PRAZNOVANJE BOŽJIH DAROV ŽIVLJENJA

Praznovanje Božjih darov življenja na veliki četrtek 2018 v Bergu, Prof. Dr. K-P. Jörns

L(itrug – pridiga):
Bogu se zahvalimo za življenje in za veselo sporočilo Jezusa. Za njegovo življenje od začetka do konca, zu moč Božje ljubezni, iz katere je živel in njegovo pot, ki jo je našel do nas,  semkaj in danes. “V Njem je bilo življenje, in življenje je bilo luč za človeka. In luč sveti v temi.” “Beseda je postala človek iz mesa in krvi in je prebivala med nami.” In evangeliji nam kažejo njegovo čudovitost, “polno milosti (haris) in resnice.” (Jn 1,4.5.14)
Tako ga vidimo pri gobavcu, ki ga nihče ni znal ozdraviti: on ne ozdravi samo njegovega telesa, temveč tudi njegovo dušo, osvobodi ga vsega, kar ga je priklepalo na njegovo krivdo v preteklosti: “Tvoji grehi so ti odpuščeni” Mr 2,1-12).
In beremo, kako se je na drugem mestu postavil za prostitutko, ki so jo izkoriščali mnogi moški. Ko so hoteli začeti metati na cipo kamne, da bi se medsebojno postavili kot poštenjaki, jim je rekel: “Kdor izmed vas je brez greha, naj vrže prvi kamen” (Jn 8,7). Beremo, da niso vrgli nobenega kamna.
Slišimo, da je posredoval, ko so ponovno poskušali, da bi dobre Božje zapovedi obrnili proti ljudem in bi njihove pravice življenja določili na milimeterskem papirju. Reče jim: “Božje zapovedi so dane za ljudi, naj bi jim pomagale živeti. Človeka ni ustvaril, da bi izpolnjeval zapovedi.” (Mr 2,27).
Tudi v tistem primeru prilike se zasveti njegova empatičnost, v kateri pripoveduje o mladem moškem, ki svoje urejeno življenje pogleda od zunaj in ni več želel živeti po utečenih družbenih pravilih. Hotel je najti življenje – in samega sebe. Pri tem je zapravil svojo dediščino in je skoraj propadel. Rešil ga je spomin na svojega očeta in njegovo nepozabljeno ljubezen. Zato se vrne domov. In spomnimo se, da je Jezus zgodbo zaključil tako, da oče od sreče zaradi vrnitve sina pripravi praznovanje, ne da bi računal in obračunaval. Preprosto iz ljubezni – in z vso domišljijo, ki meri na nov začetek za sina. (Lk15,11.32). Jezus nam je dal verovati, da je v tem usmiljenem Očetu možno spoznati Boga.
Ja, slišimo in se čudimo, da Jezus svoje dostojanstvo, da je Božji Sin, prizna vsakemu človeku, ki želi hoditi po njegovi poti. Vsakega moškega in žensko je pooblastil, da drugemu človeku odpusti greh in krivdo (Mt 5,3-10; 6,12). Drugih duhovnikov ne potrebujejo.
In Jezus posreduje upanje v nov svet, ko iz Judov in drugače verujočih in tako imenovanih poganov ponovno naredi ljudi, ki so ustvarjeni od enega Boga in vidijo v njem tudi prihodnost. Opogumil jih je, da življenje dojemajo v svoji polnosti in širini, ko je Božje kraljestvo odprl za tudi za otroke in ženske in jim dovolil soodločati o vsem, kar je v življenju pomembno. Saj je on njihovo življenje.
In še preden je prišel k ljudem, ga vidimo v skupnosti z živalmi. Tam doživi potrditev, da je z njim tudi Božji Duh (Mr 1,12s.). Kasneje slišimo, da je svoje sodobnike opogumil, da prekinejo kdaj tudi zapovedan sobotni počitek, da rešijo svojo ovco pred utopitvijo (Mt 12,11).
Svetloba sije iz njega tudi, ker je zavračal nasilje kot sredstvo za izvajanje oblasti. S svojim zgledom življenja je pokazal, da vsaka resnična oblast izhaja iz ljubezni; kajti ljubezen prenese tudi trpljenje, ne da bi se maščevala. Ona lahko povzdigne srce in premaga tudi gorje, tudi če sta potrebna čas in vedno novi poskusi – ker smo bili vsi naučeni po vzoru naših očetov, vedno znova vendarle kot zadnjo modrost uporabiti nasilje.
Učil nas je, da ni krivde, po kateri bi lahko človek izgubil pravico do življenja; in da pokažemo svoje največje dostojanstvo, če smo pripravljeni odpustiti in prositi za odpuščanje.
Boga je posredoval trpečim, ja, Boga je poistovetil s potrebnimi ljubezni, lačnimi, žejnimi, zatiranimi in ponižanimi. “Nihče Tebe, Bog, ni nikoli videl; toda Jezus Te je prikazal usmiljenega” (Jn 1,18). Da je božja ljubezen resnična in pravična, kažejo Jezusove poti in njegovo življenje – včasih zelo nežno, in včasih povezano z jasno resnico.
Toda tudi njega je obšla žalost. Kajti “prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prišla v svet, … toda svet ga ni spoznal.” (Jn 1,9s.). Torej je moral Jezus prenesti, da svet zavrne tudi Boga. Čeprav ni hotel trpeti, tudi pred usmrtitvijo ni zbežal.
Bogu se zahvalimo, da je Jezus živel in s smrtjo ni izginil. Z njegovo podobo o Bogu povezujemo tudi vse dobro in opogumljajoče, kar so ljudje o Bogu izvedeli v drugih religijah. Združimo to v zavedanju, da je Boga v vsakem našem življenju in umiranju. Božji Duh bo olajšal tudi težko življenje in naše duše in tudi nas, ko bomo umrli, spremenil v novo podobo življenja.
Verjamemo: Bog je ljubezen. Kdor ostane v ljubezni, ta ostane v Bogu in Bog v njem. Verjamemo: ljubezen je močnejša od smrti.
Praznovanje Božjih darov življenja na veliki četrtek 2018 v Bergu, K-P. Jörns
Pozdrav in uvod v Liturg-ijo (L):
Zahvala Bogu, iz katerega izvira vse življenje in prihodnost; hvalimo Boga, ki je od stvarjenja človeka, bil hvaljen in klican z mnogimi imeni in v mnogih podobah in so ga klicali na pomoč, in je bil zaradi gorja na svetu tudi napaden; hvalimo Boga, ki ga nam je Jezus naučil razumeti kot Očeta, ki z nami živi in trpi; v nas je navzoč kot Duh in ljubezen in nas razveseljuje s svojimi darovi življenja.
L: Bogu se zahvalimo za luč, vir življenja. Bog je luč in nas razsvetljluje, da postaja v nas svetlo in tako lahko postanemo luč za druge.
L: Bogu se zahvalimo za vodo, za drugi vir življenja. Ker obstaja voda, rastejo tudi rastline in druga živa bitja, od katerih živimo. Želimo se naučiti, da bi varčevali s tem dragocenim darom življenja, kajti pravica do življenja, za katero se zavzemamo, se začne z dostopom do sveže vode.
L: Bogu se zahvalimo za kruh življenja, da nam daje telesno in duhovno hrano. Dela nas močne, da ohranjamo zemljo, da ljudje in živali najdejo dnevno hrano, kruh preko vseh zemeljskih mej.
L: Bogu se zahvalimo tudi za sad vinske trte. V kelihu z vinomo okušamo njegovo bližino. Kakor je iz grozdja nastalo vino, tako naj iz verstev sveta izhaja skupna moč, ki služi miru.
L: Bogu se zahvalimo za rože in vse druge rastline. Dajejo nam barve in oblike, ki nas razveseljujejo, in zrak, ki ga dihamo. In Bogu se zahvalimo za živali. Z njimi imamo skupno preteklost in skupno prihodnost na naši zemlji – ali pa ne bo prihodnosti.
L: Zahvalimo se Ti za vsako dobro in resnično besedo, ki jo slišimo. za vso ljubezen, ki nas dela lepe, in za vsako spodbudo, s katero napredujemo in se razvijamo.
L: Zahvalimo se za čudež življenja, v katerem Boga doživljamo vsak dan, ki se raznovrstno odraža tudi v umetnosti in glasbi.
“Pridiga…(glej zgoraj)”
L: Jezus, rojen iz Duha, razodevaš nam: Bog ljubi svet. Zato smo varni.
Jezus, obsojen si, na Vstajensko jutro premagaš oblast nasilja.
Jezus, vstal si, ti nam kažeš; Bog stvarstva deluje skrivnostno tudi v smrti.
L: V življenju in umiranju imamo zagotovilo, da je Bog z nami. Zaradi tega se Bogu zahvalimo in ga med nami delimo z telesnimi in duhovnimi darovi, ki nas ohranjajo in razveseljujejo. S tem ponavljamo, kar je delal Jezus, ko je s svojimi sopotniki obhajal obed:
Potem je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: vzemite in jejte. Kruh življenja je, in kruh življenja sem jaz za vas. Po obedu je vzel kelih, zmolil zahvalo, jim ga dal, in vsi so iz njega pili.
L: Sedaj si delimo kruh in vino in okusimo čudež življenja.
Obhajanke in obhajanci si podajo posodo kruha in kelih in govorijo:
“Kruh življenja za tebe” in 
“Božja ljubezen za tebe.”
Pesem…
Feier der Lebensgaben von Prof. Dr. Klaus-Peter Jörns-02042018
Prevod A. Smrečnik
PS: Meni odlična jedrnata pridiga, ki zelo lepo povzema Jezusovo veselo sporočilo za vsakega človeka, se mi zdi vredna, da jo posredujem tudi slovenkskemu človeku. Ker smo svobodni in lahko vsak pove svoje mnenje, kako veruje in kaj mu je smiselno, razumljjivo, sprejemljivo, sem se odločil, prevod objaviti in ga dati v splošno uporabo za delitev.
Mogoče se bo opogumil kak duhovni vodja in besedilo praznovanja vključil v kako župnijsko praznovanje evharistije.
Hkrati pa lahko v pridigi začutimo, kako vero in njegovo strnjeno razlago evangelijev posreduje K-P. Jörns sodobnikom.
Zaradi sodobnega verovanja je tudi soustanovitelj pobude sodobno verovati, na njihovi spletni strani je bilo besedilo letošnjega praznovanja tudi objavljeno.
Tudi sam doživljam, da se včasih spregleda: – Jezusovo božje učlovečenje za dostojanstvo in spoštovanje vsakega človeka (božič), – njegovo vzorno in zgledno življenje in praznovanje z učenkami in učenci (evangeliji, govor na gori, blagri, ljubiti bližnjega, graditi božje kraljestvo, ljubitri in odpustiti nasprotnikom in moliti za drugače misleče idr.), in ne samo povdarjalo “sveto tridnevje” – trpljenja, smrti in vstajenja. Prepričan sem, da je dosti utemeljitev sodobne razlage vere, religije in teologije, da Jezus in noben Bog ne želita v miselnosti Stare zaveze, da bi en  sam človek trpel po krivici. Da je Jezus jasno naročil, naj trpljenja ne povzročamo in ne iščemo, kjer pa je nesreča, gorje, trpljenje, neznosno, nedolžno in krivično, pa bodimo solidarni, pomagajmo ga lajšati in prestati (ljubiti sovražnike in moliti za preganjalce, hraniti, odžejati, obiskovati, skrbeti… idr. se odpovedati pravici do maščevanja!, nič nasilja, prekiniti spiralo nasilja, mirno reševanje sporov z dialogom in molitvijo…).
Nedavno sem opazil ob razmišljanju in obiskih pri sorodnikih ob praznikih zase verski pomem plakata na avtocesti, na katerem joka otrok in piše, naj med vožnjo ne telefoniramo brez mikrofona… Neodgovorno bi bilo, če bi starš telefoniral med vožno brez primerne naprave dodatnega mikrofona, in se zaradi tega smrtno ponesrečil, in bi otrok postal sirota… Meni govori plakat: bodimo odgovorni, ne povzročajmo lahkomiselno po nepotrebnem dodatno žalost in stisko.

