Glej BV, radijo Ognjišče, Vzgoja, RTV SLO in www.svetovnietos.si) Je tudi prvo podpisani pod naš Manifest Gibanja Svetovni etos Slovenija Maribor 2012. Sodelavci prostovoljci GSEtoS smo prof. Küngu in kolegom ustanove Weltethos v Tübingenu zelo hvaležni za prijateljsko sodelovanje in srečevanja.

 

Ne vladati, temveč negovati – NE5FE17

Pogovor s svetovalcem okrožnice o okolju, škofom Ewinom Kräulerjem

Papež Frančišek vas je, škofa iz dobesedno drugega konca sveta, imenoval za sodelavca za novo okrožnico. Kako je prišlo do tega?

Erwin Kräutler: Z mojim prizadevanjem v škofovski komisiji Brazilije za Amazonijo. Od njene ustanovitve naprej sem njen tajnik. Predsednik je moj frančiškanski prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Rekel mi je: gre za to, da papež Frančišek iz prve roke izve, kaj se dogaja z uničevanjem Amazonije in kako posledico ima to požrešno uničevanje narave in kulture za človeštvo. To mu moraš približati.

Kako se je začelo to sodelovanje?

Kräutler: Dne 4. aprila zadnjega leta sem bil na avdijenci pri papežu Frančišku. V najinem pogovoru je šlo za ekologijo, torej našo sozemljo in njegovo trpljenje, za ogroženo preživetje indigenih ljudstev, za boje proti gradnji velikanskega jeza na Riju Xingu blizu mojega škofovskega mesta Altamira kot tudi za občestva brez evharistije v širjavah Amazonije. Frančišek se je živahno zanimal za moje izkušnje in me prosil, da mu pripravim predloge za njegovo okoljsko okrožnico. Za točen potek se naj bi dogovoril s kardinalom Petrom Turksonom, predsednikom papeškega sveta za pravičnost in mir. S Petrom Turksonom sva na predvečer skupaj večerjala v gostilni in sem slišal o njegovih izkušnjah z veleindistrijskim rudarstvom mangana v njegovi Ghanski domovini. Ko sem bil ponovno doma v Braziliji, sem poleg dela v velikanski škofiji pripravil predloge, ki jih je Vatikan želel prejeti v angleščini. Nisem so-avtor, kot trdijo nekateri mediji, temveč sem prinašalec kot drugi.

Za katere vsebine v okrožnici vam je šlo?

Kräutler: Amazonija, njeno uničevanje in ogroženost, kot tudi žrtve in mnogi boji upora za sozemljo v okoljski okrožnici ne smejo manjkati. Kajti Amazonija je makro-področje. So velika pljuča planeta. Amazonija ima klimo, ki regulira funkcijo za celotno zemljo. Če prejšnjih velikanskih deževnih gozdov Amazonije ne bo več, če se bo nadaljevalo izsekavanje zaradi kratkoročne sle po dobičku, bo to imelo posledice, ki se ne bodo ustavile na mejah Brazlilije.

In ljudje v Amazoniji?

Kräutler: Kdor pripoveduje o svojih izkušnjah v Amazoniji, kjer živim že 50 let in sem že 35 let škof, mora seveda govoriti o domorodcih: Amazonija pripada domorodcem, in domorodci pripadajo Amazoniji. Njihova sozemeljska kultura in njihove izkušnje, živeti z naravo in je ne uničevati, mora nujno biti vsebovana – v današnji uri sveta nujni – ekološki-okrožnici.

Amazonija je s približno sedem milijoni kvadratnih kolometrov velikanski prostor. Kako je aktualno obremenjena?

Kräutler: Na začetku 20. stoletja je bilo tam še okoli šest milijonov kvadratnih kolometrov deževnega gozda. V zadnjih petdesetih letih je bilo od tega uničenih približno štiridest procentov, predvsem za to, da so pridobili pašnike in zemljišča za velikansko poljedelstvo. Dinamika uničevanja gozda se nadaljuje, ni je bilo možno ustaviti. V največjem sistemu tekočih voda sveta je načrtovanih več kot šestdeset jezov in elektrarn. Amazonka in mnogi pritoki bodo tako postali mrtve vode. Kultura rečnih ribičev in – kmetov je ogrožena, da bo potonila. Hlepenje po rudarskih bogastvih kot sta zlato in bauksit zastruplja rečni sistem. In gozd postane žrtev samo na dobiček usmerjenih lesnih koncernov.

Kaj je vodilo ekološke-okrožnice?

Kräutler: Papež Frančišek je napram meni poudaril, da mu gre prvenstveno za vprašanje preživetja človeka in narave. Utemeljuje naproti uničujočim interesom izkoriščanja, ki se globalno povezujejo v dinamiko smrti. Ne gre torej v prvi vrsti za običajno varovanje okolja. Frančišek mi je rekel, da želi preprečiti nasprotovanje med jazom in naravo, ker bi na ta način narava preveč lahkotno postala predmet, zadeva, o kateri bi določeni ljudje in podjetja potem odločali. Njemu gre za neločljivo sobivanje narave in človeka, za soustvarjenost vseh. Kratko rečeno: vodilo ni okolje, temveč sozemlja.

Kaj je socialna in politična perspektive?

Kräutler: Papežu gre za ekologijo, ki vsem, predvsem pa revnim, podarja dobro življenjsko perspektivo. Naša drža napram daru stvarstva se imenuje odgovornost. Ne v smislu stare, zmote in popravljenega prevoda stavka iz bibličnega mita stvarjenje »podredite si svet!« Temveč v smislu mnogo bolj primernega prevoda Stuttgartske biblije »napravite korak na zemlji!« Povabljeni smo, da se na zemlji premaknemo. S tem je povezana naloga, da jo negujemo in oskrbujemo. Negovalci naj bomo, ne gospodovalci nad zemljo.

Papež prelomi s staro zgodbo prevzetnosti iz biblije?

Kräutler: Jasno. Kajti na mesto stoletja stare, smrtne napačne interpretacije od Boga zaukazane dominantnosti človeka postavi hvaležno sobivanje. Zgodivina učinka tega napačnega tolmačenja je bila in je žal dolga.

V kateri kontekst papež postavlja ekološko-okrožnico?

Kräutler: Frančišek je Argentinec, tam je dolgo časa živel. Argentinsko gospodarstvo je usmerjeno na izkoriščanje in izvoz naravnih bogastev kot tudi agrarno industrijo. Zaradi nje nastradajo na jugu kot na severu Argentine domorodci in njihove kulture. Če Frančišek govori o uničevanju narave in izkoriščanju, govori o svoji življenjski izkušnji.

Je okrožnica kot druge prejšnje okrožnice papežev samostojen dokument?

