PRIHODNOST ČLOVEŠTVA IN ZEMLJE – SR18JA2017

Vidik je postal širši in presega notranja cerkvena vprašanja. Na to opozarja župnik na Predarlskem v Avstriji Helmut Rohner, ko citira intervju z Leonardom Boffom, v katerem brazilski teolog interpretira rimskega škofa in ugotavlja, da je zanj “središče zanimanja ne samo Cerkev, temveč preživetje človeštva”.

Ko so se srečale bazične skupine različnih dežel v Braziliji na velikem mednarodenem prizorišču, so izbrali naslov;
“Drugačen svet je možen”.

 

Ko je škof na Predarlskem Benno Elbs za novo leto govoril o poteh prihodnosti, je zapisal:
“Če bomo v tem novem letu poskusili, poglobiti sodelovanje v naši deželi, v Evropi in po vsem svetu in ga okrepili, potem se nam nekaj tega lahko posreči. In želim nam, da se nam posreči, da na nasilje ne bomo odgovarjali s sovraštvom in protinasiljem, temveč se bomo odzvali z močjo zaupanja in nenasilne ljubezni Jezusa.”

Pred kratkim je znani teolog osvoboditve Leonardo Boff novinarjem v Kölu odgovoril nepričakovano. Vprašali so ga; “Pri vsem navdušenju za papeža – kaj je s cerkvenimi reformami, ki so jih mnogi katoličani pričakovali od Frančišča, pa se dejansko še ni dosti zgodilo?” Boff je odgovoril: “Veste, koliko ga (papeža) razumem, središče njegovega zanimanja sploh ni več Cerkev, sploh pa ne več notranje cerkveno delovanje, temveč preživetje človeštva, prihodnost zemlje. Oboje je ogroženo, in vprašati se moramo, če krščanstvo lahko kaj prispeva, da premostimo te velike krize.”

Helmut Rohner januarja 2017

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/9-meinungen/409-zukunft-der-menschheit-und-de-erde

Odgovor graškega teologa in filozofa A. Kolb kritiki R. Spaemanna – NED7JAN2017

Nemški filozof R. Spaemann ostro kritizira posinodalno papeževo spodbudo AL 28. aprila 2016 v intervjuju z A. C. Wimmer ameriške mednaroden Catholic News Agency. Frančišku očita, da z AL vnaša v nauk Cerkev spor, ki ga je potrebno popraviti. AL sta javnosti predstavila 8. aprila 2016 kardinal C. Schönborn in tajnik škofovske sinode L. Baldisserli v Rimu.
Na ta omenjeni intervju v pismu, ki ga je napisal Spaemannu, jasno in ostro odgovarja graški teolog in filozof A Kolb, ki je žal pred nedavnim umrl.

Pred časom sem na hitro napravil slovenski osnutek prevoda odgovora Kolba Spaemannu. Posredoval sem ga posameznikom, po mojem vedenju pa ni bil objavljen v nobenem slovenskem mediju. Komaj kaj tudi citiran in omenjen. Zaradi tega ga objavljaM sedaj. Mislim, da je lahko pogumen prispevek k dialoški in resnicoljubni, široki in odprti razpravi znotraj samorefleksije verske skupnosti.

Spoštovani gospod kolega Spaemann!

     V imenovanem intervjuju trdite, da gre pri papeževi spodbudi AL Frančiška napram dosedanjemu nauku “za prelom”. To je “za vsakega mislečega človeka brez dvoma” (jasno). Kdor ne misli tako, torej ne misli. Tudi sam pripadam tem. Z mano se morate torej sprijazniti kot s človekom, ki ne razmišlja. Tako vas tudi ne morem prizadeti. To tudi ni moj namen. Lahko pa na ta način bolj pointirano argumentiram in se vadim v trajnostni kritiki napram vašim trditvam, ki večinoma nasprotujejo dejstvom. Moje temeljne očitke napram vam kljub temu premislite in upoštevajte.