MI SMO PODALJŠANA ROKA BOGA V PUŠČAVI

2015: Množice beguncev na naših avtocestah. Skoraj 2500 let prej ob Rdečem morju trsja enaka slika: na stotine mož, žensk in otrok, dojenčkov in starčkov, bolnih in onemoglih, otovorjenih z redkimi dobrinami sledijo svojemu voditelju Mojzesu. Od njega so vedeli, da jih bo Bog rešil iz hiše suženjstva v Egiptu. Sodobni vojaški vozovi faraona zasledujejo Izraelce. Sledi pokol.

Toda zgodi se drugače! Zatirani in preganjani vseh časov čakajo: poseže višja sila. Bog se pojavi na strani preganjanih, ljudje dosežejo obrežje in so rešeni. Nikoli se jih mučitelji ne bodo več dotaknili z nasilno roko, Bog je vse pokončal.

Grozno! Bog postane rešitelj življenja in ubije istočasno vse zatiralce. Se je to moralo zgoditi tako korenito? Toda gre za nekaj drugega: Bog reši svoje ljudstvo, to je vsebina dogajanja. To so vedeli tudi begunci v Bablu. Medsebojno so se tolažili s čudežem ob Rdečem morju s trsjem in so iz tega tudi črpali svoje upanje. Do danes se Izrael zanaša na Jahveja, ki se je v vseh preganjanjih in poskusih iztrebljanja, katerim so bili Judje do danes izpostavljeni in so še, postavil na stran šibkejših.

Mnogi sodobniki živijo v diktatorskih sistemih, drugi trpijo pod prevzetnostjo, trmo in neusmiljenjem svojih verskih voditeljev. Vsem njim je namenjena ta čudovita zgodba o rešitvi: sirskemu beguncu, kot tudi ženski, ki jo partner trpinči že leta, delovnim sužnjem, ki za revne plače šivajo naše obleke, otrokom, ki so zlorabljeni in posiljeni, jih silijo k težkim delom ali pa jih kot otroške vojake urijo za ubijanje.

Zgodovina odrešenja pripada tudi ločenim in ponovno poročenim kristjanom, ki se jim odreka evharistija, torej dostop do Boga, in pripada vsem katoliškim duhovnikom, ki jim je Bog položil v srca ljubezen do ene ženske. Vsi ti si lahko želijo, da se bo vsemogočni Bog postavil na njihovo stran in jih osvobodil. Čakati izključno na poseg “od zgoraj”, pa ljudem, ki trpijo zaradi zatiranja, ne pomaga. Zdravniki brez meja in druge organizacije, ki pomagajo, so primer za to, kako lahko mi sami nekaj prispevamo k temu, da žrtve današnjega sveta doživijo pravičnost, da bodo zatirani osvobojeni. Mi smo lahko podaljšana roka Boga v puščavi, ki se je imenoval “Jaz-sem-ta-ki-bom-vedno-pri-vas”. Amen.