Kräutler: Ne. Izhaja nekaj mesecev pred svetovno klimatsko konferenco Združenih narodov v Parizu in se umešča v njen uvod. To je novo in je enkraten dogodek. Rim se torej na nov način povezuje s svetom. In katoličani tvorijo z več kot 1,2 milijardo ljudi v skoraj vsaki državi sveta veliko skupnost. Če bodo mnogi izmed njih okrožnico uporabili, bo to spodbudilo stremljenje po širokem svetovnem spreobrnjenju v ekologiji in svetovnem vprašanju klime.

Intervju: Thomas Seiterich, www.Publik-forum.de 12/2015

Erwin Kräutler vodi prelaturo Xingu, površinsko največjo škofijo sveta. Za njegovo prizadevanje za domorodce in za deževni gozd Amazonije je prejel alternativno nobelovo nagrado.
Prevod A. Smrečnik;
Zahvala avtorju za dovoljenje za prevod.

PS: Prevod nemške slikanice okrožnice Pismo za svet sem posredoval založbi Družina in upam, da bo prevedena in čim prej na razpolago tudi za slovenske otroke in vse člane družine.

Slovenski prevod okrožnice Hvaljen si pa je na razpolago na spletu tako radija Vatikan kot tudi založbe Družina. Hvala.

PRIHODNOST ČLOVEŠTVA IN ZEMLJE – SR18JA2017

Vidik je postal širši in presega notranja cerkvena vprašanja. Na to opozarja župnik na Predarlskem v Avstriji Helmut Rohner, ko citira intervju z Leonardom Boffom, v katerem brazilski teolog interpretira rimskega škofa in ugotavlja, da je zanj “središče zanimanja ne samo Cerkev, temveč preživetje človeštva”.

Ko so se srečale bazične skupine različnih dežel v Braziliji na velikem mednarodenem prizorišču, so izbrali naslov;
“Drugačen svet je možen”.

 

Ko je škof na Predarlskem Benno Elbs za novo leto govoril o poteh prihodnosti, je zapisal:
“Če bomo v tem novem letu poskusili, poglobiti sodelovanje v naši deželi, v Evropi in po vsem svetu in ga okrepili, potem se nam nekaj tega lahko posreči. In želim nam, da se nam posreči, da na nasilje ne bomo odgovarjali s sovraštvom in protinasiljem, temveč se bomo odzvali z močjo zaupanja in nenasilne ljubezni Jezusa.”

Pred kratkim je znani teolog osvoboditve Leonardo Boff novinarjem v Kölu odgovoril nepričakovano. Vprašali so ga; “Pri vsem navdušenju za papeža – kaj je s cerkvenimi reformami, ki so jih mnogi katoličani pričakovali od Frančišča, pa se dejansko še ni dosti zgodilo?” Boff je odgovoril: “Veste, koliko ga (papeža) razumem, središče njegovega zanimanja sploh ni več Cerkev, sploh pa ne več notranje cerkveno delovanje, temveč preživetje človeštva, prihodnost zemlje. Oboje je ogroženo, in vprašati se moramo, če krščanstvo lahko kaj prispeva, da premostimo te velike krize.”

Helmut Rohner januarja 2017

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/9-meinungen/409-zukunft-der-menschheit-und-de-erde

Odgovor graškega teologa in filozofa A. Kolb kritiki R. Spaemanna – NED7JAN2017

Nemški filozof R. Spaemann ostro kritizira posinodalno papeževo spodbudo AL 28. aprila 2016 v intervjuju z A. C. Wimmer ameriške mednaroden Catholic News Agency. Frančišku očita, da z AL vnaša v nauk Cerkev spor, ki ga je potrebno popraviti. AL sta javnosti predstavila 8. aprila 2016 kardinal C. Schönborn in tajnik škofovske sinode L. Baldisserli v Rimu.
Na ta omenjeni intervju v pismu, ki ga je napisal Spaemannu, jasno in ostro odgovarja graški teolog in filozof A Kolb, ki je žal pred nedavnim umrl.

Pred časom sem na hitro napravil slovenski osnutek prevoda odgovora Kolba Spaemannu. Posredoval sem ga posameznikom, po mojem vedenju pa ni bil objavljen v nobenem slovenskem mediju. Komaj kaj tudi citiran in omenjen. Zaradi tega ga objavljaM sedaj. Mislim, da je lahko pogumen prispevek k dialoški in resnicoljubni, široki in odprti razpravi znotraj samorefleksije verske skupnosti.

Spoštovani gospod kolega Spaemann!

     V imenovanem intervjuju trdite, da gre pri papeževi spodbudi AL Frančiška napram dosedanjemu nauku “za prelom”. To je “za vsakega mislečega človeka brez dvoma” (jasno). Kdor ne misli tako, torej ne misli. Tudi sam pripadam tem. Z mano se morate torej sprijazniti kot s človekom, ki ne razmišlja. Tako vas tudi ne morem prizadeti. To tudi ni moj namen. Lahko pa na ta način bolj pointirano argumentiram in se vadim v trajnostni kritiki napram vašim trditvam, ki večinoma nasprotujejo dejstvom. Moje temeljne očitke napram vam kljub temu premislite in upoštevajte.

     Zastopate temeljno in usodno zmoto, da je nauk katoliške Cerkve, papežev, učiteljstva, bil posredovan vedno brez zmot, nespremenjen in kontinuirano, da obstaja, povedano z besedami papeža Benedikat XVI., “absolutna tradicija”. Kaj je s svobodo vesti, veroizpovedi, s človekovimi pravicami, z demokracijo, z razsvetljenstvom, ki so jo obsodili papeži in prepovedali? Kaj je z zažiganjem čarovnic, Galileja, G. Bruna, Darwina, T. de Chardina? Izhajam iz tega, da ste o tem seveda zelo dobro obveščeni. Vse drugo bi bila sramota. Potemtakem pa je tudi sramota, da ne poveste resnice, da jo zatajite, zamolčite in izhajate iz popolne nezmotljivosti, npr. predvsem, kar se tiče Janeza Pavla II. Sedanjemu papežu očitate “prelom” z naukom. S tem je ovržen vaš princip nezmotljivosti nauka.

     Pij IX. je trdil, “razvoj” je centralni pojem vseh zmot v Cerkvi. Točno nasprotje tega drži. Tajiti razvoj je centralni vzrok vseh napak v Cerkvi, tudi vaših. Isti papež je trdil: “jaz, jaz sem tradicija, jaz, jaz sem Cerkev.” II Vat. je to zmoto zelo jasno popravil: božje ljudstvo je Cerkev. To je prelomnica. Obstaja več takih prelomnic s tem koncilom. G. L. Müller, prefekt konkgragacije verskega nauka, je označil izjavo, da naj bi šlo pri zadnjem koncilu napram prejšnjemu nauku za prelom, kot herezijo, tajil je tudi spremembo v nauku Benedikata XVI., prav tako kot papež sam. Izjave take spremembe je označil Müller kot “zmotne”. Zgleda, da ne ve, kaj je prelom, pod katerimi okoliščinami se je zgodil v cerkveni zgodovini. Z neresničnimi izjavami pa nauka ni možno rešiti. S svojimi trditvami jasno nastopate proti koncilu. To sta z uspehom delala tudi vaša ljubljena papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., npr. s svojim obnašanjem napram bratovščini Pija, ki zavrača bistvene dokumente koncila.