     Zastopate temeljno in usodno zmoto, da je nauk katoliške Cerkve, papežev, učiteljstva, bil posredovan vedno brez zmot, nespremenjen in kontinuirano, da obstaja, povedano z besedami papeža Benedikat XVI., “absolutna tradicija”. Kaj je s svobodo vesti, veroizpovedi, s človekovimi pravicami, z demokracijo, z razsvetljenstvom, ki so jo obsodili papeži in prepovedali? Kaj je z zažiganjem čarovnic, Galileja, G. Bruna, Darwina, T. de Chardina? Izhajam iz tega, da ste o tem seveda zelo dobro obveščeni. Vse drugo bi bila sramota. Potemtakem pa je tudi sramota, da ne poveste resnice, da jo zatajite, zamolčite in izhajate iz popolne nezmotljivosti, npr. predvsem, kar se tiče Janeza Pavla II. Sedanjemu papežu očitate “prelom” z naukom. S tem je ovržen vaš princip nezmotljivosti nauka.

     Pij IX. je trdil, “razvoj” je centralni pojem vseh zmot v Cerkvi. Točno nasprotje tega drži. Tajiti razvoj je centralni vzrok vseh napak v Cerkvi, tudi vaših. Isti papež je trdil: “jaz, jaz sem tradicija, jaz, jaz sem Cerkev.” II Vat. je to zmoto zelo jasno popravil: božje ljudstvo je Cerkev. To je prelomnica. Obstaja več takih prelomnic s tem koncilom. G. L. Müller, prefekt konkgragacije verskega nauka, je označil izjavo, da naj bi šlo pri zadnjem koncilu napram prejšnjemu nauku za prelom, kot herezijo, tajil je tudi spremembo v nauku Benedikata XVI., prav tako kot papež sam. Izjave take spremembe je označil Müller kot “zmotne”. Zgleda, da ne ve, kaj je prelom, pod katerimi okoliščinami se je zgodil v cerkveni zgodovini. Z neresničnimi izjavami pa nauka ni možno rešiti. S svojimi trditvami jasno nastopate proti koncilu. To sta z uspehom delala tudi vaša ljubljena papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., npr. s svojim obnašanjem napram bratovščini Pija, ki zavrača bistvene dokumente koncila.

     Vi in vam podobni ugovarjate “creatio continua”, evoluciji (s katero ima še vedno težave papež Benedikt), zgodovinskostjo, vrednotami, dinamiko, spremembami, “znamenji časa”; vse to v odnosu do Cerkve in nauka.

Nauk Janeza Paula II. v členu 84 njegovega pisanja FC, ki ga omenjate in zagovarjate, “da se morajo ponovno poročeni ločeni odpovedati spolnosti, če želijo prejemati obhajilo” je bilo vedno povsem upravičeno močno kritizirano tudi s strani cerkvene in teološke strani. Razveseljivo je, da Frančišek člen 84 ne odobrava brez nadaljnega. Za vaše teološko pojmovanje je mogoče tipično – bolj pravilno seveda nesporazum – , da prej ko slej zastopate ta vidik, ki ste ga mogoče svojčas prišepetali papežu. Sedaj ste skoraj osebno užaljeni, ker vas sedanji papež ne potrebuje, razumljivo ignorira.

     Katastrofalne zlorabe otrok v Cerkvi ni samo spolni, temveč celostno človeški zločin, ki ga je treba odkriti in primerno kaznovati. Zakaj v vaši skrbi za spolnost v vašem intervjuju glede tega ničesar ne poveste? Nasprotno je vaša obramba omenjenega člena 84 smešna. Papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta namreč pri odkrivanju in boju omenjenih zlorab v veliki meri odpovedala. Kaj je z daleč nadpovprečno mnogimi homoseksualci med duhovniki?

