Družinska skrivnost v rimski Cerkvi – TO07FE2017

Hermann Häring

“Do sedaj je Rim dodajal plin, ne da bi zamenjal zarjavele zavore antimodernizma: …”

Cerkveni obnovitelji si pri predhodnikih papeža niso pustili vzeti pravice kritizirati papeža pri njegovem izvajanju službe in so se sedaj usmerili proti konservativnim ohranjevalcem.
To je za nemškega teologa Hermanna Häringa povod vprašati, kaj je temu pravzaprav vzrok?
Kritika kritike sedaj kot tudi že prej pokaže, da gre očitno za sprejemanje razumevanja nauka – od jedra vere do disciplinskih ureditev – ki se razglaša za nespremenljivega.

Häring to imenuje družinska skrivnost in raziskuje razpravo o nezmotljivosti – predvsem v novejši zgodovini.

V Rimu vre. Sredi novembra 2016 pišejo štirje kardinali papežu odprto pismo. Zastavijo mu štiri vprašanja o pismu Radost ljubezni. To je bil izreden korak. Odmev, ki ga je ta kvartet sprožil pri kritikih in zagovornikih, je še vedno slišen. Papež se odzove zmedeno. 23.12.2016 je Frančišek govoril o “zlobnih nasprotnikih” in o tem, da se upiranje reformam pogosto kaže v “ovčji koži”. Dan prej je kardinal Kasper zavzeto zagovarjal pisanje v radiju Vatikan. Po tem se je razprava zaostrila. F. Papamanolis, upokojeni škof iz Syrosa, Santorinija in Krete je tudi vešč rimskih razmer, je štirim kardinalom očital krivoverstvo. Pomožni škof Schneider  iz kirgizijskega Tokmoka opisuje tako odzivanje kot “neumno, naivno, razkolniško, krivoversko”.Tudi pritrdilna izjava nemških škofov 23.1.2017 razprave ne umiri. Pri tem je bilo jasno, da izjava ni imela velikega pomena. Ni bilo uradno pastirsko pismo, temveč samo izjava, in avtor ni bila nemška škofovska konferenca, temveč stalni svet, ki je pristojen pravzaprav samo za koordinacijo kot tudi svetovalne naloge ob cerkveno političnih in organizacijskih vprašanjih. Ob tem celotnem scenariju se lahko čudimo. Zakaj konservativni kardinali papeža ne bi smeli kritično vprašati, kot to prenovitelji delajo že leta in dneve? Zakaj z močnim patosom kličejo k podpori za papeža, namesto da bi formulirali diferenciran odgovor? Celo Leonardo Boff, veliki kritik papeža preteklega stoletja trdi, da papeža ni možno obsoditi, da je to nauk Cerkve, in na ta način hoče sam prepovedati kardinalom vsako kritiko papeža.

Kaj so naredili štirje kardinali? Iz njihove perspektive, ki je Rim končno delila že 150 let, so preprosto odprli nekatera vprašanja, ki so dejansko nerešena. Na ta vprašanja pa ni potrebno odgovoriti na način “ja-ne”, končno papeža na noben način ne izsiljujejo, kajti na vsa štiri vprašanja bi lahko reagiral diferencirano. Kaj drugega od papeža Frančiška tudi nihče ne bi pričakoval, ki si je medtem dolžnost razločevanja napravil kot svojo tržno znamko. Respondeo cum distinctione (odgovarjam, s tem da razlikujem) je bila že vedno čarobna formula jezuitskih disputov. “Z njegovim načinom dušebrižništva”, je pisal Th. Seiterich v Publik-forumu, “je bilo možno prenašati strogo zgradbo nauka in kljub temu živeti”. Prav to pa je točka zdrahe. Iz bibličnih in dogmatskih vzrokov je zgradba v vprašanjih zakona in družine že pred desetletji postala krhka, kar škofovske sinode in papež pogumno zamolčijo. 