     Vi in vam podobni ugovarjate “creatio continua”, evoluciji (s katero ima še vedno težave papež Benedikt), zgodovinskostjo, vrednotami, dinamiko, spremembami, “znamenji časa”; vse to v odnosu do Cerkve in nauka.

Nauk Janeza Paula II. v členu 84 njegovega pisanja FC, ki ga omenjate in zagovarjate, “da se morajo ponovno poročeni ločeni odpovedati spolnosti, če želijo prejemati obhajilo” je bilo vedno povsem upravičeno močno kritizirano tudi s strani cerkvene in teološke strani. Razveseljivo je, da Frančišek člen 84 ne odobrava brez nadaljnega. Za vaše teološko pojmovanje je mogoče tipično – bolj pravilno seveda nesporazum – , da prej ko slej zastopate ta vidik, ki ste ga mogoče svojčas prišepetali papežu. Sedaj ste skoraj osebno užaljeni, ker vas sedanji papež ne potrebuje, razumljivo ignorira.

     Katastrofalne zlorabe otrok v Cerkvi ni samo spolni, temveč celostno človeški zločin, ki ga je treba odkriti in primerno kaznovati. Zakaj v vaši skrbi za spolnost v vašem intervjuju glede tega ničesar ne poveste? Nasprotno je vaša obramba omenjenega člena 84 smešna. Papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta namreč pri odkrivanju in boju omenjenih zlorab v veliki meri odpovedala. Kaj je z daleč nadpovprečno mnogimi homoseksualci med duhovniki?

     Meni se zdi povsem nerazumljjivo, kako lahko vi v povezavi s ponovno poročenimi ločenimi v povezavi z njihovim pristopom k obhajilu vidite “prelom z bistvenim antropološkim in teološkim naukom o človekovem zakonu in spolnosti”. Ne drži niti “bistveno” niti “antropološko” niti “teološko”. Mnoge, dobre, teološke, biblične izjave nove teologije – predvsem tudi v Nemčiji – so zgleda šle mimo vas brez vsake sledi. S tem zastopate in zagovarjate eno izmed najbolj nerazumljivih in jasno zavrženih izjav Janeza Pavla II. Če že, bi lahko zagovarjali eventualno druge izjave tega papeža. Frančišek v svoji spodbudi v principu ne gre preko škofovske sinode. Torej bi vi morali kritizirati celotno sinodo.

     Trdite: “vrata so tukaj zaprta.” Verjetno gre tukaj predvsem za vaša lastna vrata. Sicer se vedno znova popolnoma upravičeno zahteva odpiranje enostranskih vrat in okenj v Cerkvi. Za vas so prav tako zaprta vrata “ženskega duhovništva”, kot pravite. Tudi tukaj ponavljate molitev Janeza Pavla II. Po njem Cerkev naj ne bi imela pooblastila za dovoljenje. To je čista trditev, ki je z biblijo in teologijo nikakor ni mogoče dokazati. Kar papež označuje kot “definitivno”, je definitivno napačno.  Tudi glede tozadevne prepovedi razprave Janeza Pavla II. to razveseljujoče nihče ne upošteva.

Če bi upoštevali vse nauke vseh okrožnic v teku cerkvene zgodovine, ne bi bili sposobni živeti, bi vero že zdavnaj izgubili, bi postali šicofreni. Medtem razveseljujoče zastopajo tudi že škofje diakonsko in duhovniško posvetčenje žensk. Frančišek sedaj vsaj dovoli razpravo o diakonatu za ženske. S tem razveseljujoče odstopa tudi od Janeza Pavla II. Škoda, da se škofovske konference in skoraj vsi škofje ne upajo, slediti želji sedanjega papeža in mu ponuditi pogumne predloge. C. kardinal Schönborn npr. je pred kratkim odklonil, da bi se na prošnjo reformnih gibanj v Avstriji pri papežu zavzel za viri probati. K. kardinal Lehmann, bivši predsednik nemške škofovske konference, zagovarja viri probati.

     Po vašem prepričanju naj bi pravoslavni, evangeličani, anglikanska Cerkev s svojo žensko ordinacijo zagovarjali krive nauka in nasprotovali bibliji. Ali pa vsi niso Cerkve? Zadnje trdi Benedikt XVI v zvezi evangeličansko Cerkvijo. Tudi tukaj bi bilo vprašanje o boljšem teološkem razmišljanju z vaše strani. V svojem intervjuju stokate, da je Frančišek hkrati z Janezom Pavlim II. za svetnika razglasil tudi Janeza XXIII. Zadnji naj bi s tem želel zrelativizirati pomen Janeza Pavla II. To sem tudi tako videl in se tega tudi veselil. Razglasiti Janeza XXIII. je kurija večino časa skušala preprečiti, predvsem z namigom, da je vpoklical koncil. Frančišek se je točno s to utemeljitvijo pri Janezu XXIII. odpovedal drugemu čudežu. Zakaj o tem ničesar ne poveste?

Janez Pavel II. po mojem razumevanju nikoli ne bi smel biti razglašen za svetinika. Prvič zaradi svojega nauka v nekaterih točkah, katere je predstavil skoraj nezmotljive in definitivne, kljub temu, da to niso. Zaradi odklonov od uradnega nauka so bile/i teologi-nje pogosto trdo in nepravično obsojene/i in kaznovane/i. Janez Pavel II. je odstopal od koncila in je bil kljub temu razglašen za svetnika. Drugič zaradi svoje trdote in svojega neusmiljenja napram osebam, ki so bile kritične do Cerkve. Žal sploh ne drži, kar trdite vi, da je “svoj pontifikat postavil pod temo božjega usmiljenja”. Njegova konkretna politika večinoma dokazuje nasprotno. Tretjič zaradi zelo pretiranega števila razglašenih svetnikov in blaženih (482 oz. 1338), predvsem pa osebe, ki to nikakor niso bile, npr. J. Escriva de Blaguer, ustanovitelj skrajno konzervativnega Opus Dei, ki zadnji koncil temeljito zavrača, ki tudi sicer ni bil noben zgled. Osebno življenje Janeza Pavla II. ne morem in nočem ocenjevati. Razglasitve svetnikov in blaženih tolikih papežev naj bi primarno verjetno služilo ojačanju avtoritete papežev, da bi s tem lahko vodili politiko, izvajali oblast, odvračali od lastnih težav. Vse to potem naravno nima nič opraviti s “svetostjo”. Naslov “svetnik” pri papežih ne jamči svetosti.