     Meni se zdi povsem nerazumljjivo, kako lahko vi v povezavi s ponovno poročenimi ločenimi v povezavi z njihovim pristopom k obhajilu vidite “prelom z bistvenim antropološkim in teološkim naukom o človekovem zakonu in spolnosti”. Ne drži niti “bistveno” niti “antropološko” niti “teološko”. Mnoge, dobre, teološke, biblične izjave nove teologije – predvsem tudi v Nemčiji – so zgleda šle mimo vas brez vsake sledi. S tem zastopate in zagovarjate eno izmed najbolj nerazumljivih in jasno zavrženih izjav Janeza Pavla II. Če že, bi lahko zagovarjali eventualno druge izjave tega papeža. Frančišek v svoji spodbudi v principu ne gre preko škofovske sinode. Torej bi vi morali kritizirati celotno sinodo.

     Trdite: “vrata so tukaj zaprta.” Verjetno gre tukaj predvsem za vaša lastna vrata. Sicer se vedno znova popolnoma upravičeno zahteva odpiranje enostranskih vrat in okenj v Cerkvi. Za vas so prav tako zaprta vrata “ženskega duhovništva”, kot pravite. Tudi tukaj ponavljate molitev Janeza Pavla II. Po njem Cerkev naj ne bi imela pooblastila za dovoljenje. To je čista trditev, ki je z biblijo in teologijo nikakor ni mogoče dokazati. Kar papež označuje kot “definitivno”, je definitivno napačno.  Tudi glede tozadevne prepovedi razprave Janeza Pavla II. to razveseljujoče nihče ne upošteva.

Če bi upoštevali vse nauke vseh okrožnic v teku cerkvene zgodovine, ne bi bili sposobni živeti, bi vero že zdavnaj izgubili, bi postali šicofreni. Medtem razveseljujoče zastopajo tudi že škofje diakonsko in duhovniško posvetčenje žensk. Frančišek sedaj vsaj dovoli razpravo o diakonatu za ženske. S tem razveseljujoče odstopa tudi od Janeza Pavla II. Škoda, da se škofovske konference in skoraj vsi škofje ne upajo, slediti želji sedanjega papeža in mu ponuditi pogumne predloge. C. kardinal Schönborn npr. je pred kratkim odklonil, da bi se na prošnjo reformnih gibanj v Avstriji pri papežu zavzel za viri probati. K. kardinal Lehmann, bivši predsednik nemške škofovske konference, zagovarja viri probati.

     Po vašem prepričanju naj bi pravoslavni, evangeličani, anglikanska Cerkev s svojo žensko ordinacijo zagovarjali krive nauka in nasprotovali bibliji. Ali pa vsi niso Cerkve? Zadnje trdi Benedikt XVI v zvezi evangeličansko Cerkvijo. Tudi tukaj bi bilo vprašanje o boljšem teološkem razmišljanju z vaše strani. V svojem intervjuju stokate, da je Frančišek hkrati z Janezom Pavlim II. za svetnika razglasil tudi Janeza XXIII. Zadnji naj bi s tem želel zrelativizirati pomen Janeza Pavla II. To sem tudi tako videl in se tega tudi veselil. Razglasiti Janeza XXIII. je kurija večino časa skušala preprečiti, predvsem z namigom, da je vpoklical koncil. Frančišek se je točno s to utemeljitvijo pri Janezu XXIII. odpovedal drugemu čudežu. Zakaj o tem ničesar ne poveste?

Janez Pavel II. po mojem razumevanju nikoli ne bi smel biti razglašen za svetinika. Prvič zaradi svojega nauka v nekaterih točkah, katere je predstavil skoraj nezmotljive in definitivne, kljub temu, da to niso. Zaradi odklonov od uradnega nauka so bile/i teologi-nje pogosto trdo in nepravično obsojene/i in kaznovane/i. Janez Pavel II. je odstopal od koncila in je bil kljub temu razglašen za svetnika. Drugič zaradi svoje trdote in svojega neusmiljenja napram osebam, ki so bile kritične do Cerkve. Žal sploh ne drži, kar trdite vi, da je “svoj pontifikat postavil pod temo božjega usmiljenja”. Njegova konkretna politika večinoma dokazuje nasprotno. Tretjič zaradi zelo pretiranega števila razglašenih svetnikov in blaženih (482 oz. 1338), predvsem pa osebe, ki to nikakor niso bile, npr. J. Escriva de Blaguer, ustanovitelj skrajno konzervativnega Opus Dei, ki zadnji koncil temeljito zavrača, ki tudi sicer ni bil noben zgled. Osebno življenje Janeza Pavla II. ne morem in nočem ocenjevati. Razglasitve svetnikov in blaženih tolikih papežev naj bi primarno verjetno služilo ojačanju avtoritete papežev, da bi s tem lahko vodili politiko, izvajali oblast, odvračali od lastnih težav. Vse to potem naravno nima nič opraviti s “svetostjo”. Naslov “svetnik” pri papežih ne jamči svetosti.