G. Mollberg

prevod A. Smrečnik
www.wir-sind-kirche.de/sonntagsbrief/

PS: Kardinal Ch. Schönborn pravi glede enakopravnosti žensk tudi pri katoličanih, da bi bilo dobro, če bi o ženskah kot poročenih duhovnicah, ki vodijo v župniji nedeljsko praznovanje evhartistije, kmalu odločal koncil, ob zasedanju škofov v Amazoniji letos pa naj bi škofje razpravljali o možnostih in delovanju poročenih katoliških duhovnikov. – izkušenih in modrih mož. Ne samo poročene duhovnike, temveč tudi ženske med drugim že dalj časa spodbuja upokojeni škof E. Kräutler, ki je deloval v Amazoniji in pozna predano delo večine žensk katehistinj, ki vodijo tamkajšnje bazične skupine. Če ne bodo enakopravno vključene tudi v prihodnje delovanje, to ne bi bilo pravično in enakopravno. Biblično glede tega naj ne bi bilo  ovir.
Nedavno sem v nemški oddaji o vernosti in praznenju cerkva slišal strokovno statistiko, da se “duhovni ljudje” sicer veliko bolj pogosto kot prostovoljci vključujejo v humanitarne in dobrodelne ustanove, našo Karitas, Redeži križ idr., kot osebe, ki se imajo za ateiste, nereligiozne. Če je to vključevanje v družbo dejstvo, potem smo izzvani v krščanskem duhu Jezusa in velikonočni spodbudi, da služimo drugim, da dejavno ljubimo vse svoje bližnje, da ne povzročamo gorja in trpljenja, da opazimo krivice, se solidarno oglasimo, nasprotujemo, pomagamo lajšati gorje in ga preprečevati, da pomagamo, tolažimo, skratka, da smo dejavni za bližnjega in pravično blagostanje vseh v domači družbi in širnem svetu.
Da smo vsi skupaj odgovorni za naš svet, stvarstvo, planet, zemljo, zrak, vodo in energijo, in naj naš dom odgovorno in dejavno tudi ohranjamo, nam je vsem na srce položil Frančišek v knjižnici Hvaljen Gospod… Laudato si… za katero naj bi mu je osnutek napisal in poslal prijatelj Leonardo Boff…

MOJA ZAVEZA LJUBEZNI Z VAMI, OSVOBODITVE IN SREČE

Brezpogojno človeško sodelovanje…

 
Jezus, ki nas je tako zelo ljubil… je kruh… delil pri mizi… s svojimi prijatelji… izpolnilo mu je srce…, vzel je kelih in rekel: pijte iz tega keliha z mano vsi, kajti to je moja zaveza ljubezni z vami…, kelih osvoboditve in sreče.”

     Besede spremenjenja so nam nekaterim domače iz različnih oblik, iz evharistične molitve, iz evangelijev in in prav iz Pavlovega pisma Korinčanom. Ob tem pa vemo, da nihče, ki jih je zapisal, sam pri tem ni bil prisoten. Tudi Pavel sam jih je prejel “od našega osvoboditelje” – iz zgodnje krščanske tradicije. Kaj se je torej zares dogajalo, tisti večer pri obedu? In zakaj? Kaj je smisel večerje in smrti na križu?

Sam sem se vedno branil pobožnih cerkvenih floskul kot “Jezus je umrl za naše grehe”, “on izpolnjuje božji načrt zveličanja”. Toda mogoče je ravno v tem nastavek za nek globlji smisel – sumi nizozemski koncilski teolog Edward Schillebeeckx.

Jezus je bil začetka v Galileji precej uspešen, toda načelno sporočila o svobodnem in spravljenem sodelovanju vseh ljudi – božjega kraljestva – ni uresničljivo: propadlo je. Čim bliže pride Jeruzalemu, tem bolj postane tudi Jezusu samemu jasno, da se konflikt z judovskimi oblastmi in rimsko vojaško zasedbo lahko konča smrtno, in tako bo. Na drugi strani pa izključi beg, kajti to bi pomenilo, da se odpove notranjem odnosu do svojega ljubljenega Očka – bil bi dokončen poraz njegovega sporočila o božjem zveličanju. Tukaj se Jezusu zastavlja vprašanje: “Mi lahko uspe to sporočiti kljub smrti?”

Schillebeecks sumi, da gre Jezus še korak dalje in se vpraša: “Ali pa lahko uspem z mojim sporočilom prav zaradi moje smrti?” Kajti Jezus zaupa svojemu odnosu do Boga tako močno, da ve: božji načrt bo uspel! S tem korakom od kljub temu k skozi – uspe posredovati sporočilo o zveličanju Jezus kljub smrti ali s svojo smrtjo – središče za Jezusovo ravnanje v svojih zadnjih urah.

Sedaj cerkveno učiteljstvo predobro ve, kako Kristusova smrt vodi do našega zveličanja. Schillebeeckx ugovarja in pravi: ne, celo sam Jezus ne ve točno “kako”. On sluti samo to gotovost “da”. Toda “kako” – kako bo uspel božji načrt – ostane skrivnost, končno ostane božja zadeva, ki si je nihče (in tudi nobena cerkvena ustanova) ne more prilastiti.

V dvorani zadnje večerje Jezus svojo brezmejno zaupanje v Boga razširi za neomejeno zaupanje svojim učenkam in učencem (med njimi sta tudi Juda in Peter, ki ga bosta v naslednjih urah izdala in zatajila). V Markovem evangeliju reče po besedah spremenjenja “odslej ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko jo bom ponovno pil v božjem svetu” (Mr 14,25). Jezus ve (ali pa se z velikim prepričanjem zaveda), da je to njihov zadnji skupen obed. Zaradi tega položi svoje telo – svoje sporočilo, svoje zaupanje v Boga, božji načrt zveličanja in zavezo ljubezni, tako kot je to doživel – v roke svojih učenk in učencev: “za vas; delajte to meni v spomin.”

S tem znamenjem zaupanja in s smrtjo na križu lahko Jezusovo sporočilo obstaja še naprej in lahko izkusimo vstajenje. “Umrl je, kakor je živel in je živel kakor je umrl” pravi Schillebeeckx. Torej moramo sporočilo živeti tam, kjer ga je živel tudi Jezus: v brezpogojnem človeškem sodelovanju in v srečevanju s tistimi, ki so vedno znova odrinjeni na rob.

Na koncu svoje knjige o Kristusu postavi Schillebeeckx neko vrsto evharistične molitve, ki jo imenuje “evharistična zahvala”. Z besedami spremenjenja iz tega besedila želim zaključiti svoje pismo za veliki četrtek, ki sem jih začel z besedami spremenjenja Pavla.

“In spominjamo se, kako je Jezus, ki nas je tako zelo ljubil in je bil eno s tabo, svojim dobrim Očetom, zadnjo noč svojega življenja na svetu, v svoje svete roke vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in delil pri mizi in rekel svojim prijateljem: to je moje telo za vas.