Toda notranje blokade proti temu priznanju medsebojno povezuje skregane stranke, kajti v podtekstu razprave divje rovari najbolje varovana družinska skrivnost preteklih desetletij. O tem nočejo ali pa ne morejo govoriti, ker preveč omaja notranjo statiko njihove vere, jedro njihove identitete. Hans Küng je 2015 v knjigi Sedem papežev, poglavje 7, pisal prav o tem. Gre za rigidno fiksiranje na nezmotljiv verski sistem, ki ne dopušča več nobenih popravkov. Pri zelo aktualnih vprašanjih zakona in družine gre za to, da se Rim ponovno opredeljuje za zakonski model iz zadnjega prehoda tisočletja in ga ponovno kombinira z bibliji tujim modelom zakramentov. Küng je pozval k temu, da bi biblijo in zgodovino Cerkve končno vzeli resno, tudi če privede do posegov in korektur v nauku in praksi. Glede te intervencije sem ponovno slišal uglašene reakcije: “Pozabi, to je od leta 1970 pač Küngov konjiček”, hkrati pa znan izrek v zvočno zatesnjenih prostorih: “Tega itak nihče ne upošteva več; imamo se kaj pogovarjati o bolj pomembnih zadevah.” Resnično?

Spomnimo se 18. decembra 1979. Veliko čiščenje Janeza Pavla II. se je pravkar začelo in tečnega vznemirjevalca je bilo treba primerno ožigosati. Kajti Küng je 1970 ob stoletnici dogme o nezmotljivosti tvegal, glede tega izpostaviti nekaj vprašanj. Lahko bi na to odgovorili diferencirano, toda vznemirljiva vprašanja so v Rimu že tedaj veljala kot nesramna. Zaznali so žalitev veličanstva in se v strokovnih krogih delali vzvišene: Küng ne razmišlja niti zgodovinsko niti hermenevtično; sploh ni razumel notranjega smisla te dogme. Pri čemer je bil prav Küng tisti, ki je postavil pod vprašaj površinski birokratski racionalizem in juridizem Rima. Karl Rahner je proti temu “liberalnemu Protestantu” reagiral zgroženo in se je s tem zaprl nadaljnim razpravam. Karl Lehmann je igral prevzetnega razgledanega misleca, ki je v bistvenem ostal nejasen. Walter Kasper se je izgovarjal na svojo “zgodovinsko ” hermenevtiko, ki je bila stara že 150 let, torej zastarela. S tem so teologi zapravili možnost odgovoriti prepričljivo. Vprašanje ni napredovalo, toda skrajneži v hierarhiji so se počutili potrjene. Iz razumevajočih vzrokov pa so štirje kardinali danes kot varuhi tradicije; samo da so ostali ujeti v svoji antimodernistični sholastični standardni teologiji. Deset let kasneje, decembra 1979, je Rimu in nemškim škofom dokončno minilo potrpljenje in kljub resnim uporom iz Nemčije je Rim brez vsake obzirnosti uveljavil svoje načrte. Škof Moser, ki je bil sprva še na strani Künga, je potegnil kratki konec. Lahko bi se upiral, da izgovori prepoved učenja, toda za to mu je manjkalo moči. Toda zgražanje v Nemčiji je bilo veliko. Torej so citirali vse rezidenčne škofe Nemčije 7. januarja 1980 v Würzburg, kjer so morali podpisati pripravljeno pismo. Kljub vsem pomislekom, ki so jih imeli nekateri, so podpisali vsi: skupinski pritisk med škofijskimi kolegi je bil tedaj že dobra znan. Simbolni pomen tega dejanja pa je bil za gospode in njihovo zavest identitete močen. Hkrati so podpisali besedilo za prižnico, katerega mnogi župniki niso bili pripravljeni prebrati. Toda tudi to gospodov učiteljev in upraviteljev rimske Cerkve ni več motilo. 31.12.1979 je škof Moser javno izrekel prepoved učenja. 