     Zgleda, da pripadate še vedno stari, dolgo negovani in zastopani zmoti katoliške Cerkve, kot da bi šesta zapoved bila najbolj pomembna, ja, skoraj edina izmed desetih zapovedi Boga. Enostranska spolna morala in sovraštvo Cerkve do telesnosti sta resnično povzročila veliko škodo in pregnala milijone iz Cerkve. Pri tej povezanosti bi morali misliti predvsem na okrožnico HV (humane vitae v Slo. žal nikoli ni bila javno zadosti kritično osvetljena op. p.) papeža Paula VI. Zagovarjate zakramente. To se mi zdi po svoje dobro. Toda prosim ne tako enostransko, kot da bi šlo skoraj samo za zakrament zakona, in to še povsem enostransko.

     S svojim intervjujem ste tipičen zagovornik (skrajno) konzervativne garniture v Cerkvi, ki sicer vedno zagovaja poslušnost, predvsem napram papežu. To velja pri vas seveda predvsem napram Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI., ker ona zastopata vaše mnenje. S katerimi vzroki odrekate pokorščino Frančišku? Od sedanjega papeža zahtevate, “popravke”. Zakaj ta papež? Zakaj ne prej, bolj prav in boj pomembno njegova dva predhodnika, ali papeže prejšnjih časov? Mnogi so vladali Cerkvi z dolžnostjo pokorščine in jo s tem degradirali. S svojimi trditvami se zapletate v huda nasprotja. Stopate ne samo v “past spolnega nasilja”, temveč tudi v past sinode.

Benedikt XVI. zastopa “hermenevtiko kontinuitete”, Frančišek “hermeneutiko kontinuitete in diskontinuitete”. Kdo ima prav? Zame jasno da Frančišek, ker je njegovo pojmovanje realnosti, cerkvene zgodovine, odgovarja razvoju nauka. Kje ostaja tukaj kontinuiteta? AL prinaša samo parcialno diskontinuiteto napram prejšnjim naukom. Načelo razločevanja, ki je bilo prej uvedeno že v FC, pa je ostalo brez posledic, je Frančišek sedaj uporabil. V tej točki je bil samo dosleden, napram nedoslednosti Janeza Pavla II. Želite s svojo okorno statistiko, z vašo skonstruirano kontinuiteto, mnoge diskontinuitete vašega življenja  in vaših izjav kompenzirati in sanirati? Škoda, da ste prešli od vaše prejšnje modrosti sedaj k neumnosti. S svojim intervjujem škodite sebi in mnogim vašim prejšnjim izjavam.

     Za vas so nekdaj zapisana določila že takoj “obstoječe meje”, ki jih ni dovoljeno prestopiti. NIti ne razlikukjete med rednim in izrednim učiteljstvom. Po vašem naj bi sedanji papež “spolna razmerja” dovoljeval, “ki objektivno nasprotujejo krščanskemu rednemu nauku”. Kar označujete kot “objektivno” in “krščansko”, je skrajno subjektivno in v mnogih pogledih nekrščansko. Hišo, ki jo konstruirate, za nikogar ni vseljiva, niti z vami niti za vas. Zgleda, da to niti ne opazite ali pa preprosto ne priznate. Svobode odločanja po vesti ne smemo priznavati le teoretično, temveč jo moramo končno vzeti resno tudi konkretno. Torej posledice neke norme niso vedno iste, kar trdite vi. Frančišek se trudi, pravično upoštevati vlogo vesti, predvsem nasproti normi.