In kar je storil, je Jezusu izpolnilo srce: vzel je tudi kelih na mizi, se zahvalil, te slavil, Oče, in rekel: pijte iz tega keliha z mano vsi, kajti to je moja zaveza ljubezni z vami, moja kri, ki se preliva v spravo, kelih osvoboditve in sreče.”*

Tobias Grimbacher
prevod A. Smrečnik

*Celotno besedilo je v: SCHILLEBEECKX, EDWARD, Christus und die Christen. Die Geschichte einer neuen Lebenspraxis, Freiburg i. Br. 1977, 831-834. /Kristus in kristjani. Zgodovina nove življenjske prakse/

www.wir-sind-kirche.de/sonntagsbrief

PS: Mogoče je besedilo in kaka razprava o tem že kje objvaljena v slovenskem prevodu. Bom zelo vesel, če bom dobil ta podatek. Dobro pa bi bilo tudi, da bi v razpravi sodelovale tudi katehistinje, pastoralne sodelavke, teologinje, duhovniki, profesorji in škofje, in bi to pršlo tudi do občestev in ljudi na bazi, v župnijah.

BOŽJKE KRALJESTVO SE ZAČNE ČISTO SPODAJ

Nemški teolog Hermann Häring  je objavil 20 tez za prihodnost katoliške cerkve v nemško govorečem prostoru.
V njih analizira “aktualno situacijo”, v sekularizaciji vidi “ključno vlogo”, da bi Jezusovo “preroško sporočilo božjega kraljestva” naredili aktualno in živo.

Mreža “zeitgemäß glauben” (verovati sodobno) je objavila njegov prispevek in s tem opozorila na ta pomen pri prenovi cerkve v službi ljudem in svetu.

I. Aktualna situacija

1. Živimo v času “sprememb, ki vplivajo globoko“. V njem so se razblinile velike verske vizije predhodnih obdobij. Na njihovem mestu pa ni novih vizij.Ta nastali vakum je pravzaprav vzrok da postaja cerkev nepomembna in neslišana. To je postalo očividno predvsem v ekumenskih krogih v spominskem letu 2017.

2. V osemdesetih in devetdesetih letih je katoliška cerkev zamudila priložnost, da bi prepoznala znamenja nove prihodnosti. Sicer so mnogi (ženske in možje, mlajši in starejši, člani občestev in redovniki) vlagali svojo moč v obetavne prihodnje nastavke, toda okameneli konzervativizem je te pobude dosledno in uspešno zatrl. Zaradi notranjega miru so se reformne sile umaknile pred fundamentalističnimi konflikti. Za to plačujemo račun še danes.

3. Občestva, ki nimamjo vizije in niso uspešna, se odzovejo usmerjene in zaljubljene v sebe, kar je možno videti ob mnogih primerih. Služenje iz krščanskega sporočila zamenjajo z dobrim organiziranjem pastorale in svojim lastnim blagostanjem. To je nevarna utvara. Iskati nove vizije vere zaradi tega ni pomembno in cilj, temveč neodtujljiv temeljni pogoj za novo prihodnost krščanskih občestev.

4. Nastale ozkoglednosti obzorja in spirale ki kaže navzdol, reformatorskim občestvom, skupinam in gibanjem preprosto ne moremo očitati kot krivdo. Usodno za njih je postalo, da so  napačno razumeli cerkvenost, in je bila osredotočena na predstojnike, in za nepričakovane milosti in njihove impulze ni več nudila svobodnega prostora.

5. Pri tem se jim je nepovratno oddaljila srednja generacija in tudi mlada generacija začenja s svojim krščanskim oblikovanjem življenja pod vidno slabimi pogoji. Iz vidika Jezusovega impulza bo morala svoje poti najti sama. Toda to ima tudi prednost.

II. Ključna vloga sekularizacije

6. Pri tem razvoju imajo ključno vlogo mnogi procesi sekularizacije. Vse cerkve in cerkvene skupine interpretirajo to kot izgubo vernosti, ki jo je treba preprečiti. S tem pa spregledajo znamenja časa. S tem se pa slabijo, in se tako distancirajo od svojega lastnega sveta.

7. Aktualni procesi sekularizacije kažejo na drug razvoj: na široki bazi se krščanska vera emancipira od vodstvenih zahtev cerkvenih institucij, od njihovih institucionalnih, liturgičnih, dogmatskih in jezikovnih predpostavk. V dobi sekularizaciji svet zahteva nazaj pravice, ki so mu bile odvzete na podlagi cerkvenih prisvajanj glede definicij in oblasti. Do sedaj so to spoznale samo redke reforme skupine. V tem spoznanju je ključ za nujno potrebno korekturo smeri.

III. Preroško sporočilo Jezusa

8. Neobremenjen pogled na preroško, skozi in skozi posvetno sporočilo Jezusa jasno obelodani ta nesporazum. Kdor bere evangelije, naj bo z budnim očesom pozoren na judovsko preroško dediščino Jezusovega oznanjevanja kot tudi na pogosto prisotno razlikovanje med božjim kraljestvom in cerkvijo. Jezus ne oznanja cerkve, temveč božje kraljestvo, nobene obnovljene kulture bogoslužja, temveč prisotnost Boga na koncih sveta, ne dobro urejen cerkveni sistem, temveč posrečene odnose in medsebojno razumevanje. Ob stalni samoreklami hirarhije pa žal za oznanjevanje Jezusa ni prostora.

9. “Teoretično-abstrakten prevod” preroškega sporočila o božjem kraljestvu v naši sekularni sedanjosti je še naprej zajamčen in na dlani. Primarno gre za posrečeno prihodnost spravljenega širnega človeštva v miru in pravičnosti kot tudi za ohranitev stvarstva.  Pot se začne s solidarnostjo z nemočnimi, izključenimi in ponižanimi našega sedanjega sveta. To sporočilo je v glavnem sprejeto, toda cerkve so ga v svojem oznanjevanju razvrednotile kot dodatek vere, kot zgolj etično nalogo, kot čisto dolžnost in obveznost. To pa je premalo in izdaja Jezusovo naročilo.

10. Jezusovo sporočilo je povišalo to vizijo prihodnosti  na versko in duhovno raven. Vera raste iz veselja do solidarnosti in ljubezni do bližnjega, ne iz naložene obveznosti.

11. Biblično gledano sta ljubezen do Boga in bližnjega enakovredna (Mt 22,39). Bog in Kristus sta navzoča primarno v soljudeh, ne v kultu (Mt 25,36) in v Janezovem evangeliju je namesto poročila o zadnji večerji poročilo o umivanju nog (Jn 13,1-11). Tam se lahko božje kraljestvo neposredno začne.

IV. Bog v sekularnem prostoru življenja

12. Gledano iz Jezusovega vidika je primaren dom skupnosti manj njena samoupodobitev kot tudi ne njeno dobro počutje, tudi ne sakralen obred ali svetišče. Njen dom je sekularni življenjski prostor tukaj in zdaj, ki ga je treba počlovečiti kot božje stvarstvo.

13. Je pa tudi manj v duhu Jezusa, da se bogoslužje oz. “praznovanje evharistije enostransko” (in usmerjeno proti sekularizaciji) razglasi za duhovno središče krščanske vere, čeprav katoliška cerkev v tem še vedno vidi svojo enkratno značilnost. S tem pomen evharistije ni relativiran, toda evharistija postane zakrament samo tedaj, torej učinkovit vir vere, če živi iz “izkušnje prakse božjega kraljestva”. Sicer postane pobožna, mogoče kot terapevtsko uspešna samopotrditev.

