MI SMO PODALJŠANA ROKA BOGA V PUŠČAVI

2015: Množice beguncev na naših avtocestah. Skoraj 2500 let prej ob Rdečem morju trsja enaka slika: na stotine mož, žensk in otrok, dojenčkov in starčkov, bolnih in onemoglih, otovorjenih z redkimi dobrinami sledijo svojemu voditelju Mojzesu. Od njega so vedeli, da jih bo Bog rešil iz hiše suženjstva v Egiptu. Sodobni vojaški vozovi faraona zasledujejo Izraelce. Sledi pokol.

Toda zgodi se drugače! Zatirani in preganjani vseh časov čakajo: poseže višja sila. Bog se pojavi na strani preganjanih, ljudje dosežejo obrežje in so rešeni. Nikoli se jih mučitelji ne bodo več dotaknili z nasilno roko, Bog je vse pokončal.

Grozno! Bog postane rešitelj življenja in ubije istočasno vse zatiralce. Se je to moralo zgoditi tako korenito? Toda gre za nekaj drugega: Bog reši svoje ljudstvo, to je vsebina dogajanja. To so vedeli tudi begunci v Bablu. Medsebojno so se tolažili s čudežem ob Rdečem morju s trsjem in so iz tega tudi črpali svoje upanje. Do danes se Izrael zanaša na Jahveja, ki se je v vseh preganjanjih in poskusih iztrebljanja, katerim so bili Judje do danes izpostavljeni in so še, postavil na stran šibkejših.

Mnogi sodobniki živijo v diktatorskih sistemih, drugi trpijo pod prevzetnostjo, trmo in neusmiljenjem svojih verskih voditeljev. Vsem njim je namenjena ta čudovita zgodba o rešitvi: sirskemu beguncu, kot tudi ženski, ki jo partner trpinči že leta, delovnim sužnjem, ki za revne plače šivajo naše obleke, otrokom, ki so zlorabljeni in posiljeni, jih silijo k težkim delom ali pa jih kot otroške vojake urijo za ubijanje.

Zgodovina odrešenja pripada tudi ločenim in ponovno poročenim kristjanom, ki se jim odreka evharistija, torej dostop do Boga, in pripada vsem katoliškim duhovnikom, ki jim je Bog položil v srca ljubezen do ene ženske. Vsi ti si lahko želijo, da se bo vsemogočni Bog postavil na njihovo stran in jih osvobodil. Čakati izključno na poseg “od zgoraj”, pa ljudem, ki trpijo zaradi zatiranja, ne pomaga. Zdravniki brez meja in druge organizacije, ki pomagajo, so primer za to, kako lahko mi sami nekaj prispevamo k temu, da žrtve današnjega sveta doživijo pravičnost, da bodo zatirani osvobojeni. Mi smo lahko podaljšana roka Boga v puščavi, ki se je imenoval “Jaz-sem-ta-ki-bom-vedno-pri-vas”. Amen.

G. Mollberg

prevod A. Smrečnik
www.wir-sind-kirche.de/sonntagsbrief/

PS: Kardinal Ch. Schönborn pravi glede enakopravnosti žensk tudi pri katoličanih, da bi bilo dobro, če bi o ženskah kot poročenih duhovnicah, ki vodijo v župniji nedeljsko praznovanje evhartistije, kmalu odločal koncil, ob zasedanju škofov v Amazoniji letos pa naj bi škofje razpravljali o možnostih in delovanju poročenih katoliških duhovnikov. – izkušenih in modrih mož. Ne samo poročene duhovnike, temveč tudi ženske med drugim že dalj časa spodbuja upokojeni škof E. Kräutler, ki je deloval v Amazoniji in pozna predano delo večine žensk katehistinj, ki vodijo tamkajšnje bazične skupine. Če ne bodo enakopravno vključene tudi v prihodnje delovanje, to ne bi bilo pravično in enakopravno. Biblično glede tega naj ne bi bilo  ovir.
Nedavno sem v nemški oddaji o vernosti in praznenju cerkva slišal strokovno statistiko, da se “duhovni ljudje” sicer veliko bolj pogosto kot prostovoljci vključujejo v humanitarne in dobrodelne ustanove, našo Karitas, Redeži križ idr., kot osebe, ki se imajo za ateiste, nereligiozne. Če je to vključevanje v družbo dejstvo, potem smo izzvani v krščanskem duhu Jezusa in velikonočni spodbudi, da služimo drugim, da dejavno ljubimo vse svoje bližnje, da ne povzročamo gorja in trpljenja, da opazimo krivice, se solidarno oglasimo, nasprotujemo, pomagamo lajšati gorje in ga preprečevati, da pomagamo, tolažimo, skratka, da smo dejavni za bližnjega in pravično blagostanje vseh v domači družbi in širnem svetu.
Da smo vsi skupaj odgovorni za naš svet, stvarstvo, planet, zemljo, zrak, vodo in energijo, in naj naš dom odgovorno in dejavno tudi ohranjamo, nam je vsem na srce položil Frančišek v knjižnici Hvaljen Gospod… Laudato si… za katero naj bi mu je osnutek napisal in poslal prijatelj Leonardo Boff…