     Zgleda, da pripadate še vedno stari, dolgo negovani in zastopani zmoti katoliške Cerkve, kot da bi šesta zapoved bila najbolj pomembna, ja, skoraj edina izmed desetih zapovedi Boga. Enostranska spolna morala in sovraštvo Cerkve do telesnosti sta resnično povzročila veliko škodo in pregnala milijone iz Cerkve. Pri tej povezanosti bi morali misliti predvsem na okrožnico HV (humane vitae v Slo. žal nikoli ni bila javno zadosti kritično osvetljena op. p.) papeža Paula VI. Zagovarjate zakramente. To se mi zdi po svoje dobro. Toda prosim ne tako enostransko, kot da bi šlo skoraj samo za zakrament zakona, in to še povsem enostransko.

     S svojim intervjujem ste tipičen zagovornik (skrajno) konzervativne garniture v Cerkvi, ki sicer vedno zagovaja poslušnost, predvsem napram papežu. To velja pri vas seveda predvsem napram Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI., ker ona zastopata vaše mnenje. S katerimi vzroki odrekate pokorščino Frančišku? Od sedanjega papeža zahtevate, “popravke”. Zakaj ta papež? Zakaj ne prej, bolj prav in boj pomembno njegova dva predhodnika, ali papeže prejšnjih časov? Mnogi so vladali Cerkvi z dolžnostjo pokorščine in jo s tem degradirali. S svojimi trditvami se zapletate v huda nasprotja. Stopate ne samo v “past spolnega nasilja”, temveč tudi v past sinode.

Benedikt XVI. zastopa “hermenevtiko kontinuitete”, Frančišek “hermeneutiko kontinuitete in diskontinuitete”. Kdo ima prav? Zame jasno da Frančišek, ker je njegovo pojmovanje realnosti, cerkvene zgodovine, odgovarja razvoju nauka. Kje ostaja tukaj kontinuiteta? AL prinaša samo parcialno diskontinuiteto napram prejšnjim naukom. Načelo razločevanja, ki je bilo prej uvedeno že v FC, pa je ostalo brez posledic, je Frančišek sedaj uporabil. V tej točki je bil samo dosleden, napram nedoslednosti Janeza Pavla II. Želite s svojo okorno statistiko, z vašo skonstruirano kontinuiteto, mnoge diskontinuitete vašega življenja  in vaših izjav kompenzirati in sanirati? Škoda, da ste prešli od vaše prejšnje modrosti sedaj k neumnosti. S svojim intervjujem škodite sebi in mnogim vašim prejšnjim izjavam.

     Za vas so nekdaj zapisana določila že takoj “obstoječe meje”, ki jih ni dovoljeno prestopiti. NIti ne razlikukjete med rednim in izrednim učiteljstvom. Po vašem naj bi sedanji papež “spolna razmerja” dovoljeval, “ki objektivno nasprotujejo krščanskemu rednemu nauku”. Kar označujete kot “objektivno” in “krščansko”, je skrajno subjektivno in v mnogih pogledih nekrščansko. Hišo, ki jo konstruirate, za nikogar ni vseljiva, niti z vami niti za vas. Zgleda, da to niti ne opazite ali pa preprosto ne priznate. Svobode odločanja po vesti ne smemo priznavati le teoretično, temveč jo moramo končno vzeti resno tudi konkretno. Torej posledice neke norme niso vedno iste, kar trdite vi. Frančišek se trudi, pravično upoštevati vlogo vesti, predvsem nasproti normi.

     Bodimo veseli, da sedanji papež dela za “pastoralno spremembo”, končno prihaja naproti ljudem. Vaša stališča zagovarjajo ravno nasprotno, odvračajo ljudi, vernike. Zakaj pri Cerkvi ne bi smelo iti za “pedagoško prireditev, pri kateri se bližamo zakonu kot idealu”? Pri vas o pedagogiki vsekakor ni opaziti ničesar. Ne z AL, temveč točno z vašim pojmovanjem in trditvami je bila “uničena možnost …, s svobodnim srcem iti naproti ljudem.” Razen tega se bojite z AL “spodbude sekularizaciji” – to bi Cerkev lahko nujno potrebovala – in nadalnje “nazadovanje števila duhovnikov v mnogih delih sveta.” Ponovno ena vaših mnogih in neverodostojnih izjav, ki jih nikoli ne morete dokazati. Če bi vaše tozadevne trditve jemali resno, potem bi že stoletja ne bilo več nobenih duhovnikov, ker so se izjave učiteljstva vedno znova spremenile. Zgleda, da o resničnih vzrokih tega nazadovanja nimate nobenega pojma, oz. jih ne priznate. Tukaj je pomembna vloga seveda tudi obveznega celibata. Ta zapoved nasprotuje 10 božjim zapovedim in je že v ne malo primerih povzročila nepojmljivo trpljenje. Za to prepoved se tudi ne brigate, kljub temu da je spolno relevantna in krši človekove pravice. Zgleda da ljubite pavšalnost, difamiranje, imuniziranje in trditve  in ste nanje še ponosni.

     Jasno najnižjo točko svojih trditev ste dosegli z vašo izjavo, da papež Frančišek “Cerkev razdvaja in vodi v smeri razkola”. Vaše neverjetno podtikanje papežu: “kaos je postal z vejico princip”, zadeva samo in izključujoče vaš lasten kaos. S tem jasno nasprotujete vašemu vedenju, pod katerimi pogoji in kdaj je v cerkveni zgodovnini prišlo do pojava razkola. Sigurno ne iz tako ničnega oz. brez vzroka. Ni potrebno sedanjemu papežu ničesar “popravljati”, temveč jasno in čim prej vi sami, da se ne bi izključili iz Cerkve evangelija in iz razprave. Vi ste tisti, ki razdvaja. Vaša verodostojnost se je v tem primeru znižala na točko nič.

Če obstaja nevarnost deljenja ali razkola, potem zaradi vas in vaših somišljenikov. Toda niti to se jim ne bo posrečilo. “Nesigurnosti in zmede” ne povzroča omenjena spodbuda papeža, kot trdite vi, temveč točno vi in skrajno konzervativna falanga. Sam bi bil vesel, če bi v pozitivnem smislu postali nesigurni, zaradi mojega pisanja razmislili in postali bolj previdni.