14. Judovski preroki vidijo Jahveja prednostno kot mogočnega vladarja, z bleščečim državnim dvorom obdanega boga. Nasproti temu so besede in prilike Jezusa pod vtiskom “vsakdanje resničnosti” preprostih ljudi. Pri njih gre za iskanje izgubljenega, za medsebojno odpuščanje in spravo. Simbolika mogočnega boga, ki vlada kot kralj,ostane v ozadju.

15. Tako preroška, z ljudmi solidarna praksa božjega kraljestva ne vodi do slepega akcionizma. Nasprotno, šele to vrne veri v Boga njegovo resnično globino. Bog ne biva v nobenem zgrajenem in svetu tujem onostranstvu, temveč v usodi in srcih ljudi, zaradi tega tudi v vsaki človeški skupnosti.

16. Ta svetovno odprta verska praksa preseže vse nostalgije, kajti tukaj in zdaj, v ljudeh in svetu najde “skrivnost božjega”. V tem aktualnem obzorju je možno prenoviti molitev, meditacijo in liturgijo občestva: “Kdor meni verjame, bo živel, tudi če umre.” (Jn 11,25). V Jezusovem duhu smo že vstajenski.

V. Obnoviti občestva

17. Pavel kot cerkev ne nagovarja skupnega občestva, temveč svojo krajevno skupnost, kajti v prvi vrsti oni uresničujejo, kar je bistvo cerkve. Njihova pristojnost, zgledno oblikovati in naslediti Jezusovo preroškost, je stičišče posvetnega vsakdana in rednega shajanja. K temu spada tudi njihova pravica, da praznujejo bogoslužje in nedeljsko evharistijo.

18. Teologija osvoboditve je na pravi sledi. Njene teoretične in praktične impulze je potrebno spodbuditi in konkretizirati tudi v življenjskih prostorih zahodne Evrope.

19. Obstaja obilica cerkvenih nastavkov za reforme. Odvisno od priljubljenosti je poudarjena biblična ali družbena, antropološka ali sociološka, psihološka ali pa terapevtska, liturgična ali estetska kritičnost. Vsi imajo svojo relativno pravico, jih je pa treba premotriti z vidika preroške vizije Jezusa. Šele tako dobijo svoj za družbo in kulturo relevanten kraj in prostor.

20. Zaradi tega se obnova cerkve začne  z novo prakso božjega kraljestva čisto od spodaj, v krščanskih občestvih. Avtoriteta in vodstvene pristojnosti nadkrajevnega cerkvenega vodstva izhajajo iz služenja, ki ga prinašajo za dobrobit vseh in skupno cerkveno občestvo. Zaradi očividne zgrešenosti, je možno tudi, da izgubijo avtoriteto in pristojnosti tudi škofijski in drugi cerveni voditelji.

prevod A. Smrečnik

Reich Gottes beginnt ganz unten – Häring H.

PS: Besedilo objavljam na praznik spomina zadnje Jezusove večerje z učenkami in učenci. Ob znamenju umivanja nog je bistvo ljubezen, ki služi drugemu. Bistvo Jezusove zapovedi je ljubiti bližnjega, vsakega človeka, in Nova zaveza, evangeliji, spodbujajo uresničevanje božjega kraljestva, božje pravičnosti, ki se začenja danes tukaj med nami, kjer sva dva ali smo trije zbrani v Jezusovem imenu in duhu.

Priporočam knjigo H. Küng: Jezus, 2015, Znamenje.

Za rojstni dan profesor Künga je na www.svetovnietos.si objavljeno osebno voščilo iz Slovenije.

 

TEK ZA ZMAJEM – Khaled Hosseini – roman

KHALED HOSSEINI
Slika v vrstici 1
Ljubljana, Mladinska knjiga, 2006 (5-2013), Št. strani: 507, Prevod: R. Kozmos

AFGANISTAN SKOZI ZGODBO O PRIJATELJSTVU IN IZDAJI

Ganljiva in spretno napisana zgodba o dveh prijateljih se odvija v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se začnejo v Afganistanu dogajati veliki politični in zgodovinski premiki. Amir prihaja iz bogate paštunske družine v Kabulu. Njegov prijatelj Hasan je Hazar, sin služabnika Amirjevega očeta. Prijatelja sta kljub razlikam v družbenem položaju in veri. V Kabulu preživljata brezskrbno mladost, kamor spada tudi tradicionalno spuščanje zmajev. Hasan je zvest, požrtvovalen, pogumen in iskren deček, ki ima nadvse rad muhastega, preračunljivega, včasih tudi dvoličnega in zlobnega Amirja. Ko v državi religiozno in politično oblast prevzamejo talibi, Hasan ostane doma, medtem ko Amir in njegov oče preko hribov, skrita v cisterni, zbežita iz Kabula. V Ameriki začneta novo življenje. A izdano prijateljstvo dolga leta tako muči Amirja, da se odloči vrniti v Afganistan. Med opise običajev in vsakdanjega življenja prebivalcev so v dialoge in drobne stranske zgodbe vtkane univerzalne modrosti o prijateljstvu, pogumu, vztrajnosti, iskrenosti, spodbujanju, ljubezni, miru, zvestobi. Na drugi strani so prikazane krutosti talibskega režima, porušeno mesto, kamenjanje prešuštnikov… Knjiga globokih čustev izpod peresa afganistanskega emigranta, ki jo boste želeli prebrati še enkrat.

ODLOMEK IZ KNJIGE

 

Na lepem me je prijelo, da bi odstopil. Da bi odnehal in šel domov. Kaj sem sploh mislil? Zakaj sem se lotil vseh dolgotrajnih priprav, ko sem vendar v naprej vedel, kakšen bo izid? Baba sedi na strehi in me gleda. Njegov pogled sem občutil kakor žarek pripekajočega sonca. Pred menoj je bil velik neuspeh, polomija na celi črti, celo za moja merila.
“Ne vem, ali se mi danes ljubi spuščati zmaja,” sem rekel.
“Saj je vendar krasen dan,” se je začudil Hasan.
Zasukal sem se na petah. Nisem več hotel gledati proti strehi domače hiše. “Ne vem, mogoče bi bilo bolje, da greva domov.”
Takrat je stopil predme in tiho rekel nekaj, kar me je skoraj prestrašilo. “Ne pozabi, Amir aga. Nobene pošasti ni, samo čudovit dan.”

THE KITE RUNNER. ZDA, 2007. Režija: Marc Forster. Igrajo: Khalid Abdalla, Ahmad Khan Mahmoodzada, Atossa Leoni. Drama. 128 minut.

Roman Khaleda Hosseinija o dveh dečkih, ki skupaj odraščata v Afganistanu v 70. letih, je bil v ZDA kar dve leti na vrhu lestvice najbolje prodajanih knjig. Film skuša biti predlogi kar najbolj zvest, a mu vseeno ne uspe na ekran prenesti kompleksnosti zgodbe in afganistanske kulture.
Amir je uspešen pisatelj v ZDA, a se vrne v rodni Kabul, da bi pomagal sinu Hassana, svojega nekdanjega prijatelja. Amir in Hassan sta bila najboljša prijatelja, a je njun odnos razdrlo Amirjevo ljubosumje in strahopetnost.
Zgodba o dečku, ki je naredil veliko krivico in jo ima zdaj kot mož možnost vsaj malo popraviti, je eden bolj ganljivih filmov sodobnega časa.