Po tem se je zgodilo nekaj čudnega: Ime Hansa Künga sicer ni izginilo iz spomina cerkvenega ljudstva, veroučiteljev in mnogih mož in žena v dušebrižništvu, toda v katoliško-teoloških strokovnih publikacijah je komaj kje še našlo mesto in do 2013 je bilo v strokovnih delih o opravičenju, kristologiji in drugih temah praktično pozabljeno. Tudi tema nezmotljivosti sama je bila izgnana v senčno bivališče: kmalu je bilo treba strokovne razprave iskati s povečevalnim steklom. Da po 1980 nihče ni zasedel več stolice za dogmatiko ali osnovno bogoslovje, ki je pokazal tudi najmanjšo kritičnost, je bilo jasno. To je za katoliško teološko izobraževanje imelo seveda svoje posledice. Skratka: v uradnih vrstah je kmalu prevladal splošen proces zatajevanja, ki sta ga po svoji moči spodbujala papež Wojtyla in njegov naslednik. Z neokusno zadevo niso hoteli imeti več nobenega opravka in so raje spodbujali ideologijo avtoritarno vodene communio (skupnosti). Nezmotljivost, ki jo je Karl Rahner označil za mater vseh dogem, so sedaj zapakirali v vato, objadrali s spretnimi manevri izogibanja in jo tako napravili za nedotakljivo. Tako so  lahko ukrepali bolj avtoritarno. Najkasneje z Benediktom XVI. je strah postal zaščitna znamka podrejenih, vedno popolno nadziranih nosilcev služb, in do njegovega odstopa je ostalo molčanje o nezmotljivosti neomajno. Njuni prvoborci kot von Balthasar, Brandmüller, Ratzinger, Kasper in Lehmann  so lahko pospravili svojo žetev; njihov boj za rimsko resnico je bil kronan z uspehom in je označeval njihova življenjska dela.

To je šlo dobro dokler je prišel na krmilo nov papež in zahteval prenovo. Namesto drugih je prijel za eno najbolj vročih želez, pripustitev ponovno poročenih k obhajilu. Na podlagi predhodne škofovske sinode je z Radost ljubezni predlagal rešitev, ki je vsekakor simpatična in izhaja iz spoštovanja do prizadetih. Prav je, da jo obnovitelji zagovarjajo (nekoliko bolj moški kot ženske, bolj hetero kot homo,  pomagajoči bolj kot prizadeti). Frančišek, ki se je že vedno zanimal za usmiljenje in za blaginjo izključenih, opira svojo empatijo na biblijo in na smisel krščanskega oznanila, ki obljublja ozdravljenje, odpuščanje in usmiljenje. Z navdihom in veliko spretnosti uveljavlja to skrb, odločilni premik pa skrije v opombi. Najnovejša pridiga na praznik razglašenja 2017 razkriva njegova globoka humana prizadevanja.

Toda tudi on spregleda ali pa zataji družinsko skrivnost, ki je medtem z rimsko katoliško identiteto napravila globoko simbiozo. V svoji dogmatični opredeljenosti je rimska Cerkev naenkrat začrtala drugo, četudi zelo problematično pot, ki jo večinoma zrelativizirajo in potlačijo tudi prenovitelji. Tudi oni ne želijo ogroziti notranje statike Cerkve. Definicija o nezmotljivosti iz 1870 spada k centralnim nosilcem celotne konstrukcije, tudi če je tujek in s starejšim ogrodjem ni kompatibilna, vsem ljubiteljem biblije vzbuja slabo vest in zelo otežuje cilje usmiljenja. Najkasneje 1980 je bila cerkvena ideologija fiksirana na smer lastne pravovernosti in na nek način tudi sakralizirana. Za zamolčanje problema se je našel grešni kozel, ki se je podal pod rezilo. Eden za vse: Rene Girard pozdravlja. Pod temi pogoji je postala samokorektura skoraj nemogoča.

Kaj je torej problem? Pravzaprav bi moral veliki klic k usmiljenju papeža zrušiti neusmiljeni sistem rimske Cerkve. So ga omili in toliko bolj potrdili, njegovo neprijetno obličje zgladili in napravili nekoliko bolj znosno. Frančišek zgleda, da tega notranjega nasprotja ne vidi. Zaradi tega ga tudi ohranja: nevzdržna interpretacija biblije v zadevah neločljivosti, globoko jurističen in pocerkvenjen nauk o zakramentih kot uradni, model zakona skoraj brez izkustev. Dokler ta zmotni razvoj ne bo korigiran, bodo ostala vprašanja štirih kardinalov brez odgovora.

