Družinska skrivnost v rimski Cerkvi – TO07FE2017

Hermann Häring

“Do sedaj je Rim dodajal plin, ne da bi zamenjal zarjavele zavore antimodernizma: …”

Cerkveni obnovitelji si pri predhodnikih papeža niso pustili vzeti pravice kritizirati papeža pri njegovem izvajanju službe in so se sedaj usmerili proti konservativnim ohranjevalcem.
To je za nemškega teologa Hermanna Häringa povod vprašati, kaj je temu pravzaprav vzrok?
Kritika kritike sedaj kot tudi že prej pokaže, da gre očitno za sprejemanje razumevanja nauka – od jedra vere do disciplinskih ureditev – ki se razglaša za nespremenljivega.

Häring to imenuje družinska skrivnost in raziskuje razpravo o nezmotljivosti – predvsem v novejši zgodovini.

V Rimu vre. Sredi novembra 2016 pišejo štirje kardinali papežu odprto pismo. Zastavijo mu štiri vprašanja o pismu Radost ljubezni. To je bil izreden korak. Odmev, ki ga je ta kvartet sprožil pri kritikih in zagovornikih, je še vedno slišen. Papež se odzove zmedeno. 23.12.2016 je Frančišek govoril o “zlobnih nasprotnikih” in o tem, da se upiranje reformam pogosto kaže v “ovčji koži”. Dan prej je kardinal Kasper zavzeto zagovarjal pisanje v radiju Vatikan. Po tem se je razprava zaostrila. F. Papamanolis, upokojeni škof iz Syrosa, Santorinija in Krete je tudi vešč rimskih razmer, je štirim kardinalom očital krivoverstvo. Pomožni škof Schneider  iz kirgizijskega Tokmoka opisuje tako odzivanje kot “neumno, naivno, razkolniško, krivoversko”.Tudi pritrdilna izjava nemških škofov 23.1.2017 razprave ne umiri. Pri tem je bilo jasno, da izjava ni imela velikega pomena. Ni bilo uradno pastirsko pismo, temveč samo izjava, in avtor ni bila nemška škofovska konferenca, temveč stalni svet, ki je pristojen pravzaprav samo za koordinacijo kot tudi svetovalne naloge ob cerkveno političnih in organizacijskih vprašanjih. Ob tem celotnem scenariju se lahko čudimo. Zakaj konservativni kardinali papeža ne bi smeli kritično vprašati, kot to prenovitelji delajo že leta in dneve? Zakaj z močnim patosom kličejo k podpori za papeža, namesto da bi formulirali diferenciran odgovor? Celo Leonardo Boff, veliki kritik papeža preteklega stoletja trdi, da papeža ni možno obsoditi, da je to nauk Cerkve, in na ta način hoče sam prepovedati kardinalom vsako kritiko papeža.

Kaj so naredili štirje kardinali? Iz njihove perspektive, ki je Rim končno delila že 150 let, so preprosto odprli nekatera vprašanja, ki so dejansko nerešena. Na ta vprašanja pa ni potrebno odgovoriti na način “ja-ne”, končno papeža na noben način ne izsiljujejo, kajti na vsa štiri vprašanja bi lahko reagiral diferencirano. Kaj drugega od papeža Frančiška tudi nihče ne bi pričakoval, ki si je medtem dolžnost razločevanja napravil kot svojo tržno znamko. Respondeo cum distinctione (odgovarjam, s tem da razlikujem) je bila že vedno čarobna formula jezuitskih disputov. “Z njegovim načinom dušebrižništva”, je pisal Th. Seiterich v Publik-forumu, “je bilo možno prenašati strogo zgradbo nauka in kljub temu živeti”. Prav to pa je točka zdrahe. Iz bibličnih in dogmatskih vzrokov je zgradba v vprašanjih zakona in družine že pred desetletji postala krhka, kar škofovske sinode in papež pogumno zamolčijo. 