OPOZORILO: Mlajši otroci naj si program ogledajo s starši oziroma skrbniki.

ZANIMIVOSTI

Hosseini je bil sam rojen v Kabulu, a ga je zapustil še pred invazijo Sovjetske zveze.
Otroškima igralcema iz filma so v domačem Afganistanu tako močno grozili, da so ju morali preseliti v Arabske emirate. Knjiga je bila prav tako ena tistih, ki so jih največkrat poskušali odstraniti iz knjižnic, ker je tako negativno prikazovala talibane in ker prikazuje, kako so Paštuni tlačili Hazare. Hosseini je ob tem izjavil: »Nikoli ne rečejo, da to, kar sem napisal, ni res. Pravijo le, zakaj nas sramotiš? Mar ne ljubiš svoje domovine?«
Hosseinijevo knjigo je v scenarij predelal David Benioff, trenutno najbolj znan kot soavtor serije Igra prestolov.
V slovenščini sta poleg Teka za zmajem izšli tudi Hosseinijevi knjigi Tisoč veličastnih sonc in In v gorah odzvanja.

http://www.delo.si/kultura/film/vikendov-tv-namig-tek-za-zmajem-kino-ob-22-25.html

Slika v vrstici 8

slika iz filma

Slika v vrstici 7Slika v vrstici 6

slika iz filma

Slika v vrstici 9Slika v vrstici 6

slika iz filma

Sam sem knjigo dobil v dar. Hvala.
Ganjen sem bil ob branju.
Šele proti koncu sem se spomnil, da sem videl že vsaj en prizor iz filma ali pa celoten film.
Pred časom sem bral nemško knjigo o Islamu avtorja Hamed Abdel-Samad, Der Untergang der islamischen Welt, ki mi jo je na srečanju v Soči poleti posodil prijatelj Zvone in sem jo prebral na mah… In jo seveda tudi priporočam… Vsaj sam sem se ob tem branju veliko spraševal  in razmišljal o svojih osebnih vrednotah… načelih… idealih… vizijah… načrtih… potrebah… željah…

ENAKOPRAVNO IN SPOŠTLJIVO SODELOVANJE

BOŽJE KRALJESTVO SE DOGAJA

Slika v vrstici 1

Slika: frankovski poročni model, 19. stol.
To si naj vzame poročni par k srcu: simboli izražajo blagoslov za srečen zakon, ki ni sklenjen samo na zemlji, temveč tudi v nebesih, ponazarjata obe roki ponujeni iz oblakov. Zvestoba (klučavnica), enakopravno in spoštljivo sodelovanje (potezna žaga) tudi v težkih dnevih (puščice), vera, ljubezen in upanje bodo podlaga za cvetočo in rodovitno (rogova kot čaši) zvezo.

 

“GOVOR NA GORI

 

… Koliko teološkega črnila je bilo že prelitega pri poskusu, bolj podrobno točno razložiti, kaj bi lahko bilo mišljeno z “Božjim kraljestvom”: je to nekaj statičnega ali dinamičnega? Je to nekaj sedanjega ali prihodnjega? Najbolj slikovito razlago po mojem najdemo v evangelijih samih, predvsem v Govoru na gori ali v tako imenovanih govorih o poslednjih dneh v Matejevem evangeliju v 25. poglavju: tam, kjer tolažimo žalostne, hranimo lačne, sprejemamo tujce, obiščemo bolnike in zapornike / ujetnike… – tam je, še bolje: se dogaja božje kraljestvo. Povsod tam torej, kjer živimo po Božjih pravilih igre, kjer opazimo ljudi v njihovi ranljivosti in odvisnosti in jih dejanjsko podpremo. In k temu smo mi, sem povabljen/a dnevno, vsako uro, tudi sam/a! …”

Renate Luig 

Priporočam knjigo Jezus, Hans Küng, Znamenje 2015, str. 300 ali pa Biti krščanin, Zagreb 2001, str. 600; ali pa izvirnik Christ sein 1974…
Izpostavljeno je bistvo NZ in evangelijev o Jezusu, skupaj graditi božje kraljestvo, začne se že danes in tukaj za boljš jutri… nobene cenene tolažbe z zgolj odmaknjenimi srečnimi onostranskimi nebesi ali ustrahovanje in grožnje z neekološkim nevarnim peklenskim ognjem… Zlato pravilo nam govori, da drugemu ne smemo povzročati trpljenja in gorja, kjer pa so nerazumljivo trpljenje, človeške stiske in pa naravne katastrofe, si pa naj solidarno dejavno pomagamo in empatično tolažimo…
Magna karta človekovih pravic in dolžnosti (glej tudi www.svetovnietos.si). Sekularno rečeno splošna blaginja, pravično blagostanje nas vseh, dostojanstvo vsakega človeka, spoštljivo medsebojno ravnanje, skrb za otroke in ostarele, pravično plačilo za dostojno delo…
Frančišek ponavlja pravico vsakega človeka do zemlje za pridelovanje hrane, pravico do varne strehe nad glavo, doma, ter posteljo za počitek in pa pravico do dostojnega dela s pravičnim plačilom za preživetje… Tudi na zadnjem potovanju v Čile in Peru… Razloženo in zapisano tudi že v: Veselje evangelija… Hvaljen za našo zemljo in svet… Radost ljubezni… in sedaj o Resnici in strpnosti…
Glej tudi odlično priročno delo Jože Ramovš, Sožitje v družini, 2017…

Za sožitje več samovzgoje | Radio Ognjišče

ODPRTO UHO ZA POTREBE, SKRBI IN STRAHOVE LJUDI

“POGLED NAZAJ IN NAPREJ

Ecclesia semprer reformanda – Cerkev se vedno obnavlja. …
Ker nam primanjkuje domačih duhovnikov, jih vedno več uvežajo iz tujine. … Nadaljuje se po mojem že preživet sistem: posvečeni možje so gosopodje nad farami in jih osrkbujejo z zakramenti. …

FARNA SKUPNOST VE, KAJ JE ZANJO DOBRO. FARA NAJ SE SAMA VODI

Po cerkvenem pravu ima župnik ali provizor juridično oblast nad faro. Po domače povedano: Proti župniku, in če bi bil še tako odvraten, hudoben ali pohlepen, ne moreš ničesar ukrepati. Samo škof in tudi ta samo deloma. Zakaj ni vodstvo fare v fari sami in ne v kom, ki pride od zunaj, mnogokrat celo iz tuje kulture? Pravzaprav farna skupnost najbolj ve, kaj je zanjo dobro. Seveda morajo biti nekakšna pravila in ne more vsak, kakor se mu ravno ljubi. A fara naj se sama vodi. Vsaj sam se ne razumeme kot vladar fare, že prej kot pomočnik. Najbolj srečen sem, če smem sodelovati pri nečem, kar so farani potuhtali in izpeljali, najlepše maše so te, kjer imam jaz najmanj “dela”. Tu se čuti sveti Duh, tu se čuti življenje.