     Bodimo veseli, da sedanji papež dela za “pastoralno spremembo”, končno prihaja naproti ljudem. Vaša stališča zagovarjajo ravno nasprotno, odvračajo ljudi, vernike. Zakaj pri Cerkvi ne bi smelo iti za “pedagoško prireditev, pri kateri se bližamo zakonu kot idealu”? Pri vas o pedagogiki vsekakor ni opaziti ničesar. Ne z AL, temveč točno z vašim pojmovanjem in trditvami je bila “uničena možnost …, s svobodnim srcem iti naproti ljudem.” Razen tega se bojite z AL “spodbude sekularizaciji” – to bi Cerkev lahko nujno potrebovala – in nadalnje “nazadovanje števila duhovnikov v mnogih delih sveta.” Ponovno ena vaših mnogih in neverodostojnih izjav, ki jih nikoli ne morete dokazati. Če bi vaše tozadevne trditve jemali resno, potem bi že stoletja ne bilo več nobenih duhovnikov, ker so se izjave učiteljstva vedno znova spremenile. Zgleda, da o resničnih vzrokih tega nazadovanja nimate nobenega pojma, oz. jih ne priznate. Tukaj je pomembna vloga seveda tudi obveznega celibata. Ta zapoved nasprotuje 10 božjim zapovedim in je že v ne malo primerih povzročila nepojmljivo trpljenje. Za to prepoved se tudi ne brigate, kljub temu da je spolno relevantna in krši človekove pravice. Zgleda da ljubite pavšalnost, difamiranje, imuniziranje in trditve  in ste nanje še ponosni.

     Jasno najnižjo točko svojih trditev ste dosegli z vašo izjavo, da papež Frančišek “Cerkev razdvaja in vodi v smeri razkola”. Vaše neverjetno podtikanje papežu: “kaos je postal z vejico princip”, zadeva samo in izključujoče vaš lasten kaos. S tem jasno nasprotujete vašemu vedenju, pod katerimi pogoji in kdaj je v cerkveni zgodovnini prišlo do pojava razkola. Sigurno ne iz tako ničnega oz. brez vzroka. Ni potrebno sedanjemu papežu ničesar “popravljati”, temveč jasno in čim prej vi sami, da se ne bi izključili iz Cerkve evangelija in iz razprave. Vi ste tisti, ki razdvaja. Vaša verodostojnost se je v tem primeru znižala na točko nič.

Če obstaja nevarnost deljenja ali razkola, potem zaradi vas in vaših somišljenikov. Toda niti to se jim ne bo posrečilo. “Nesigurnosti in zmede” ne povzroča omenjena spodbuda papeža, kot trdite vi, temveč točno vi in skrajno konzervativna falanga. Sam bi bil vesel, če bi v pozitivnem smislu postali nesigurni, zaradi mojega pisanja razmislili in postali bolj previdni.

Po mojem videnju stvari pri omenjeni papeški spodbudi žal ne gre za prelom, temveč samo za minimalne spremembe, katerim pripisujete maksimalne nevarnosti.. Trdite, AL vsebuje “odločilne stavke, ki spreminjajo nauk Cerkve”. To žal ne drži. Bilo bi skrajno primerno, končno prevzeti vsaj teološke napredke zadnjega koncila in tematiko zakona in družine. Poleg tega bi bilo vsaj v nekaterih bistvenih točkah nujno potrebno spremeniti nauk. Nekatere teologi-nje se bolano prizadevajo, videti samo kontinuiteto nauka, oz. dopustiti samo to, namesto da bi zahtevali napredek in ga tudi utemeljevali. Več argumentov za te moje vidike si prosim poglejte v besedilih, ki vam jih posredujem, kot tudi iz seznama priložene literature. 