Po mojem videnju stvari pri omenjeni papeški spodbudi žal ne gre za prelom, temveč samo za minimalne spremembe, katerim pripisujete maksimalne nevarnosti.. Trdite, AL vsebuje “odločilne stavke, ki spreminjajo nauk Cerkve”. To žal ne drži. Bilo bi skrajno primerno, končno prevzeti vsaj teološke napredke zadnjega koncila in tematiko zakona in družine. Poleg tega bi bilo vsaj v nekaterih bistvenih točkah nujno potrebno spremeniti nauk. Nekatere teologi-nje se bolano prizadevajo, videti samo kontinuiteto nauka, oz. dopustiti samo to, namesto da bi zahtevali napredek in ga tudi utemeljevali. Več argumentov za te moje vidike si prosim poglejte v besedilih, ki vam jih posredujem, kot tudi iz seznama priložene literature. 

     Zdi se mi povsem neutemeljeno in neodgovorno, da za svoje poglede uporabljate 1 Kor 14,8, kjer piše: “In če trobenta proizvaja nejasne zvoke, kdo bo segel po orožju?” Pišete…. “orožje (svetega Duha)”. V prvotnem besedilu biblije na tem mestu o Svetem Duhu ni govora. Vi torej ponarejate to besedilo. Najbolj hudo pa se mi zdi, da na ta način vsaj neposredno uporabljate svetega Duha za vašo pozicijo, in se v tej službi počutite kot pogumen oboroženec, ki pa vsekakor zadeve ne zadene. To delajo povsem neupravičeno skrajni konzervativci.  Kot tudi žal premnogokrat in neutemeljeno odprti škofje. Za moje razumevanje daleč pretirano. Tudi zadnja sinoda škofov. Tukaj so domače prekršitve proti svetemu Duhu, ki jih znano ni možno odpustiti. Za neduhovite izjave nihče ne sme  uporabljati svetega Duha. Ne moremo in ne smemo za dve nasprotujojči si izjavi uporabljati svetega Duha, sam za svoj pogled stvari seveda nikoli nisem uporabljal svetega Duha. Tega naj nihče ne bi počel, ga pa seveda stalno prosil za njegovo podporo.

S kolegialnimi pozdravi

Anton Kolb

Graz, dne 16.06.2016

 

Anton Kolb je rojen 1931 v Haus v Ennstal / Štajerska, študiral teologijo v Grazu in filozofijo na papeški Univ. Gregoriana v Rimu. Med svojim študijem v Rimu je bil Kolb tudi koncilski stenograf in od tod pozna tudi sodelujoče osebe kot tudi način dela cerkvenega zbora. 1956 je bil Kolb posvečen v duhovnika in je bil od 1970 profesor za filozofijo na kat.-teološki fakulteti Univ. v Grazu. Umrl je v letu 2016. To je nekako njegova duhovna oporoka. Napisal je tik pred slovesom še svoj življenjepis.

Prevod A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/10-berichte/304-kolb-antwortet-spaemann-zu-amoris-laetitia
Kritika intervjuva R. Spaemanna z CNA v nemščini 28.4.2016.

Muhammad Hamidullah – PET6JAN2017

Povzetek
30. Skratka, kamor koli v tem obdobju pogledamo, povsod na svetu vidimo samo vojne, nesmiselne predsodke o rasah, barvi kože, jeziku ali krajih, veliko bedo zaradi nepravične porazdelitve dobrin med nekaterimi bogatimi in ostankom ljudstva, ki praktično ničesar ni posedovalo. Ljudje so pozabili, da so bili vsi potomci istega para: Adama in Eve. In njihovo sovraštvo do brata jih je ponižalo globlje od divjih živali. Mnogi so prakticirali materializem, ki je primeren za volkove. Da bi se predali duhovnim vajam, so se nekateri umaknili iz sveta; vsekakor so
bili podobni angelom, toda to je služilo le njim samim, medtem ko človeška družba od tega ni imela skoraj nobene koristi. Eni in drugi so pozabili, da je človek hkrati sestavljen iz telesa in duha. Človeštvo je zaradi tega potrebovalo pravo navodilo, neko “religijo”, ki bi ji  ponudilo vsesplošnega voditelja, ki bi nakazal obe poti – materialno in duhovno – in povezavo, uravnoteženost med tema dvema vidikoma človeka, da bi ga usposobil za harmoničen razvoj. Človek ni niti angel niti zlodej niti kamen. Ima sposobnost, da dela tako hudobije kot tudi dobro, ima pa tudi razum, da lahko obvlada svoja slaba nagnjenja in svoje strasti. Človek je to pač potreboval, da se mu to ponovno pojasni in ga ponovno uči, da nima samo pravic, temveč tudi določene dolžnosti in da je in bo odgovoren za vse, kar dela v svojem življenju.
(str.35 prevod A. Smrečnik)


Dobro je poznati osnovne in temeljne vsebine verskih izročil vsaj svojega prostora in časa. Zaradi tega predstavljam povezavo na zanimivo strokovno evropsko knjigo o Islamu prof. M. Hamidullah.
Je utemeljena strokovna knjiga, ki omogoča znanstveno soočenje z Mohamedom, prerokom Islama v našem kulturnem  prostoru v nemščini, francoščini in bosanščini.”

Literatura:

Prevod iz francoščine:
Bosanski prevod prof. Nerkez Smailagic, na podlagi prve izdaje, je išel 1977 v Zagrebu.
Muhammad Hamidullah, „Muhammad – Prophet des Islam“, Patmos, 2016, 766 S.

O sirama Božijega poslanika Muhammeda, alejhisselam, objavljenim …

znaci.com/…/O-sirama-Bozijega-poslanika-Muhammeda-…
Prevedi to stran 18. sep. 2007 – Takvo je dvotomno djelo Muhammeda Hamidullaha Muhammed, a.s.,
– život i djelo, koje je na naš jezik preveo Nerkez Smailagić 1977. godine …


O avtorju:
Dr. Muhammad Hamidullah, je bil prof. ljudskega prava in učenjak za šariatsko pravo, med drugim je soustvarjal pakistansko ustavo. Promoviral je v Bonnu kot dr. filozofije in učil do 1996 kot profesor mednarodno islamsko pravo in islamsko ustavno pravo v Parizu. Umr je 2002 v ZDA.Hamidullah, Muhammad 170

Muhammad Hamidullah velja za enega najpomembnejših muslimaskih osebnosti 20. stol. in vplivno znanstveno avtoriteto. Leta 2002 umrli strokovnjak zgodovine zgodnjega islama razvija v svoji knjigi Mohamed – prerok Islama življenje in delovanje preroka na podlagi Korana in izročila izrekov in ravnanj Mohameda (Hadite).

Avtor pa je za vire uporabljal tudi arabsko poezijo in socio-kulturna spoznanja. Kaj vemo o Mohamedovi družini? Kaka je bila politična in gospodarska situacija v predislamski Arabiji? (glej preveden citiran odstavek Povzetek). Kaki so bilo odnosi zgodnjega Islama do drugih religij? Kako naj razumemo nadaljni razvoj?