Iz njihovega vprašanja bi bilo zlahka zaključiti, da naj papež njim in cerkvenemu ljudstvu natoči čisto vino. On naj razloži, kako gleda na starodavni koncept zveličavnega mnenja svojih prednikov. Kako se naj ti gospodje odpovedo razumevanju vere, za katero so se bojevali ves čas svojega življenja? Zaradi tega naj bi papež jasno nagovoril notranje, od njega povzročene probleme in nam brez strahu razložil, kaj misli tozadevno popraviti. Dolgoročno bi to prineslo več blagoslova kot pa stalno balansiranje z nejasno interpretacijo biblije. Frančišek je v mnogih izjavah svoja prednika hitro pustil za sabo in v širokih krogih našel odobravanje brez zadržkov. Toda tudi to bo ostala epizoda, če do neprijetnega ključnega vprašanja do nadaljnjega ne bo zavzel stališča. Do sedaj je Rim dodajal plin, ne da bi zamenjal zarjavele zavore antimodernizma: izguba ugleda rimske Cerkve je že sedaj zadosti zastrašujoča. Družinske skrivnosti imajo svojo ceno, in ta je lahko tudi smrtna.

Kaka poteza osvoboditve bi torej bila, če bi papež razglasil: aktualni nauk zakramentov zakona in evharistije ne nadaljuje nepristransko sporočila Jezusa niti bibličnih impulzov. Mi vsi si želimo usmiljenja, če smo drugim prizadeli krivico in smo pripravljeni škodo popraviti. Toda ponovno poročenim, pogosto žrtve svoje situacije, ki so izključeni od obhajila, je treba v prvi vrsti ponuditi pravičnost, v smislu spoštovanja njihovega lastnega dostojanstva, in ne usmiljenje. Že Matej omogoča v določenih primerih ločitev (Mt 5,32) in pri Pavlu naj bi v primeru globokih diferenc “brat ali sestra … naj ne bosta priklenjena kot sužnja;  k življenju v svobodi vas je Bog poklical.” (1 Kor 7,15) Do sedaj papež Frančišek ni uspel priti do te konsekvence. Glede tega ne trpijo le mnogi naši ponovno poročeni bratje in sestre v veri, temveč tudi vsi, ki si želijo, da bi biblija končno postala duša vere. Pravkar berem pri Christianu Kreiß, Luther je oderuhom odtegnil zakramente. Razmišljati o tem bi bilo veliko bolj pomembno, če želimo danes evharistiji izpričati potrebno spoštovanje.

O avtorju: Hermann Häring, rojen 1937, ­poročen in ima s svojo ženo tri odrasle otroke.
Od 1970–1980 je bil znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekumensko raziskovanje v Tübingenu pri Hansu Küngu. Od 1980 do 2005 je učil sistematično teologijo in znanstveno teorijo na univerzi Nijmegen in je ustanovil interdisciplinarni Inštitut za Teologijo, znanost in kulturo. Danes živi ponovno v Tübingenu in raziskuje  teme ekumenskega in medverskega dialoga.

Prevedel A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/9-meinungen/413-das-familiengeheimnis-der-roemischen-kirche

PS: Knjig Hansa Künga v slovenskem prevodu je le peščica.
Založba Herder trenutno ponovno izdaja Küngova izbrana dela, in prof. Küng sam lahko še za časa svojega bogatega življenja hvaležno piše spremne besede in posodablja uvode.
Nekaj del, mnenj in poglavij je objavila predvsem nekdanja revija Znamenje idr.. Knjige so npr. Katoliška Cerkev, Credo, Kaj verujem (Kaj pomeni biti kristjan…), Jezus, Projekt Svetovni etos, Priročnik Svetovni etos idr.
V Zagrebu pa je leta 2001 izšla tudi uspešnica Biti krščanin (str. 600), iz katere je povzeta knjiga Jezus.
Prof Küng je napisal tudi 3 knjige svojih napetih spominov. V tretji (Doživeta človečnost … Izborjena svoboda … Sporna resnica …) navaja tudi svoje prijateljsko dopisovanje s Frančiškom.

Prof. Küng je bil na povabilo TEOF in GSEtoS 2012 v Sloveniji v Mariboru na ekumenskem simpoziju, kjer je imel uvodno predavanje Gradimo mostove, kaj povezuje Evropo. (Glej BV, radijo Ognjišče, Vzgoja, RTV SLO in www.svetovnietos.si) Je tudi prvo podpisani pod naš Manifest Gibanja Svetovni etos Slovenija Maribor 2012. Sodelavci prostovoljci GSEtoS smo prof. Küngu in kolegom ustanove Weltethos v Tübingenu zelo hvaležni za prijateljsko sodelovanje in srečevanja.