     Zdi se mi povsem neutemeljeno in neodgovorno, da za svoje poglede uporabljate 1 Kor 14,8, kjer piše: “In če trobenta proizvaja nejasne zvoke, kdo bo segel po orožju?” Pišete…. “orožje (svetega Duha)”. V prvotnem besedilu biblije na tem mestu o Svetem Duhu ni govora. Vi torej ponarejate to besedilo. Najbolj hudo pa se mi zdi, da na ta način vsaj neposredno uporabljate svetega Duha za vašo pozicijo, in se v tej službi počutite kot pogumen oboroženec, ki pa vsekakor zadeve ne zadene. To delajo povsem neupravičeno skrajni konzervativci.  Kot tudi žal premnogokrat in neutemeljeno odprti škofje. Za moje razumevanje daleč pretirano. Tudi zadnja sinoda škofov. Tukaj so domače prekršitve proti svetemu Duhu, ki jih znano ni možno odpustiti. Za neduhovite izjave nihče ne sme  uporabljati svetega Duha. Ne moremo in ne smemo za dve nasprotujojči si izjavi uporabljati svetega Duha, sam za svoj pogled stvari seveda nikoli nisem uporabljal svetega Duha. Tega naj nihče ne bi počel, ga pa seveda stalno prosil za njegovo podporo.

S kolegialnimi pozdravi

Anton Kolb

Graz, dne 16.06.2016

 

Anton Kolb je rojen 1931 v Haus v Ennstal / Štajerska, študiral teologijo v Grazu in filozofijo na papeški Univ. Gregoriana v Rimu. Med svojim študijem v Rimu je bil Kolb tudi koncilski stenograf in od tod pozna tudi sodelujoče osebe kot tudi način dela cerkvenega zbora. 1956 je bil Kolb posvečen v duhovnika in je bil od 1970 profesor za filozofijo na kat.-teološki fakulteti Univ. v Grazu. Umrl je v letu 2016. To je nekako njegova duhovna oporoka. Napisal je tik pred slovesom še svoj življenjepis.

Prevod A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/10-berichte/304-kolb-antwortet-spaemann-zu-amoris-laetitia
Kritika intervjuva R. Spaemanna z CNA v nemščini 28.4.2016.

Muhammad Hamidullah – PET6JAN2017

Povzetek
30. Skratka, kamor koli v tem obdobju pogledamo, povsod na svetu vidimo samo vojne, nesmiselne predsodke o rasah, barvi kože, jeziku ali krajih, veliko bedo zaradi nepravične porazdelitve dobrin med nekaterimi bogatimi in ostankom ljudstva, ki praktično ničesar ni posedovalo. Ljudje so pozabili, da so bili vsi potomci istega para: Adama in Eve. In njihovo sovraštvo do brata jih je ponižalo globlje od divjih živali. Mnogi so prakticirali materializem, ki je primeren za volkove. Da bi se predali duhovnim vajam, so se nekateri umaknili iz sveta; vsekakor so
bili podobni angelom, toda to je služilo le njim samim, medtem ko človeška družba od tega ni imela skoraj nobene koristi. Eni in drugi so pozabili, da je človek hkrati sestavljen iz telesa in duha. Človeštvo je zaradi tega potrebovalo pravo navodilo, neko “religijo”, ki bi ji  ponudilo vsesplošnega voditelja, ki bi nakazal obe poti – materialno in duhovno – in povezavo, uravnoteženost med tema dvema vidikoma človeka, da bi ga usposobil za harmoničen razvoj. Človek ni niti angel niti zlodej niti kamen. Ima sposobnost, da dela tako hudobije kot tudi dobro, ima pa tudi razum, da lahko obvlada svoja slaba nagnjenja in svoje strasti. Človek je to pač potreboval, da se mu to ponovno pojasni in ga ponovno uči, da nima samo pravic, temveč tudi določene dolžnosti in da je in bo odgovoren za vse, kar dela v svojem življenju.
(str.35 prevod A. Smrečnik)


Dobro je poznati osnovne in temeljne vsebine verskih izročil vsaj svojega prostora in časa. Zaradi tega predstavljam povezavo na zanimivo strokovno evropsko knjigo o Islamu prof. M. Hamidullah.
Je utemeljena strokovna knjiga, ki omogoča znanstveno soočenje z Mohamedom, prerokom Islama v našem kulturnem  prostoru v nemščini, francoščini in bosanščini.”