Je utemeljena strokovna knjiga, ki omogoča znanstveno soočenje z Mohamedom, prerokom Islama v našem kulturnem  prostoru v nemščini, francoščini in bosanščini.

Mohamedovo sporočilo se dotika vseh vidikov človeškega življenja: verskega prepričanja in duhovnih vaj, morale, ekonomije in politike – skratka: vse, kar zadeva individualno in skupno, duhovno in posvetno življenje.

Ta temeljna biografija Mohameda, ki je po francoskih in angleških izdajah sedaj končno izšla tudi v nemščini, prikaže preroka in njegovo poslanstvo kot univerzalno ponudbo, kot racionalno in človeško.

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/tipps/13-literatur/395-muhammad-prophet-des-islam-2

II. DEL (RAZLIČIČA) INTERVJUJA BOFF – REVEN NI NIHČE, REVŠČINA SE USTVARJA Ned1jan2017

27. decembra 2016 je J. Frank v Frankfurter Rundschau objavil sledeči (podoben) intervju:

Teolog osvoboditve Leonardo Boff o situaciji katoliške Cerkve, obsesiji Ratzingerja, načrtih papeža Frančiška In ostrem nasprotnem vetru v ZDA.

GOSPOD BOFF, LATINSKOAMERIŠKA TEOLOGIJA OSVOBODITVE…
Frančišek je eden izmed nas. Čeprav komaj uporablja obremenjujoči in napačno razumljeni pojem „teologija osvoboditve“, ki se je v njegovi domovini Argentini namreč razvila povsem drugače, je „teologija zatiranega ljudstva“. Temeljno prizadevanje je isto, samo izrazoslovje je drugačno. V času vojaške diktature je bila namreč že uporaba domnevno marksističnih pojmov kot „razred“ prepovedano. Papeža je ta teologija zaznamovala. Reven človek zanj ni reven sam po sebi, temveč obubožani: reven ni nihče, revščina se ustvarja. Papežev teološki učitelj, Juan Carlos Scanone, pripoveduje, da je njegov tedanji študent Jorge Mario Bergoglio bil tako navdušen nad teologijo ljudstva, da se je zaobljubil, da bo šel tedensko v naselje revnih, v favelo, in tam pomagal ljudem. Kot govorijo, je to zaobljubo izpolnil.

 

V RIMU PA TEGA NE MORE VEČ POČETI.
Toda kljub temu je ostal zvest. S tem, da je postavil vizijo teologije osvoboditve v središče Cerkve: revni morajo biti v središču cerkvenega ravnanja. Vera ima politično dimenzijo, osvoboditev je intergral, ki vključuje vse dimenzije človečnosti, politično, družbeno, ekonomsko, kulturno in religiozno.

 

KAJ JE Z OČITKOM, VI IN DRUGI TEOLOGI OSVOBODITVE NAJ BI BILI KRŠČENI MARKSISTI?
To je že za nami. Naš veliki nasprotnik je bil razpuščeni kapitalizem, ki je prinesel toliko gorja nad ljudi in v naših širinah divja še bolj neobzirno in izkoriščajoče kot drugod po svetu. Brez vsakega zadržka, neobrzdano, brez vsakega reda. V naši kritiki kapitalizma smo uporabili nekatere kategorije Marxa. Toda ne zaradi marksizma. Marx nam je kvečjemu pomagal, da smo resničnost primerno opisali, tolmačili in našli za to pojme. „Revščina“, kot je omenjena, postane v teološkem jeziku hitro pobožen izraz. Zatiranje je političen izraz. To je bilo odkritje, za katero smo hvaležni predvsem Antonio Gramsci. On je bil mogoče še bolj pomemben pobudnik, ker je – drugače kot Karl Marx – videl in cenil emancipacijski potencial religije.

 

RIM, POIMENSKO KARDINAL RATZINGER, JE TO VIDEL DRUGAČE IN VAS OBSODIL, DA MOLČITE.
Ker je nasedel diskreditaciji s strani naših sovražnikov in jo prevzel. To so bili ljudje, ki so delovali skupaj z vojsko. Vedno se nam je to zdelo škandalozno, da so imeli oporo v Janezu Pavlu II. in tudi Ratzingerju. Njuna obsesija je bila, da je teologija osvoboditve za Cerkve trojanski konj, v katerega notranjosti se skriva marksizem.

 

(HVALJEN SI…) KAJ STE PAPEŽU SVETOVALI VSEBINSKO?
Rekel sem mu, naj ne napiše samo ekološkega –papirja v ožjem smislu, temveč skupen pogled, ki razvija „duhovnost zemlje“, poudarja samostojno vrednost vsega živega in gradi »odnos srca« med človekom in naravo. Vse je povezano z vsem.

 

TO JE DEJANSK TUDI TAKO NAPISANO V PAPEŽEVEM PISMU.
Papež je v „Hvaljen si“ celo vgradil majhno zgodbo o svetem Frančišku Asiškemu, o kateri sem mu pisal.

 

IN SICER?
Šlo je za to, da je sveti Frančišek zahteval, v vrtu konventa ohraniti vedno neobdelan košček. Da bi bila omogočena rast tudi „divjim zeliščem“. To sem napram papežu omenil bolj kot anekdoto. V „Hvaljen si« pa je temu posvetil celoten odlomek z zaključkom: tudi plevel raste v božjo slavo. „Svet ni več kot težava, ki jo moramo rešiti, je vesela skrivnost, ki jo opazujemo z veselo hvalo.“ To se mi dopade.

Intervju: Joachim Frank

Hitro za več resnicoljubnosti, spoštovanja, miru, svobode in pravičnosti tudi v Sloveniji prevedel A. Smrečnik

– Vir: http://www.ksta.de/autor-759314 ©2016

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/391-boff-franziskus-ist-einer-von-uns

Boff: „Frančišek je eden izmed nas“ – 30dec2016

J. Frank, glavni korespondent Kölner Stadt-Anzeiger, je na letošnji božič objavil intervju z Leonardom Boffom. Dan kasenej podoben v Frankfurter Rundschau pod naslovmo:
„Uboštvo ne obstaja, uboštvo se ustvarja“. V obeh Boff poroča o božičnih običajih, pomenu in rehabilitaciji teologije osvoboditve, svojih kontaktih do Frančiška, svojem prispevku k okrožnici „Hvaljen si“ in nekoliko o zvenu nezaupnega vzdušja v kuriji.
Omrežje: zeitgemäß glauben (sodobno verovati) je intervjuja dokumentirala in objavila.