MOJA ZAVEZA LJUBEZNI Z VAMI, OSVOBODITVE IN SREČE

Brezpogojno človeško sodelovanje…

 
Jezus, ki nas je tako zelo ljubil… je kruh… delil pri mizi… s svojimi prijatelji… izpolnilo mu je srce…, vzel je kelih in rekel: pijte iz tega keliha z mano vsi, kajti to je moja zaveza ljubezni z vami…, kelih osvoboditve in sreče.”

     Besede spremenjenja so nam nekaterim domače iz različnih oblik, iz evharistične molitve, iz evangelijev in in prav iz Pavlovega pisma Korinčanom. Ob tem pa vemo, da nihče, ki jih je zapisal, sam pri tem ni bil prisoten. Tudi Pavel sam jih je prejel “od našega osvoboditelje” – iz zgodnje krščanske tradicije. Kaj se je torej zares dogajalo, tisti večer pri obedu? In zakaj? Kaj je smisel večerje in smrti na križu?

Sam sem se vedno branil pobožnih cerkvenih floskul kot “Jezus je umrl za naše grehe”, “on izpolnjuje božji načrt zveličanja”. Toda mogoče je ravno v tem nastavek za nek globlji smisel – sumi nizozemski koncilski teolog Edward Schillebeeckx.

Jezus je bil začetka v Galileji precej uspešen, toda načelno sporočila o svobodnem in spravljenem sodelovanju vseh ljudi – božjega kraljestva – ni uresničljivo: propadlo je. Čim bliže pride Jeruzalemu, tem bolj postane tudi Jezusu samemu jasno, da se konflikt z judovskimi oblastmi in rimsko vojaško zasedbo lahko konča smrtno, in tako bo. Na drugi strani pa izključi beg, kajti to bi pomenilo, da se odpove notranjem odnosu do svojega ljubljenega Očka – bil bi dokončen poraz njegovega sporočila o božjem zveličanju. Tukaj se Jezusu zastavlja vprašanje: “Mi lahko uspe to sporočiti kljub smrti?”

Schillebeecks sumi, da gre Jezus še korak dalje in se vpraša: “Ali pa lahko uspem z mojim sporočilom prav zaradi moje smrti?” Kajti Jezus zaupa svojemu odnosu do Boga tako močno, da ve: božji načrt bo uspel! S tem korakom od kljub temu k skozi – uspe posredovati sporočilo o zveličanju Jezus kljub smrti ali s svojo smrtjo – središče za Jezusovo ravnanje v svojih zadnjih urah.

Sedaj cerkveno učiteljstvo predobro ve, kako Kristusova smrt vodi do našega zveličanja. Schillebeeckx ugovarja in pravi: ne, celo sam Jezus ne ve točno “kako”. On sluti samo to gotovost “da”. Toda “kako” – kako bo uspel božji načrt – ostane skrivnost, končno ostane božja zadeva, ki si je nihče (in tudi nobena cerkvena ustanova) ne more prilastiti.

V dvorani zadnje večerje Jezus svojo brezmejno zaupanje v Boga razširi za neomejeno zaupanje svojim učenkam in učencem (med njimi sta tudi Juda in Peter, ki ga bosta v naslednjih urah izdala in zatajila). V Markovem evangeliju reče po besedah spremenjenja “odslej ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko jo bom ponovno pil v božjem svetu” (Mr 14,25). Jezus ve (ali pa se z velikim prepričanjem zaveda), da je to njihov zadnji skupen obed. Zaradi tega položi svoje telo – svoje sporočilo, svoje zaupanje v Boga, božji načrt zveličanja in zavezo ljubezni, tako kot je to doživel – v roke svojih učenk in učencev: “za vas; delajte to meni v spomin.”