 

 POSREDOVATI JEZUSOVO LJUBEZEN, USMILJENJE IN ODPUŠČANJE

Življenje ljudi se je popolnoma spremenilo. dušno pastrirstvo zahteva od nas predvsen odprto uho za potrebe, skrbi in strahove ljudi. Ponuditi svete maše, ki so gotovo višek povezanosti z našim Bogom, je kljub temu premalo. Če maša ni povezana z življenjem, visi v zraku. Vse naše aktivnosti, naši pogovori in različne slovesnosti morajo voditi k srečanju s Kristusom – to pomeni: morajo posredovati njegovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Cerkev mora končno nehati s stigmatizacijo  “grešnikov”, npr. ločenih in ponovno poročenih. ljudem, ki so doživeli polom svojih najglobljih hrepenenj in želja, se odreka osebni odnos do Kristusa – menda ker hočejo ščititi sveti zakon. S tem se noben zakon ne ščiti, a ljudje , največ ženske, pahnejo v še globje depresijo. …

Nekaj se spreminja – očitno. Verjamem reku … in sem odprt za pot, po kateri me hoče voditi moj učitelj in sopotnik Kristus.”

 

“POGLED NAZAJ IN NAPREJ
piše dekan Jurij Buch
Ecclesia semper reformanda – Cerkev se vedno obnavlja! Ne vem, iz katerega časa je ta rek, a gotovo ima svojo pravilnost. Ne v tem, da je bilo vodstvo Cerkve vedno volje za obnavljanje, ampak v tem, da se je obnovila tudi kljub vodstvu. To opažam prav danes. Papež Frančišek se na vse »škriplje« trudi, da bi Cerkev posodobil, a ima mogočne nasprotnike v kuriji in med veljaki vesoljne Cerkve.
Navadili so se na svoje privilegije, na svoje dragocene ornate in na svojo oblast. »Ljudje tako želijo,« pravijo in v gotovi meri imajo celo prav. Za mnoge so imenitne figure – ali v Cerkvi ali v kraljevskih palačah ali med prominenco – nekakšen beg v pravljični svet, daleč proč od sive vsakdanjosti. A Cerkev nima poslanstva, da napolni barvne magazine in oddaje »Seitenblicke«. Občudujem papeža, da hrabro gre svojo pot kljub nasprotovanju, da je stopil v čevlje ribiča in s svojim življenjem izpričuje njega, ki ni prišel, da bi vladal, ampak služil in ozdravljal. Mnogo jih je tudi pri nas, ki ga občudujejo. Ali je to dovolj?
Kar v naši škofiji opažam, je, da se v zadnjih letih nekaj spreminja, o čemer ne vem, ali gre v dobro smer. Ker nam primanjkuje domačih duhovnikov, jih vedno več uvažajo iz tujine. Seveda more biti zdravilno, če kaj povsem novega in tujega poživi kri naše skupnosti. A v tem razvoju ne vidim nič novega. Nadaljuje se po mojem že preživet sistem: posvečeni možje so gospodje nad farami in jih oskrbujejo z zakramenti. Za mnoge nove je to tudi vse, kar naredijo in kar zmorejo. Včasih sta tudi denar in zaslužek na previsokem mestu. Ne obsojam jih, vsaj večino ne. Pridejo z dobrimi nameni in so, kot se Cerkev sedaj pojmuje, zares v pomoč. A obnova Cerkve to ni!
Po cerkvenem pravu ima župnik ali provizor juridično oblast nad faro. Po domače povedano: Proti župniku, in če bi bil še tako odvraten, hudoben ali pohlepen, ne moreš ničesar ukrepati. Samo škof in tudi ta samo deloma. Zakaj ni vodstvo fare v fari sami in ne v kom, ki pride od zunaj, mnogokrat celo iz tuje kulture? Pravzaprav farna skupnost najbolj ve, kaj je zanjo dobro. Seveda morajo biti nekakšna pravila in ne more vsak, kakor se mu ravno ljubi. A fara naj se sama vodi. Saj sam se ne razumem kot vladar fare, že prej kot pomočnik. Najbolj srečen sem, če smem sodelovati pri nečem, kar so farani potuhtali in izpeljali, najlepše maše so te, kjer imam jaz najmanj »dela«. Tu se čuti sveti Duh, tu se čuti življenje. Življenje ljudi se je popolnoma spremenilo.
Dušno pastirstvo zahteva od nas predvsem odprto uho za potrebe, skrbi in strahove ljudi. Ponujati samo svete maše, ki so gotovo višek povezanosti z našim Bogom, je kljub temu premalo. Če maša ni povezana z življenjem, visi v zraku. Vse naše aktivnosti, naši pogovori in različne slovesnosti morajo voditi k srečanju s Kristusom – to pomeni: morajo posredovati njegovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Cerkev mora končno nehati s stigmatizacijo »grešnikov«, npr. ločenih in ponovno poročenih. Ljudem, ki so doživeli polom svojih najglobljih hrepenenj in želja, se odreka osebni odnos do Kristusa – menda ker hočejo ščititi sveti zakon. S tem se noben zakon ne ščiti, a ljudje, največ ženske, pahnejo v še globljo depresijo.
Kljub vsemu sem dobre volje in se mi zdi, da živim v zelo zanimivem času. Nekaj se spreminja – očitno. Verjamem reku »Ecclesia semper reformanda« in sem odprt za pot, po kateri me hoče voditi moj učitelj in sopotnik Kristus.”

Župnik v Št. Jakobu v Rožu, v: Nedelja 7.1.2018 str. 4.
Zahvalim se prijaznemu uredniku Hanziju Tomažiču za dovoljenje za objavo!


Božji tuji delavci / Gottes Gastarbeiter: Ausländische Pfarrer in Bayern / Tuji župniki na Bavarskem, 31 minut

LOMLJENJE KRUHA, SPOMIN NA JEZUSOVO ZADNJO VEČERJO, PRAZNOVANJE EVHARISTIJE – JAN18

PONOVNO DATI VEČJI POMEM OBEDU V EVHARISTIJI

Hecht2011 120
V reviji Bibel heute Nr. 211 (3/2017) znanstvena sodelavka in referentka za biblično pastoralo pri katoliškem bibličnem delu v Stuttgartu Anneliese Hecht analizira v avgustovski izdaji na strani 22-23 znamenja pri sedanjih praznovanjih evharistije in zagovarja večji poudarek obeda v evharistiji. Prvotna oblika “zadnje večerje” je s časom postala iznakažena in naj bi ponovno postala pomembnejši in tudi enakovredno sodelovanje pri jasnem obedu. Glede tega Hecht predlaga konkretne, konstruktivne in tudi pogumne spremembe.

OBHAJILO KOT OBED PRI STOJNICI?