Leonardo Boff v intervjuju „Papež Frančišek je eden izmed nas“

Berlin – Brazilec Leonardo Boff, rojen 1938, je sin italijanskih prišlekov. 1959 je vstopil v Frančiškanski red in je študiral pet let v Nemčiji.
V 1980-ih letih je prišel Boff kot glavni predstavnik teologije osvoboditve in zaradi svoje kritike uradne cerkve, v spor z Vatikanom in njenim vrhovnim varuhom vere Josephom Ratzingerjem. Potem, ko so mu dvakrat naložili prepoved objavljanja knjig, je Boff 1992 izstopil iz reda in se odpovedal svoji duhovniški službi.

Gospod Boff, vam je božič všeč?
Kaj mislite? (poje): “Sveta noč, blažena noč…” V vsaki družini, ki praznuje božič, pojejo to pesem. Pri nas v Braziliji je to prav tako tradicija kot pri vas v N.

Se vam ta način božiča ne zdi banalen in skomercializiran?
To je različno od dežele do dežele. Seveda je okoli božiča veliko trgovanja. Toda v vsem tem je in ostane živo veselje, povezanost družine, pri mnogih tudi trenutek vere. In kakor sem božič doživel v Nemčiji, je praznik srca, zelo vesel, čudovit.

Kako paše vera, ki za božič govori o “Bogu miru”, k nemiru, ki ga doživljamo vsepovsod?
Večina pri veri je obljuba. Ernst Bloch pravi: “Resnična geneza ni na začetku, temveč na koncu, in se šele začenja, ko družba in bivanje postaneta radikalna.” V tej obljubi je veselje božiča: svet in ljudje niso prekleti, da bi se vedno nadaljevalo tako, kot to doživljamo – z vsemi vojnami, nasiljem, fundamentalizmom. Nam je v veri obljubljeno, da bo na koncu vse dobro; da gremo naproti dobremu koncu kljub vsem zmotam, stranpotem in porazom. Pravi pomen božiča ni v tem, da “je Bog postal človek” temveč, da je prišel, da nam pove: “Vi ljudje pripadate meni, in ko boste nekoč umrli, potem pridete domov.”

Božič pomeni: Bog prihaja, da nas sprejme?
Ja. Učlovečenje pomeni, nekaj v nas je že božje, večno. Božje je v nas samih. V Jezusu se je pokazalo najbolj jasno. Je pa v vseh ljudeh. V nekem evolutivnem smislu Jezus ne prihaja v svet od zunaj, temveč raste iz nje. Jezus je pojav božjega v evoluciji – toda ne edini. Božje se pojavlja tudi v Buddhi, v Mahatma Ghandiju in drugih velikih osebah vere.

To ne zveni precej katoliško.
To ni tako. Celotna frančiškanska teologija srednjega veka je Kristusa pojmovala kot del stvarstva – ne samo kot odrešenika krivde in greha, ki prihaja v svet od zgoraj. Inkarnacija je tudi odrešenje, ja. Toda najprej in pred vsem je poveličanje, pobožanstvenje stvarstva. In še nekaj je pomembno za božič. Bog se pojavi v podobi otroka. Ne kot stari moški z belimi lasmi in dolgo sivo brado…

Tako kot vi…
Torej, če sploh, potem sem prej podoben Karlu Marxu. Kar mi je pomembno, je sledeče: Če se moramo na koncu našega življenja nekoč zagovarjati pred božanskim sodnikom, potem stojimo pred otrokom. Otrok pa ne obsodi nikogar. Otrok se hoče igrati in biti skupaj z drugimi. Ta pogled vere moramo poudariti na novo.

Latinsko ameriška teologija osvoboditve, med katere ugledne zastopnikom spadate tudi vi, je prišla s papežem Frančiškom do nove slave. Je to po desetletja dolgih bojih s papežem Janezom Pavlom II. in njegovim vrhovnim varuhom vere Josephom Ratzingerjem, kasnejšim papežem Benediktom XVI, rehabilitacija tudi za vas osebno?
Frančišek je eden izmed nas. Teologijo osvoboditve je napravil za splošno dobro Cerkve. In tudi razširil jo je. Kdor govori o revnih, mora danes govoriti tudi o zemlji, ker je tudi ona izrabljena in oskrunjena. “Slišati krik revnih”, to pomeni, slišati krik živali, gozdov, celotnega mučenega stvarstva. Celotna zemlja kriči. Torej, moramo danes hkrati slišati krik revnih in zemlje, pravi papež in citira s tem naslov ene mojih knjig. In oba moramo osvoboditi. Tudi sam sem se v zadnjem času veliko ukvarjal s to razširitvijo teologije osvoboditve. In to je tudi temeljno novo v “Hvaljen si”…

… “ekološka okrožnica” papeža iz 2015. Koliko Leonarda Boff je v Jorge Mario Bergoglio?
Okrožnica je papeževa. Toda posvetoval se je z mnogimi strokovnjaki.

Je bral vaše knjige? 
Še več. Prosil me je za gradivo za “Hvaljen si”. Svetoval sem mu in mu poslal nekaj od tega, kar sem napisal. To je tudi uporabil. Nekateri ljudje so mi rekli, da so pri branju mislili, “to je pa ja Boff!” Sicer pa mi je papež Frančišek dejal: “Boff, prosim ne pošlji mi spisov neposredno meni.”

Zakaj pa ne?
Rekel je: “Sicer jih bodo Sotosegretari (sodelavci v upravi Vatikana, op.uredn.) prestregli, in jih ne bom dobil. Pošlji stvari raje argentinskemu poslaniku, z njim sem v dobrem stiku, potem bodo sigurno prišle v moje roke.” Pri tem je treba vedeti, da je sedanji vatikanski poslanik star znanec papeža iz njegovega čas v Buenos Airesu. Večkrat sta skupaj pila čaj Mate. En dan pred objavo okrožnice me je papež potem še poklical, in se mi zahvalil za mojo pomoč.

Osebno srečanje s papežem še manjka?
Iskal je spravo z najpomembnejšimi predstavniki teologije osvoboditve, z Gustavom Gutierrezom, Jon Sobrinom in seveda tudi z mano. Z vidika na papeža Benedikta – respektivno Joseph Ratzinger – sem mu rekel, “toda on še živi!”. To ni pustil veljati. “Ne”, je rekel, “il Papa sono io” – “papež sem jaz”. Torej, naj bi mirno prišli. Tukaj vidite njegov pogum in njegovo odločnost.

Zakaj to z vašim obiskom še ni uspelo?
Imel sem povabilo in sem celo že pristal v Rimu. Toda prav ta dan, neposredno pred začetkom sinode o družini 2015, je 13 kardinalov – med njimi nemški kardinal Gerhard Műller, prefekt kongregacije za nauk vere – upor proti papežu s pismom naslovljenim nanj, ki je potem pa tudi – o čudež! – bilo objavljeno v časopisu. Papež je bil jezen in mi je rekel: “Boff, nimam časa. Pred sinodo moram poskrbeti za mir. Vidiva se drugič.”