 

PRVIH TISOČ DNI ŽIVLJENJA – IV. adventni ponedeljek 19.12.2016

VSAK OTROK NAJ IMA ZADOSTI ZDRAVE IN DOBRE HRANE

 »Glej, nerodovitna si in še nisi rodila. Toda postala boš noseča in boš rodila sina. Zdaj se torej varuj in ne pij vina in alkoholnih pijač ter ne jej nič nečistega! Kajti glej, noseča si in boš rodila sina …«

(Prim. Sod 13, 3b-5a Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

ZDRAVA TELESNA RAST IN SPODOBNOSTI , UMSKI IN DUŠEVNI RAZVOJ ZA CLEO ŽIVLJENJE

 

Prvih tisoč dni življenja so odločilni. Z začetkom nosečnosti prehrana vpliva na mariskateri faktor: Na tveganje odvečne telesne teže ali bolezni srca in ožilja in diabetesa pa tja do učnih sposobnosti otroka.
Toda po vsem svetu milijoni otrok trpijo zaradi posledic podhranjenja. Vsako leto umre 3,1 milijona otrok pred petim letom, ker nimajo zadosti hrane. …
Pa niso trajen problem samo primeri smrti: 165 milijonov otrok po vsem svetu trpi zaradi motenj rasti zaradi podhranjenosti. Tudi to ima težke posledice: tudi umski razvoj otrok je prav tako prizadet kot telesne sposobnosti za kasnejše življenje.

 

Dennis Ballwieser:  Dežele v razvoju – milijoni otrok umirajo zaradi podhranjenosti – nemško; Spiegel 6. Juni 2013 

Uredila Sigrid Grabmeier – Nemški adventni koledar Wir sind Kirche

SLAVA BOGU NA VIŠAVAH IN MIR LJUDEM NA ZEMLJI

S to pesmijo angelov nad jaslicami v Betlehemu želi predsedstvo “Wir sind Kirche” vsem članom, prijateljem in prijateljicam blagoslovljen božič in miroljubno novo leto!

Tiho stopa prek tvoje stopnice luč,
barve novega časa zacvetijo na stenah,
prah tvojih dni se svojim lahkim korakom
spremeni v zlato
in tvoje strahove, tvoje dvome odene s toplim plaščem:
ne boj se ! ”
Isabella Schneider

vsi smo povabljeni na praznovanje – III. ADVENTna nedelja 11.12.2016

NA POTI SMO Z VELIKIM UPANJEM

Tudi tisti poljedelci, ki živijo od pridelka, pričakujejo dragocen sad zemlje in potrpežljivo čakajo, dokler ne dozori zgodnja ali pozna žetev. Potrpite tudi vi; utrdite svoje misli, občutke in voljo svojih src, kajti Jezus pride kmalu.

(Prim. Jak 5,7s Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

VSAK ŽELI DOŽIVETI ČLOVEŠKO SKUPNOST

Mi imamo velika pljuča
mi smo na poti z velikim upanjem
nam pripadajo občutljivi in nemirni
In tisti ki niso zagrenjeni zaradi žalostnih izkušenj
In tisti ki ostanejo tu
ne odidejo
kamor zahaja sonce
niti se ne umaknejo v notranjost
ki pa želijo doživeti
človeško skupnost
kjer zasije luč
Pri nas je že enkrat nekdo
vse povabil na praznovanje.

Dorothee Sölle : Argumenti za premagovanje obupa, iz: D. Sölle: Die revolutionäre Geduld. Berlin 1974, citirano pri Günter Ruddat: Gotteshunger Deutschlandradio Kultur
(Prevod A. Smrečnik)

ohraniti gozd kot prostor živali in rastlin – ADVENT petek 9.12.2016

Jaz sem Bog, tvoje božanstvo, ki te učim, kar ti koristi,
pustim te stopati po poti, po kateri naj bi hodil.
Tvojih potomcev bi bilo kakor peska in naslednikov tvojega rodu kakor peščenih zrn.
Njihovo ime ne bi bilo iztrebljeno, ne bi bilo izbrisano pred menoj.