Toda notranje blokade proti temu priznanju medsebojno povezuje skregane stranke, kajti v podtekstu razprave divje rovari najbolje varovana družinska skrivnost preteklih desetletij. O tem nočejo ali pa ne morejo govoriti, ker preveč omaja notranjo statiko njihove vere, jedro njihove identitete. Hans Küng je 2015 v knjigi Sedem papežev, poglavje 7, pisal prav o tem. Gre za rigidno fiksiranje na nezmotljiv verski sistem, ki ne dopušča več nobenih popravkov. Pri zelo aktualnih vprašanjih zakona in družine gre za to, da se Rim ponovno opredeljuje za zakonski model iz zadnjega prehoda tisočletja in ga ponovno kombinira z bibliji tujim modelom zakramentov. Küng je pozval k temu, da bi biblijo in zgodovino Cerkve končno vzeli resno, tudi če privede do posegov in korektur v nauku in praksi. Glede te intervencije sem ponovno slišal uglašene reakcije: “Pozabi, to je od leta 1970 pač Küngov konjiček”, hkrati pa znan izrek v zvočno zatesnjenih prostorih: “Tega itak nihče ne upošteva več; imamo se kaj pogovarjati o bolj pomembnih zadevah.” Resnično?

Spomnimo se 18. decembra 1979. Veliko čiščenje Janeza Pavla II. se je pravkar začelo in tečnega vznemirjevalca je bilo treba primerno ožigosati. Kajti Küng je 1970 ob stoletnici dogme o nezmotljivosti tvegal, glede tega izpostaviti nekaj vprašanj. Lahko bi na to odgovorili diferencirano, toda vznemirljiva vprašanja so v Rimu že tedaj veljala kot nesramna. Zaznali so žalitev veličanstva in se v strokovnih krogih delali vzvišene: Küng ne razmišlja niti zgodovinsko niti hermenevtično; sploh ni razumel notranjega smisla te dogme. Pri čemer je bil prav Küng tisti, ki je postavil pod vprašaj površinski birokratski racionalizem in juridizem Rima. Karl Rahner je proti temu “liberalnemu Protestantu” reagiral zgroženo in se je s tem zaprl nadaljnim razpravam. Karl Lehmann je igral prevzetnega razgledanega misleca, ki je v bistvenem ostal nejasen. Walter Kasper se je izgovarjal na svojo “zgodovinsko ” hermenevtiko, ki je bila stara že 150 let, torej zastarela. S tem so teologi zapravili možnost odgovoriti prepričljivo. Vprašanje ni napredovalo, toda skrajneži v hierarhiji so se počutili potrjene. Iz razumevajočih vzrokov pa so štirje kardinali danes kot varuhi tradicije; samo da so ostali ujeti v svoji antimodernistični sholastični standardni teologiji. Deset let kasneje, decembra 1979, je Rimu in nemškim škofom dokončno minilo potrpljenje in kljub resnim uporom iz Nemčije je Rim brez vsake obzirnosti uveljavil svoje načrte. Škof Moser, ki je bil sprva še na strani Künga, je potegnil kratki konec. Lahko bi se upiral, da izgovori prepoved učenja, toda za to mu je manjkalo moči. Toda zgražanje v Nemčiji je bilo veliko. Torej so citirali vse rezidenčne škofe Nemčije 7. januarja 1980 v Würzburg, kjer so morali podpisati pripravljeno pismo. Kljub vsem pomislekom, ki so jih imeli nekateri, so podpisali vsi: skupinski pritisk med škofijskimi kolegi je bil tedaj že dobra znan. Simbolni pomen tega dejanja pa je bil za gospode in njihovo zavest identitete močen. Hkrati so podpisali besedilo za prižnico, katerega mnogi župniki niso bili pripravljeni prebrati. Toda tudi to gospodov učiteljev in upraviteljev rimske Cerkve ni več motilo. 31.12.1979 je škof Moser javno izrekel prepoved učenja. 