Tudi to z mirom se ni posrečilo, ali?
Papež čuti ostrino vetra v obraz iz lastnih vrst, predvsem iz ZDA. Ta kardinal Burke, Leo Burke, ki je sedaj – skupaj z vašim starim kardinalom iz Kölna Maisner – ponovno napisal pismo, je Donald Trump katoliške Cerkve. (smeh) Toda drugače kot Trump, je Burke v kuriji sedaj postavljen na hladno. Hvala Bogu. Ti ljudje resnično verjamejo, da morajo popravljati papeža. Kot da bi stali nad papežem. Nekaj takega je nenavadno, če ne brez primera v cerkveni zgodovini. Papeža je možno kritizirati, z njim razpravljati. To sem mnogokrat počel tudi sam. Toda da kardinali papeža javno obsojajo širjenja teoloških napak ali celo krivih naukov, to – mislim sam – je preveč. To je afront, ki ga papež ne more dopustiti. Papeža ni možno obsoditi, to je nauk Cerkve.

Pri vsem vašem navdušenju za papeža – kaj je s cerkvenimi reformami, na katere so upali mnogi katoličani s strani Frančiška, kjer pa se faktično še ni zgodilo veliko?
Veste, kolikor ga jaz razumem, center njegovega zanimanja sploh ni več Cerkev, sploh pa ne več notranje cerkveno dogajanje, temveč preživetje človeštva, prihodnost zemlje. Oboje je v nevarnosti, in moramo se vprašati, če lahko krščanstvo nudi svoj prispevek, da se prebrodi velika kriza, zaradi katere grozi človeštvu uničenje.

Frančišek se briga za okolje, medtem pa se njegova Cerkev vozi proti zidu?
Verjamem, da zanj obstaja hierarhija težav. Če bo uničena zemlja, so se uredili tudi vsi drugi problemi. Toda kar zadeva notranje cerkvena vprašanja, počakajte malo! Šele pred nedavnim je kardinal Walter Kasper, tesen zaupnik papeža rekel, kmalu bo nekaj velikih presenečenj.

Kaj pričakujete vi?
Kdo ve? Mogoče celo diakonat žensk. Ali pa možnost, da bodo poročeni duhovniki ponovno prevzeli službe. To je izrecna prošnja brazilskih škofov papežu, predvsem njegovega prijatelja, upokojenega brazilskega kurijskega kardinala Claudia Hummesa. Slišal sem, da želi papež ustreči tej prošnji – najprej za obdobje eksperimenta v Braziliji. Ta dežela s svojimi 140 milijoni katoličani naj bi imela vsaj 100.000 duhovnikov. Imajo jih pa samo 18.000. Institucionalno gledano, je to katastrofa. Ni čudež, da verniki množično prestopajo k evangelikalnim in binkoštnikom, ki zapolnjujejo personalni vakuum. Če bi sedaj lahko mnogo tisoč poročenih duhovnikov spet bilo v službi, bi bil to prvi korak k izboljšanju položaja – in hkrati impulz, da katoliška Cerkev odvrže okove obveznega celibata.

Če bi papež odločil v tem smislu – bi vi kot bivši frančiškan pater tudi sami ponovno prevzeli duhovniške naloge?
Sam osebno take odločitve ne potrebujem. Zame ne bi spremenile ničesar, ker do danes delam to, kar sem delal že vedno: krščujem, pokopavam, in če prispem v skupnost brez duhovnika, potem skupaj z ljudmi praznujem tudi evharistijo.

Je zelo „nemško“, vprašati: vam je to dovoljeno?
Do sedaj noben škof, ki ga poznam, tega ni nasprotoval ali celo prepovedal. Škofje se celo veselijo in mi rečejo: „Ljudstvo ima pravico do evharistije. Mirno nadaljuj!“ Moj teološki učitelj, pred nekaj dnevi umrli kardinal Paulo Evaristo Arns, npr. Je bil glede tega zelo odprt. Šel je tako daleč, da je poročene duhovnike, ki jih je med mašo videl sedeti v klopeh, poklical k sebi naprej k oltarju in skupaj z njimi obhajal evharistijo. To je napravil pogosto in rekel: „Saj so še vedno duhovniki – in to tudi ostanejo!“

– Vir: http://www.ksta.de/25372660 ©2016

Na hitro za resnico, mir, spoštovanje in pravičnost v Sloveniji prevedel A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/391-boff-franziskus-ist-einer-von-uns

Prisrčna Vam Hvala za vaše zanimanje!

Slava Bogu na višavah! In na zemlji mir ljudem, za katere je Bogu mar zanje!

(Prim. LK 2,14 Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

Tudi Jezus je živel v časih nasilja. Učil je, da je pravo bojišče, na katerem se srečata nasilje in mir, človekovo srce. “Od znotraj, iz srca človeka, pridejo zlobne misli” (Mk 7,21). Toda Kristusovo sporočilo ponuja v soočenju s to realnostjo temeljni pozitiven odgovor: neutrudno oznanja brezpogojno božjo ljubezen, ki sprejema in odpušča, in uči svoje učence, ljubiti sovražnike (prim Mt 5, 44) in “nastaviti še drugo lice” (prim Mt 5,39). Ko je oviral tožilce prešuštnice pri tem, da bi jo kamenjali (prim Jn 8,1-11), in ko je v noči pred svojo smrtjo ukazal Petru, da vtakne meč nazaj v nožnico (prim Mt 26,52), je Jezus nakazal pot nenasilja, ki jo je sam hodil do konca – do križa, s katerim je uresničil mir in ubil sovraštvo (prim Ef 2,14-16). Kdor sprejme Jezusovo veselo sporočilo, ta ve prepoznati nasilje, ki ga nosi v sebi, in se pusti ozdraviti od božjega usmiljenja. Tako postane sam orodje sprave, ustrezno klicu svetega Frančišča Asiškega: “Če z usti oznanjate mir, se preričajte, če ga imate najprej v svojem srcu!”

 

S tem odlomkom iz Frančiškove mirovne poslanica 8.12 za 1.1.2017 za svetovni molitveni dan 2017 1. januarja zaključujemo letošnji adventni koledar Wir sind Kirche in se vam zahvalimo za vaše zanimanje. Veselimo se, če smo vam s koledarskimi listi dali zanimive impulze in boste v adventu 2017 spet v našem krogu prejemnikov in bralcev.

Blagoslovljen začetek novega leta vam in vašim domačim želiva
Sigrid Grabmeier (zvezni team ljudskega cerkvnega gibanja Wir sind Kirche, urednica adventnega kolearja)
Christian Lauer (1. predsednik društva Wir sind Kirche e.V.)

Adventni koledar 2016 kot PDF datoteka v nemščini -> download