(Prim. Iz 48,17.19. Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

CESTA NAJ POVEZUJE IN NE UNIČUJE
Med kratkim obiskom doline Baliem v visoki dolini zahodne Papue je lahko Robert Hofrichter od organizacije za zaščito morja   mare-mundi.eu med nekaterimi izleti opazoval vznemirljiv razvoj in uničenje primarnih gozdov v Indoneziji. Da pride na to področje,, je potrebno iz Jayapure, glavnega mesta zahodne Papue, ki pripada Indoneziji (zahodna polovica otoka Nove gvineje, vzhodna polovica je samostojna država), poleteti v Wameno na visoko planoto. To je edini dostop do visoke doline, cestne povezave zaenkrat še ni. Se pa okoli reke Baliem  v gore tega področja zajeda vedno več cest.
Sicer pa bi lahko imeli gozdovi Indonezije velik pomen, kajti prav oni so življenjski prostor ocenjenih dveh tretjin vseh vrst živali in rastlin na kopnem. Odveč je omeniti, da je večji del tega resno ogrožen zaradi izumrtja.
Od ocenjenih 50.000 let naprej živijo “ljudje kamene dobe” na otoku Nova Gvineja. toda razvoj modernega časa to staro in pradavno civilizacijo uničuje v divjem tempu. Organizacije za zaščito človekovih pravic so jasne. Govorijo o “Indonezijskem zatajenem genocidu”, o iztrebljanju ljudstva v Papui, za katero ZDA in Avstralija prodajata vojaško opremo.
Nasvet prizadetih: “Ne ustanavljajmo čajnic samo za brezdomce ali pa odvisnike”, so upoštevali. Do danes velja v čajnici Jona načelo: vsak ima pravico biti tukaj.
(Pevod A. Smrečnik)

svobodno srečevanje – ADVENT četrtek 8.12.2016 – praznik Marijine izvolitve

ŽENSKA JE MATI VSEH ŽIVIH

Človek-moški je rekel: »Žena, ki si mi jo sam dal za partnerko, mi je dala z drevesa in sem jedel.«  Adonaj, Bog, je rekel ženi: »Kaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je prevarala in sem jedla.« … Človek-mož je imenoval svojo ženo Chava, Eva, ker je postala mati vseh živih.

(Prim. Gen 3,12s. 20; Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

ENAKOPRAVNO PARTNERSTVO MED ŽENO IN MOŽEM

 

Hoteti biti kot Bog vodi do odtujitve med Bogom in človekom, med ljudmi in med človekom in naravo. Posledice in “kazenski izreki”, ki sledijo “padcu v greh”, nikakor niso božje zapovedi. So opisi stanja in reflektirajo doživeto realnost patriarhata. Ljudje se ne srečujejo več svobodno.Nadvlada moškega nad žensko se začenja, in prvo dejanje nadvladanja je v tem, da jo poimenuje: Eva. To gospodovanje ni zakoreninjeno v ustvarjalnem redu Boga, temveč je posledica odtujitve v tistem “pragrehu”, ki se do danes nadaljuje v vladanju in podrejanju. Kajti tudi tukaj ne gre samo  za boj med spoloma, temveč za začetek nadvlade človeka nad človekom, ki se ne izraža samo v patriarhatu. Da pa vsaka oblika nadvlade dvojno zatira ženski del človeštva, je boleča izkušnja vseh ženskih generacij, ki jih predstavlja Eva.

 

Renate Wind v “Postati bolj človek …  biblični pogled in upanje prihodnosti”, predavanje 21.10.2016 na posvetu reformnih skupin v Wittenbergu „Napravi kot Bog – postani človek“.

(Prevod A. Smrečnik)

Povezava k besedilu v nemščini

Uredila Sigrid Grabmeier – Nemški adventni koledar Wir sind Kirche

POSTATI ČLOVEK – adventna sreda 7.12.2016

SKRBETI ZA SOČEN PAŠNIK

Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparice, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Vsi, ki vstopajo skozme, bodo rešeni; hodili bodo noter in ven in bodo našli pašo.