Po tem se je zgodilo nekaj čudnega: Ime Hansa Künga sicer ni izginilo iz spomina cerkvenega ljudstva, veroučiteljev in mnogih mož in žena v dušebrižništvu, toda v katoliško-teoloških strokovnih publikacijah je komaj kje še našlo mesto in do 2013 je bilo v strokovnih delih o opravičenju, kristologiji in drugih temah praktično pozabljeno. Tudi tema nezmotljivosti sama je bila izgnana v senčno bivališče: kmalu je bilo treba strokovne razprave iskati s povečevalnim steklom. Da po 1980 nihče ni zasedel več stolice za dogmatiko ali osnovno bogoslovje, ki je pokazal tudi najmanjšo kritičnost, je bilo jasno. To je za katoliško teološko izobraževanje imelo seveda svoje posledice. Skratka: v uradnih vrstah je kmalu prevladal splošen proces zatajevanja, ki sta ga po svoji moči spodbujala papež Wojtyla in njegov naslednik. Z neokusno zadevo niso hoteli imeti več nobenega opravka in so raje spodbujali ideologijo avtoritarno vodene communio (skupnosti). Nezmotljivost, ki jo je Karl Rahner označil za mater vseh dogem, so sedaj zapakirali v vato, objadrali s spretnimi manevri izogibanja in jo tako napravili za nedotakljivo. Tako so  lahko ukrepali bolj avtoritarno. Najkasneje z Benediktom XVI. je strah postal zaščitna znamka podrejenih, vedno popolno nadziranih nosilcev služb, in do njegovega odstopa je ostalo molčanje o nezmotljivosti neomajno. Njuni prvoborci kot von Balthasar, Brandmüller, Ratzinger, Kasper in Lehmann  so lahko pospravili svojo žetev; njihov boj za rimsko resnico je bil kronan z uspehom in je označeval njihova življenjska dela.

To je šlo dobro dokler je prišel na krmilo nov papež in zahteval prenovo. Namesto drugih je prijel za eno najbolj vročih želez, pripustitev ponovno poročenih k obhajilu. Na podlagi predhodne škofovske sinode je z Radost ljubezni predlagal rešitev, ki je vsekakor simpatična in izhaja iz spoštovanja do prizadetih. Prav je, da jo obnovitelji zagovarjajo (nekoliko bolj moški kot ženske, bolj hetero kot homo,  pomagajoči bolj kot prizadeti). Frančišek, ki se je že vedno zanimal za usmiljenje in za blaginjo izključenih, opira svojo empatijo na biblijo in na smisel krščanskega oznanila, ki obljublja ozdravljenje, odpuščanje in usmiljenje. Z navdihom in veliko spretnosti uveljavlja to skrb, odločilni premik pa skrije v opombi. Najnovejša pridiga na praznik razglašenja 2017 razkriva njegova globoka humana prizadevanja.

Toda tudi on spregleda ali pa zataji družinsko skrivnost, ki je medtem z rimsko katoliško identiteto napravila globoko simbiozo. V svoji dogmatični opredeljenosti je rimska Cerkev naenkrat začrtala drugo, četudi zelo problematično pot, ki jo večinoma zrelativizirajo in potlačijo tudi prenovitelji. Tudi oni ne želijo ogroziti notranje statike Cerkve. Definicija o nezmotljivosti iz 1870 spada k centralnim nosilcem celotne konstrukcije, tudi če je tujek in s starejšim ogrodjem ni kompatibilna, vsem ljubiteljem biblije vzbuja slabo vest in zelo otežuje cilje usmiljenja. Najkasneje 1980 je bila cerkvena ideologija fiksirana na smer lastne pravovernosti in na nek način tudi sakralizirana. Za zamolčanje problema se je našel grešni kozel, ki se je podal pod rezilo. Eden za vse: Rene Girard pozdravlja. Pod temi pogoji je postala samokorektura skoraj nemogoča.

Kaj je torej problem? Pravzaprav bi moral veliki klic k usmiljenju papeža zrušiti neusmiljeni sistem rimske Cerkve. So ga omili in toliko bolj potrdili, njegovo neprijetno obličje zgladili in napravili nekoliko bolj znosno. Frančišek zgleda, da tega notranjega nasprotja ne vidi. Zaradi tega ga tudi ohranja: nevzdržna interpretacija biblije v zadevah neločljivosti, globoko jurističen in pocerkvenjen nauk o zakramentih kot uradni, model zakona skoraj brez izkustev. Dokler ta zmotni razvoj ne bo korigiran, bodo ostala vprašanja štirih kardinalov brez odgovora.