Literatura:

Prevod iz francoščine:
Bosanski prevod prof. Nerkez Smailagic, na podlagi prve izdaje, je išel 1977 v Zagrebu.
Muhammad Hamidullah, „Muhammad – Prophet des Islam“, Patmos, 2016, 766 S.

O sirama Božijega poslanika Muhammeda, alejhisselam, objavljenim …

znaci.com/…/O-sirama-Bozijega-poslanika-Muhammeda-…
Prevedi to stran 18. sep. 2007 – Takvo je dvotomno djelo Muhammeda Hamidullaha Muhammed, a.s.,
– život i djelo, koje je na naš jezik preveo Nerkez Smailagić 1977. godine …


O avtorju:
Dr. Muhammad Hamidullah, je bil prof. ljudskega prava in učenjak za šariatsko pravo, med drugim je soustvarjal pakistansko ustavo. Promoviral je v Bonnu kot dr. filozofije in učil do 1996 kot profesor mednarodno islamsko pravo in islamsko ustavno pravo v Parizu. Umr je 2002 v ZDA.Hamidullah, Muhammad 170

Muhammad Hamidullah velja za enega najpomembnejših muslimaskih osebnosti 20. stol. in vplivno znanstveno avtoriteto. Leta 2002 umrli strokovnjak zgodovine zgodnjega islama razvija v svoji knjigi Mohamed – prerok Islama življenje in delovanje preroka na podlagi Korana in izročila izrekov in ravnanj Mohameda (Hadite).

Avtor pa je za vire uporabljal tudi arabsko poezijo in socio-kulturna spoznanja. Kaj vemo o Mohamedovi družini? Kaka je bila politična in gospodarska situacija v predislamski Arabiji? (glej preveden citiran odstavek Povzetek). Kaki so bilo odnosi zgodnjega Islama do drugih religij? Kako naj razumemo nadaljni razvoj?

Je utemeljena strokovna knjiga, ki omogoča znanstveno soočenje z Mohamedom, prerokom Islama v našem kulturnem  prostoru v nemščini, francoščini in bosanščini.

Mohamedovo sporočilo se dotika vseh vidikov človeškega življenja: verskega prepričanja in duhovnih vaj, morale, ekonomije in politike – skratka: vse, kar zadeva individualno in skupno, duhovno in posvetno življenje.

Ta temeljna biografija Mohameda, ki je po francoskih in angleških izdajah sedaj končno izšla tudi v nemščini, prikaže preroka in njegovo poslanstvo kot univerzalno ponudbo, kot racionalno in človeško.

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/tipps/13-literatur/395-muhammad-prophet-des-islam-2

II. DEL (RAZLIČIČA) INTERVJUJA BOFF – REVEN NI NIHČE, REVŠČINA SE USTVARJA Ned1jan2017

27. decembra 2016 je J. Frank v Frankfurter Rundschau objavil sledeči (podoben) intervju:

Teolog osvoboditve Leonardo Boff o situaciji katoliške Cerkve, obsesiji Ratzingerja, načrtih papeža Frančiška In ostrem nasprotnem vetru v ZDA.

GOSPOD BOFF, LATINSKOAMERIŠKA TEOLOGIJA OSVOBODITVE…
Frančišek je eden izmed nas. Čeprav komaj uporablja obremenjujoči in napačno razumljeni pojem „teologija osvoboditve“, ki se je v njegovi domovini Argentini namreč razvila povsem drugače, je „teologija zatiranega ljudstva“. Temeljno prizadevanje je isto, samo izrazoslovje je drugačno. V času vojaške diktature je bila namreč že uporaba domnevno marksističnih pojmov kot „razred“ prepovedano. Papeža je ta teologija zaznamovala. Reven človek zanj ni reven sam po sebi, temveč obubožani: reven ni nihče, revščina se ustvarja. Papežev teološki učitelj, Juan Carlos Scanone, pripoveduje, da je njegov tedanji študent Jorge Mario Bergoglio bil tako navdušen nad teologijo ljudstva, da se je zaobljubil, da bo šel tedensko v naselje revnih, v favelo, in tam pomagal ljudem. Kot govorijo, je to zaobljubo izpolnil.