(Prim. Jn 10,7b-9 Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

STAVITI SVOJE SRCE NA PRAVE VREDNOTE, KI PREMAGAJO TUDI REVŠČINO

Luther v svojih 95 tezah iz leta 1517 napada trgovanje z odpustki, pri tem ne gre le za zgrešeno pobožnost posameznega človeka. Mnogo bolj s to svojo kritiko prizadene plačljivost zveličanja in s klicom k premagovanju revščine srce nove stopnje civilizacije denarja (“kakor hitro je denar /plačilo za odpustek/ v nabiralniku, lahko začneta rasti dobiček in pohlep”, teza 28). Kajti ta civilizacija je na tem, da podredi vsa področja življenja ekonomiji, to pomeni, komulaciji kapitala. Če si podredi religijo in cerkev, tedaj prevladujočo oblast, si je podvrgla že vse. Kajti religija daje smisel celoti. To je Luther kasneje izrecno reflektiral v svoji razlagi 1. zapovedi v velikem katekizmu:
“Nekateri, ki mislijo, da imajo zadosti boga in vsega, ko imajo denar in posest, se tako zanašajo in hvalisajo in počutijo varne, da nikogar drugega ne upoštevajo več. Zgleda, kot da ima ta potem tudi enega boga, ki se imenuje mamon, to sta denar in posest, na katera stavi vse svoje srce, ki sta tudi vsesplošen malik na zemlji.”

Ulrich Duchrow v “Radikalizirati reformacijo – provociran z biblijo in krizo v kontekstu periode od denarja gnane civilizacije” Predavanje 23.10.2016 pri posvetu reformnih skupin v Wittenbergu na temo “Napravi kot Bog  – postani človek”.

OHRANITI BOGASTVO NARAVE – adventni torek 6.12.2016 Sv. Miklavž, škof v Mirni

Vse doline naj se vzdignejo
in vsi hribi in griči naj se ponižajo,
kar je vijugasto, naj bo ravno,
in grebeni naj bodo ravnina.
Razodel se bo sijaj Boga
in skupaj ga bodo videli hkrati vsi ki živijo,
(Prim. Iz 40, 4s Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)


ODGOVORNO RAVNANJE S SUROVINAMI

 

Informacijska točka Peru že mnogo let obvešča o problematiki rudnikov zlata v Peruju. Od leta 2001 podpira upor prebivalcev Tambogrande proti tam načrtovenemu rudniku zlata. Posledica nenasilnega upora je, da so začasno ustavili projekt rudnika. Junija 2005 so projekt dokončno ukinili.
Na področju Cajamarca je Yanacocha, od leta 1993 delujoč največji rudnik zlata Južne Amerike, razdelil prebivalstvo: tukaj kot v drugih krajih Peruja je nastala z rudniki zlata in bakra velika škode v naravnem okolju. Skupine v Cajamarci so orgnizirale akcije, da so obveščale nemško prebivalstvo o posledicah rudnikov v Cajamarci in od tam pa so podpirali prebivalce v Cajamarci.

 

Projekt »rudniki v Peruju – bogastvo odide, revščina ostane«. Projekt želi na podlagi rastočega gospodarskega pomena rudnikov in s tem rastočim pritiskom na krajevno prebivalstvo v Peruju omeniti številne konflikte in jih ozavestiti.

 

Uredila Sigrid Grabmeier – Nemški adventni koledar Wir sind Kirche

SVOBODNO ŽIVLJENJE V SVOBODI – ADVENT PONEDELJEK 5.12.2016

Bog je enkraten, kot mati in oče vseh. Bog je nad vsem, skozi vse in v vsem. Vsakemu in vsaki izmed nas je bila podarjena božja milost, po meri daru od Kristusa.

(Prim. Ef 4,6s. Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

STALNO ZAVEDANJE IN DRŽA

 

Svet je poln Boga.
Iz vseh por stvari nam enakomerno žubori naproti.
Mi pa smo pogosto slepi.
Zataknemo se v lepih in zlobnih urah
in jih ne doživimo do konca njihovega gorišča,
v katerem izvirajo iz Boga.
To velja za vse lepo in tudi za bedo.
V vsem želi Bog praznovati srečanje
in vpraša in želi poklon molitve, predan odgovor.
Umetnost in naloga je samo ta,
iz teh uvidov in milosti
priti do stalnega zavedanja
in stalne drže in ju dopustiti.
Potem postane življenje svobodno v svobodi, ki smo jo že vedno iskali.