Iz njihovega vprašanja bi bilo zlahka zaključiti, da naj papež njim in cerkvenemu ljudstvu natoči čisto vino. On naj razloži, kako gleda na starodavni koncept zveličavnega mnenja svojih prednikov. Kako se naj ti gospodje odpovedo razumevanju vere, za katero so se bojevali ves čas svojega življenja? Zaradi tega naj bi papež jasno nagovoril notranje, od njega povzročene probleme in nam brez strahu razložil, kaj misli tozadevno popraviti. Dolgoročno bi to prineslo več blagoslova kot pa stalno balansiranje z nejasno interpretacijo biblije. Frančišek je v mnogih izjavah svoja prednika hitro pustil za sabo in v širokih krogih našel odobravanje brez zadržkov. Toda tudi to bo ostala epizoda, če do neprijetnega ključnega vprašanja do nadaljnjega ne bo zavzel stališča. Do sedaj je Rim dodajal plin, ne da bi zamenjal zarjavele zavore antimodernizma: izguba ugleda rimske Cerkve je že sedaj zadosti zastrašujoča. Družinske skrivnosti imajo svojo ceno, in ta je lahko tudi smrtna.

Kaka poteza osvoboditve bi torej bila, če bi papež razglasil: aktualni nauk zakramentov zakona in evharistije ne nadaljuje nepristransko sporočila Jezusa niti bibličnih impulzov. Mi vsi si želimo usmiljenja, če smo drugim prizadeli krivico in smo pripravljeni škodo popraviti. Toda ponovno poročenim, pogosto žrtve svoje situacije, ki so izključeni od obhajila, je treba v prvi vrsti ponuditi pravičnost, v smislu spoštovanja njihovega lastnega dostojanstva, in ne usmiljenje. Že Matej omogoča v določenih primerih ločitev (Mt 5,32) in pri Pavlu naj bi v primeru globokih diferenc “brat ali sestra … naj ne bosta priklenjena kot sužnja;  k življenju v svobodi vas je Bog poklical.” (1 Kor 7,15) Do sedaj papež Frančišek ni uspel priti do te konsekvence. Glede tega ne trpijo le mnogi naši ponovno poročeni bratje in sestre v veri, temveč tudi vsi, ki si želijo, da bi biblija končno postala duša vere. Pravkar berem pri Christianu Kreiß, Luther je oderuhom odtegnil zakramente. Razmišljati o tem bi bilo veliko bolj pomembno, če želimo danes evharistiji izpričati potrebno spoštovanje.

O avtorju: Hermann Häring, rojen 1937, ­poročen in ima s svojo ženo tri odrasle otroke.
Od 1970–1980 je bil znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekumensko raziskovanje v Tübingenu pri Hansu Küngu. Od 1980 do 2005 je učil sistematično teologijo in znanstveno teorijo na univerzi Nijmegen in je ustanovil interdisciplinarni Inštitut za Teologijo, znanost in kulturo. Danes živi ponovno v Tübingenu in raziskuje  teme ekumenskega in medverskega dialoga.

Prevedel A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/blog/9-meinungen/413-das-familiengeheimnis-der-roemischen-kirche

PS: Knjig Hansa Künga v slovenskem prevodu je le peščica.
Založba Herder trenutno ponovno izdaja Küngova izbrana dela, in prof. Küng sam lahko še za časa svojega bogatega življenja hvaležno piše spremne besede in posodablja uvode.
Nekaj del, mnenj in poglavij je objavila predvsem nekdanja revija Znamenje idr.. Knjige so npr. Katoliška Cerkev, Credo, Kaj verujem (Kaj pomeni biti kristjan…), Jezus, Projekt Svetovni etos, Priročnik Svetovni etos idr.
V Zagrebu pa je leta 2001 izšla tudi uspešnica Biti krščanin (str. 600), iz katere je povzeta knjiga Jezus.
Prof Küng je napisal tudi 3 knjige svojih napetih spominov. V tretji (Doživeta človečnost … Izborjena svoboda … Sporna resnica …) navaja tudi svoje prijateljsko dopisovanje s Frančiškom.