Skupno obedovanje: povsem bolj čustveno so to doživljali Pavel in drugi iz zgodnje Cerkve. Danes doživljamo obhajilo kot čakanje v vrsti. Nam lahko pomaga pogled v biblijo, da bi se zamislili o naši praksi zadnje večerje?
Od Jezusovih besed “vzemite in jejte” pri zadnji večerji in njegovemu deljenju lomljenega kruha se je v Cerkvi veliko spremenilo. Lomljenje kruha, tako se v Apostolskih delih še imenuje skupen obed, ki so ga praznovali kot obed s spominom na Jezusa. Bila je hkrati oporoka zadnje zemeljske večerje Jezusa kot tudi darilo vstalega Gospoda. Zaradi tega jo Pavel imenuje “Gospodova večerja”. Dolgo časa so v Cerkvi v občestvih pri obedu dejansko delili kruh kot znamenje povezanosti z enim vstalim Gospodom in medseboj. Postopoma pa – tem večji je postal greben med službo klerikov in takoimenovanimi laiki – je bilo božje ljudstvo deležno vedno manjšega dela rednega in popolnega obeda, do občasnega prejemanja obhajila ob velikih praznikih ali celo izključno obhajilo z očmi z gledanjem slike … Do II. Vatikanuma so ljudem kruh samo pokazali, s tem, da ga je duhovnik pri obredu, ko je bil obrnjen stran od ljudi, povzdignil nad glavo po besedah spremenjenja. Tega kruha verniki večinoma niso dobili za jesti, samo duhovnik. Do danes po pravilu lomi samo duhovnik njemu pridržano večjo hostijo, ljudstvo dobi manjše hostije iz nekvašenega kruha, bolj skromnega okusa, včasih tako tanko, da se prilepijo na nebo in jih morajo odlepiti z jezikom.
 

KAJ MANJKA PRI EVHARISTIČNEM OBEDU?

1. besede in dejanja niso usklajena

Sporočilo pri spremenjenju: “jejte in pijte”. Sledila naj bi jedača in pijača, če naj bi besedo in znamenje sprejeli kot povezano. Toda še dolgo ne prejmemo ničesar, ker so med Jezusovimi pozivi in obedom mnoge besede in dejanja: gostobesedna visoka molitev, očenaš z dodatkom duhovnika pred zaključnim hvalospevom, molitev za mir in pozdrav miru, Jagnje Božje, molitev kot priprava na obhajilo, pogosto obhajanje duhovnika, morebiti obhajanje delilcev obhajila.

In: to potem ni niti pravi obed, ker je tako malo kruha, ne dobijo vsi pijače, ker praviloma verniki ne smejo piti iz keliha, kvečjemu lahko pomočijo vanj hostijo, kar pa nikakor ni kot piti. Duhovnik pije vino pred očmi skupnosti. Je to obed?

2. narava obeda se je odtujila

Slovesni obedi, ki nam nekaj pomenijo, v naši kulturi se dogaja tako, da sedimo ob eni mizi (v Jezusovem času so ležali). Pri praznovanju evharistije imamo oltar in beremo mašne molitve o darovanju in s tem poudarjamo druge stvari, ki obedu bolj nasprotujejo.
Dodatno še to: zauživanje kruha se dogaja stoje, večinoma med hojo. Kajti mnogi prejmejo hostijo v roko in jo dajo že med odhajanjem v usta, da dajo prostor naslednjemu, da se obhajanje lahko dogaja čim hitreje. Redki  prejmejo obhajilo, se postavijo poleg in ga v miru zaužijejo. Obed, ki se je spremenil v stoječi obed, mnogokrat celo v hodeči obed! Čeprav je najbolj dragocen obed našega življenja!

3. deli elementov praznovanja evharistije zapostavljajo obhajilo

Nasproti dolgemu besednemu bogoslužju vključno s pridigo in dolgo kanonsko molitvijo zavzema obhajilo najmanj prostora in časa. Pa še potem je tukaj samo na minimum zreducirana tanka rezinica kruhka, prej namig na kruh.

4. tabernakelj s posvečenim kruhom dobiva poleg obeda lasten pomem
V župnijah je ustaljena navada, da pri obhajilu vzamejo kelihe s prejšnjimi posvečenimi hostijami iz tabernaklja in jih delijo. To je zaradi nekaterih vzrokov razumljivo, za mnoge pa tudi nerazumljivo. Nekdo mi je rekel: to je tako, kot bi na hitro nekaj vzel iz shrambe. Pri posvetilni molitvi ni bil na mizi in nima dosti povezave s celotnim obedom. Razen tega je to vodilo tudi k molitveni pobožnosti izven evharistije, ki evharističen kruh slavi kot višjo navzočnost Jezusa kot njegovo navzočnost v Duhu v vernikih samih in tam, kjer sta dva ali so trije zbrani skupaj v njegovem imenu. Čaščenje kruha v monštranci vodi tudi stran od karakterja obeda. V nekaterih župnijah molijo verniki, ki so pravkar prejeli obhajilo, Jezusa neposredno po tem ponovno v kruhu v monštranci. To ne gre skupaj.

5. pridržano obhajilo s kelihom
Ni razumljivo, zakaj verniki, ki to želijo, ne morejo piti tudi iz keliha, pri čemer so pri besedi o kelihu vsi povabljeni da pijejo iz njega! Utemeljitev, da tega ni možno urediti, je bila že mnogokrat zavrnjena. Mala deklica iz našega bibličnega krožka je rekla svoji mami: “duhovnik pri maši vedno laže. Pravi: “jejte vsi” in mi otroci ne dobimo ničesar. In “pijte vsi” in tudi vi odrasli ne prejmete pijače.”

 

KAJ POTREBUJEMO S POGLEDOM NA ZAČETKE EVHARISTIJE V BIBLIJI?

Če vzamemo Jezusovo oporoko resno in delamo, kar nam je naročil, potem naj bi bil evharističnI obed prava pojedina s pijačo: s kruhom, ki ga lahko skupaj lomimo in jemo. Lomljenje simbolizira edinost v Jezusu in medseboj.
Zbrali naj bi se okoli mize, ne oltarja. V egangeličanskem bogoslužju pogosto oblikujejo stoječe krožke, ki si delijo kruh in vino. Tako skupnost postane kot znamenje vidna in doživeta in prejem večerje traja nekaj časa. Verniki ostanejo notranje dalj časa prisotni v zavedanju, tudi tisti, ki pridejo naprej šele pri naslednjem krogu stoječih ali pa so že prej stali v krogu. Redko kdaj pri katoliških župnijah oblikujejo za obhajilo krožke okoli oltarja.
Kajti v središču razumevanja evharistije stoji že pri Pavlu ne samo spremenjenje kruha in vina v Kristusovo telo, temveč spremenjenje samostojnih ljudi v Kristusovo telo, spremenjenje v ljudi, ki delijo. Praksa, ki se je razvila daleč stran od prvotnega in ki je poudarke močno spremenila, jo moramo vedno znova preveriti in popravljati. To upam, ker mi je evharistija pomembna.

O AVTORICI:
Anneliese Hecht rojena 1954 v Oberschwaben, študirala pravo v Augsburgu do 1976, potem katoliško teologijo in še germanistiko v Münchnu. Od 1982 dela kot znanstvena sodelavka in referentka za biblično pastoralo pri katoliškem bibličnem združenju v Stuttgartu.
Težišča njenega dela:
1. pomoč lektorjem beril nedelj in praznikov,
2. tečaji za metode bibličnega dela,
3. razvoj in spremljanje dolgoročnih bibličnih tečajev in metod,
4. seminarji z bibličnimi vsebinami vseh vrst,
5. vsebine in didaktika za potovanja v biblične kraje,
6. ustvarjanje gradiva za prakso v župnijah, trenutno urednica knjižnih izdaj za Evangelije in Apostolska dela.
Hecht je avtorica in izdajateljica vrste piblikacij, med drugim metodičnih knjig kot “Zugänge zur Bibel für Gruppen” / “Pristop k bibliji za skupine ” Stuttgart 1993, “Kreative Bibelarbeit” (Stuttgart 2008) / Kreativno biblično delo.

Prevod A. Smečnik

https://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/481-wieder-mehr-mahl-in-der-eucharistie