 

Dne 17. novembra 1944 na “kasiber” napisano od Alfreda Delp z zvezanimi rokami v njegovi celici v zaporu Berlin-Tegel. Po njegovi smrti 2. februarja 1945 so njegov pepel na osebno povelje HItlerja raztrosili po vseh vetrovih.
Cerkev Jezuitov Sv. Peter, Köln

(oprevod A. Smrečnik)

 

Elementi ignacijanske duhovnosti v nemščini

Uredila Sigrid Grabmeier – Nemški adventni koledar Wir sind Kirche

SVOBODNO DELAMO NAJBOLJŠE PO VSEM SVETU – II ADVENTNA NEDELJA 4.12.2016

SPREJETI DRUGEGA

Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Odrešenik sprejel vas. S tem slavite Boga.
(Prim. Rim 15,7 Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

 

Z ROKAMI USTVARJAMO ČIST SVET

 

…Toda predvsem nam dopusti
sestrinstvo in bratstvo, ne samo za današnji dan,
temveč za vsa naša leta –
sestrinstvo in bratstvo ne samo z besedami,
temveč z ravnanjem in dejanji.
Mi vsi smo otroci tega sveta –
podari nam to preprosto spoznanje.
Ko zatirajo naše brate in sestre,
zatirajo tudi nas.
Ko stradajo zaradi lakote, stradamo mi.
Ko jim vzamejo svobodo,
tedaj tudi naša svoboda ni varna.
Daj nam skupno vero,
da bo človek poznal kruh in mir –
da bo poznal pravico in pravičnost
svobodo in varnost,
enake možnosti in enake prilike da naredi najboljše,
ne samo v naših domačih deželah,
temveč po vsem svetu.
In v tej veri naj korakamo naproti čistemu svetu,
ki ga lahko ustvarimo z našimi rokami. Amen.

Stephen Vincent Benét. napisal za in bral predsednik Roosevelt pred Združenimi narodi 1942.

 

(prevod A. Smrečnik)

Povezava do molitve v angleščini

Poglej tudi aktualne novice o protestu domačinov indijancev proti naftovodu v rezervatu v Severni Dakoti.

OKRASIMO SVOJE SRCE – adventna sobota 3.12.2016

ČUT ZA SKUPNOST

Tedaj je rekel svojim učencem in učenkam: »Veliko je za požeti, tistih, ki delajo pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje mnogo ljudi na svojo žetev.«

(Prim. Mt 9, 37s Biblija v pravičnem jeziku Gütersloh 2006/2)

ZAVZETOST V LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA

 

Laiki so velikanska večina Božjega ljudstva. V njihovi službi je manjšina: posvečeni nosilci službe. Zavest istovetnosti in poslanstva laikov v Cerkvi je v porastu. Imamo na voljo številne laike, čeprav jih še ni dovolj. Ti laiki imajo globok čut za skupnost in zvesto zavzetost v ljubezni do bližnjega, v katehezi, v obhajanju vere. Toda ozaveščanje odgovornosti laikov, ki izhaja iz krsta in birme, se ne kaže povsod v isti meri. V nekaterih primerih zato, ker niso dovolj izobraženi, da bi prevzeli pomembne odgovornosti. V drugih pa zato, ker v svojih krajevnih Cerkvah zaradi pretiranega klerikalizma, ki jih ne priteguje k odgovornostim, niso našli prostora, da bi se mogli izražati in delovati. Tudi če je mogoče zaznati večjo udeleženost mnogih pri laiških službah, se ta zavzetost ne kaže tako, da bi krščanske vrednote prodirale v družbeni, politični in gospodarski svet. Večkrat se omejuje na cerkvene naloge brez stvarnega prizadevanja za to, da bi z evangelijem spremenili družbo. Oblikovanje laikov in evangeliziranje poklicnih in intelektualnih skupin predstavljata pomemben pastoralni izziv.

 

Veselje evangelija 102, Frančišek 2013, Družina   

 

Uredila Sigrid Grabmeier – Nemški adventni koledar Wir sind Kirche

Adventni koledar 2016