Prof. Küng je bil na povabilo TEOF in GSEtoS 2012 v Sloveniji v Mariboru na ekumenskem simpoziju, kjer je imel uvodno predavanje Gradimo mostove, kaj povezuje Evropo. (Glej BV, radijo Ognjišče, Vzgoja, RTV SLO in www.svetovnietos.si) Je tudi prvo podpisani pod naš Manifest Gibanja Svetovni etos Slovenija Maribor 2012. Sodelavci prostovoljci GSEtoS smo prof. Küngu in kolegom ustanove Weltethos v Tübingenu zelo hvaležni za prijateljsko sodelovanje in srečevanja.

 

Ne vladati, temveč negovati – NE5FE17

Pogovor s svetovalcem okrožnice o okolju, škofom Ewinom Kräulerjem

Papež Frančišek vas je, škofa iz dobesedno drugega konca sveta, imenoval za sodelavca za novo okrožnico. Kako je prišlo do tega?

Erwin Kräutler: Z mojim prizadevanjem v škofovski komisiji Brazilije za Amazonijo. Od njene ustanovitve naprej sem njen tajnik. Predsednik je moj frančiškanski prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Rekel mi je: gre za to, da papež Frančišek iz prve roke izve, kaj se dogaja z uničevanjem Amazonije in kako posledico ima to požrešno uničevanje narave in kulture za človeštvo. To mu moraš približati.

Kako se je začelo to sodelovanje?

Kräutler: Dne 4. aprila zadnjega leta sem bil na avdijenci pri papežu Frančišku. V najinem pogovoru je šlo za ekologijo, torej našo sozemljo in njegovo trpljenje, za ogroženo preživetje indigenih ljudstev, za boje proti gradnji velikanskega jeza na Riju Xingu blizu mojega škofovskega mesta Altamira kot tudi za občestva brez evharistije v širjavah Amazonije. Frančišek se je živahno zanimal za moje izkušnje in me prosil, da mu pripravim predloge za njegovo okoljsko okrožnico. Za točen potek se naj bi dogovoril s kardinalom Petrom Turksonom, predsednikom papeškega sveta za pravičnost in mir. S Petrom Turksonom sva na predvečer skupaj večerjala v gostilni in sem slišal o njegovih izkušnjah z veleindistrijskim rudarstvom mangana v njegovi Ghanski domovini. Ko sem bil ponovno doma v Braziliji, sem poleg dela v velikanski škofiji pripravil predloge, ki jih je Vatikan želel prejeti v angleščini. Nisem so-avtor, kot trdijo nekateri mediji, temveč sem prinašalec kot drugi.

Za katere vsebine v okrožnici vam je šlo?

Kräutler: Amazonija, njeno uničevanje in ogroženost, kot tudi žrtve in mnogi boji upora za sozemljo v okoljski okrožnici ne smejo manjkati. Kajti Amazonija je makro-področje. So velika pljuča planeta. Amazonija ima klimo, ki regulira funkcijo za celotno zemljo. Če prejšnjih velikanskih deževnih gozdov Amazonije ne bo več, če se bo nadaljevalo izsekavanje zaradi kratkoročne sle po dobičku, bo to imelo posledice, ki se ne bodo ustavile na mejah Brazlilije.

In ljudje v Amazoniji?

Kräutler: Kdor pripoveduje o svojih izkušnjah v Amazoniji, kjer živim že 50 let in sem že 35 let škof, mora seveda govoriti o domorodcih: Amazonija pripada domorodcem, in domorodci pripadajo Amazoniji. Njihova sozemeljska kultura in njihove izkušnje, živeti z naravo in je ne uničevati, mora nujno biti vsebovana – v današnji uri sveta nujni – ekološki-okrožnici.

Amazonija je s približno sedem milijoni kvadratnih kolometrov velikanski prostor. Kako je aktualno obremenjena?