 

V RIMU PA TEGA NE MORE VEČ POČETI.
Toda kljub temu je ostal zvest. S tem, da je postavil vizijo teologije osvoboditve v središče Cerkve: revni morajo biti v središču cerkvenega ravnanja. Vera ima politično dimenzijo, osvoboditev je intergral, ki vključuje vse dimenzije človečnosti, politično, družbeno, ekonomsko, kulturno in religiozno.

 

KAJ JE Z OČITKOM, VI IN DRUGI TEOLOGI OSVOBODITVE NAJ BI BILI KRŠČENI MARKSISTI?
To je že za nami. Naš veliki nasprotnik je bil razpuščeni kapitalizem, ki je prinesel toliko gorja nad ljudi in v naših širinah divja še bolj neobzirno in izkoriščajoče kot drugod po svetu. Brez vsakega zadržka, neobrzdano, brez vsakega reda. V naši kritiki kapitalizma smo uporabili nekatere kategorije Marxa. Toda ne zaradi marksizma. Marx nam je kvečjemu pomagal, da smo resničnost primerno opisali, tolmačili in našli za to pojme. „Revščina“, kot je omenjena, postane v teološkem jeziku hitro pobožen izraz. Zatiranje je političen izraz. To je bilo odkritje, za katero smo hvaležni predvsem Antonio Gramsci. On je bil mogoče še bolj pomemben pobudnik, ker je – drugače kot Karl Marx – videl in cenil emancipacijski potencial religije.

 

RIM, POIMENSKO KARDINAL RATZINGER, JE TO VIDEL DRUGAČE IN VAS OBSODIL, DA MOLČITE.
Ker je nasedel diskreditaciji s strani naših sovražnikov in jo prevzel. To so bili ljudje, ki so delovali skupaj z vojsko. Vedno se nam je to zdelo škandalozno, da so imeli oporo v Janezu Pavlu II. in tudi Ratzingerju. Njuna obsesija je bila, da je teologija osvoboditve za Cerkve trojanski konj, v katerega notranjosti se skriva marksizem.

 

(HVALJEN SI…) KAJ STE PAPEŽU SVETOVALI VSEBINSKO?
Rekel sem mu, naj ne napiše samo ekološkega –papirja v ožjem smislu, temveč skupen pogled, ki razvija „duhovnost zemlje“, poudarja samostojno vrednost vsega živega in gradi »odnos srca« med človekom in naravo. Vse je povezano z vsem.

 

TO JE DEJANSK TUDI TAKO NAPISANO V PAPEŽEVEM PISMU.
Papež je v „Hvaljen si“ celo vgradil majhno zgodbo o svetem Frančišku Asiškemu, o kateri sem mu pisal.

 

IN SICER?
Šlo je za to, da je sveti Frančišek zahteval, v vrtu konventa ohraniti vedno neobdelan košček. Da bi bila omogočena rast tudi „divjim zeliščem“. To sem napram papežu omenil bolj kot anekdoto. V „Hvaljen si« pa je temu posvetil celoten odlomek z zaključkom: tudi plevel raste v božjo slavo. „Svet ni več kot težava, ki jo moramo rešiti, je vesela skrivnost, ki jo opazujemo z veselo hvalo.“ To se mi dopade.

Intervju: Joachim Frank

Hitro za več resnicoljubnosti, spoštovanja, miru, svobode in pravičnosti tudi v Sloveniji prevedel A. Smrečnik

– Vir: http://www.ksta.de/autor-759314 ©2016

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/391-boff-franziskus-ist-einer-von-uns