Kräutler: Na začetku 20. stoletja je bilo tam še okoli šest milijonov kvadratnih kolometrov deževnega gozda. V zadnjih petdesetih letih je bilo od tega uničenih približno štiridest procentov, predvsem za to, da so pridobili pašnike in zemljišča za velikansko poljedelstvo. Dinamika uničevanja gozda se nadaljuje, ni je bilo možno ustaviti. V največjem sistemu tekočih voda sveta je načrtovanih več kot šestdeset jezov in elektrarn. Amazonka in mnogi pritoki bodo tako postali mrtve vode. Kultura rečnih ribičev in – kmetov je ogrožena, da bo potonila. Hlepenje po rudarskih bogastvih kot sta zlato in bauksit zastruplja rečni sistem. In gozd postane žrtev samo na dobiček usmerjenih lesnih koncernov.

Kaj je vodilo ekološke-okrožnice?

Kräutler: Papež Frančišek je napram meni poudaril, da mu gre prvenstveno za vprašanje preživetja človeka in narave. Utemeljuje naproti uničujočim interesom izkoriščanja, ki se globalno povezujejo v dinamiko smrti. Ne gre torej v prvi vrsti za običajno varovanje okolja. Frančišek mi je rekel, da želi preprečiti nasprotovanje med jazom in naravo, ker bi na ta način narava preveč lahkotno postala predmet, zadeva, o kateri bi določeni ljudje in podjetja potem odločali. Njemu gre za neločljivo sobivanje narave in človeka, za soustvarjenost vseh. Kratko rečeno: vodilo ni okolje, temveč sozemlja.

Kaj je socialna in politična perspektive?

Kräutler: Papežu gre za ekologijo, ki vsem, predvsem pa revnim, podarja dobro življenjsko perspektivo. Naša drža napram daru stvarstva se imenuje odgovornost. Ne v smislu stare, zmote in popravljenega prevoda stavka iz bibličnega mita stvarjenje »podredite si svet!« Temveč v smislu mnogo bolj primernega prevoda Stuttgartske biblije »napravite korak na zemlji!« Povabljeni smo, da se na zemlji premaknemo. S tem je povezana naloga, da jo negujemo in oskrbujemo. Negovalci naj bomo, ne gospodovalci nad zemljo.

Papež prelomi s staro zgodbo prevzetnosti iz biblije?

Kräutler: Jasno. Kajti na mesto stoletja stare, smrtne napačne interpretacije od Boga zaukazane dominantnosti človeka postavi hvaležno sobivanje. Zgodivina učinka tega napačnega tolmačenja je bila in je žal dolga.

V kateri kontekst papež postavlja ekološko-okrožnico?

Kräutler: Frančišek je Argentinec, tam je dolgo časa živel. Argentinsko gospodarstvo je usmerjeno na izkoriščanje in izvoz naravnih bogastev kot tudi agrarno industrijo. Zaradi nje nastradajo na jugu kot na severu Argentine domorodci in njihove kulture. Če Frančišek govori o uničevanju narave in izkoriščanju, govori o svoji življenjski izkušnji.

Je okrožnica kot druge prejšnje okrožnice papežev samostojen dokument?

Kräutler: Ne. Izhaja nekaj mesecev pred svetovno klimatsko konferenco Združenih narodov v Parizu in se umešča v njen uvod. To je novo in je enkraten dogodek. Rim se torej na nov način povezuje s svetom. In katoličani tvorijo z več kot 1,2 milijardo ljudi v skoraj vsaki državi sveta veliko skupnost. Če bodo mnogi izmed njih okrožnico uporabili, bo to spodbudilo stremljenje po širokem svetovnem spreobrnjenju v ekologiji in svetovnem vprašanju klime.

Intervju: Thomas Seiterich, www.Publik-forum.de 12/2015

Erwin Kräutler vodi prelaturo Xingu, površinsko največjo škofijo sveta. Za njegovo prizadevanje za domorodce in za deževni gozd Amazonije je prejel alternativno nobelovo nagrado.
Prevod A. Smrečnik;
Zahvala avtorju za dovoljenje za prevod.

PS: Prevod nemške slikanice okrožnice Pismo za svet sem posredoval založbi Družina in upam, da bo prevedena in čim prej na razpolago tudi za slovenske otroke in vse člane družine.

Slovenski prevod okrožnice Hvaljen si pa je na razpolago na spletu tako radija Vatikan kot tudi založbe Družina. Hvala.