S tem znamenjem zaupanja in s smrtjo na križu lahko Jezusovo sporočilo obstaja še naprej in lahko izkusimo vstajenje. “Umrl je, kakor je živel in je živel kakor je umrl” pravi Schillebeeckx. Torej moramo sporočilo živeti tam, kjer ga je živel tudi Jezus: v brezpogojnem človeškem sodelovanju in v srečevanju s tistimi, ki so vedno znova odrinjeni na rob.

Na koncu svoje knjige o Kristusu postavi Schillebeeckx neko vrsto evharistične molitve, ki jo imenuje “evharistična zahvala”. Z besedami spremenjenja iz tega besedila želim zaključiti svoje pismo za veliki četrtek, ki sem jih začel z besedami spremenjenja Pavla.

“In spominjamo se, kako je Jezus, ki nas je tako zelo ljubil in je bil eno s tabo, svojim dobrim Očetom, zadnjo noč svojega življenja na svetu, v svoje svete roke vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in delil pri mizi in rekel svojim prijateljem: to je moje telo za vas.


In kar je storil, je Jezusu izpolnilo srce: vzel je tudi kelih na mizi, se zahvalil, te slavil, Oče, in rekel: pijte iz tega keliha z mano vsi, kajti to je moja zaveza ljubezni z vami, moja kri, ki se preliva v spravo, kelih osvoboditve in sreče.”*

Tobias Grimbacher
prevod A. Smrečnik

*Celotno besedilo je v: SCHILLEBEECKX, EDWARD, Christus und die Christen. Die Geschichte einer neuen Lebenspraxis, Freiburg i. Br. 1977, 831-834. /Kristus in kristjani. Zgodovina nove življenjske prakse/

www.wir-sind-kirche.de/sonntagsbrief

PS: Mogoče je besedilo in kaka razprava o tem že kje objvaljena v slovenskem prevodu. Bom zelo vesel, če bom dobil ta podatek. Dobro pa bi bilo tudi, da bi v razpravi sodelovale tudi katehistinje, pastoralne sodelavke, teologinje, duhovniki, profesorji in škofje, in bi to pršlo tudi do občestev in ljudi na bazi, v župnijah.

BOŽJKE KRALJESTVO SE ZAČNE ČISTO SPODAJ

Nemški teolog Hermann Häring  je objavil 20 tez za prihodnost katoliške cerkve v nemško govorečem prostoru.
V njih analizira “aktualno situacijo”, v sekularizaciji vidi “ključno vlogo”, da bi Jezusovo “preroško sporočilo božjega kraljestva” naredili aktualno in živo.

Mreža “zeitgemäß glauben” (verovati sodobno) je objavila njegov prispevek in s tem opozorila na ta pomen pri prenovi cerkve v službi ljudem in svetu.

I. Aktualna situacija

1. Živimo v času “sprememb, ki vplivajo globoko“. V njem so se razblinile velike verske vizije predhodnih obdobij. Na njihovem mestu pa ni novih vizij.Ta nastali vakum je pravzaprav vzrok da postaja cerkev nepomembna in neslišana. To je postalo očividno predvsem v ekumenskih krogih v spominskem letu 2017.

2. V osemdesetih in devetdesetih letih je katoliška cerkev zamudila priložnost, da bi prepoznala znamenja nove prihodnosti. Sicer so mnogi (ženske in možje, mlajši in starejši, člani občestev in redovniki) vlagali svojo moč v obetavne prihodnje nastavke, toda okameneli konzervativizem je te pobude dosledno in uspešno zatrl. Zaradi notranjega miru so se reformne sile umaknile pred fundamentalističnimi konflikti. Za to plačujemo račun še danes.

3. Občestva, ki nimamjo vizije in niso uspešna, se odzovejo usmerjene in zaljubljene v sebe, kar je možno videti ob mnogih primerih. Služenje iz krščanskega sporočila zamenjajo z dobrim organiziranjem pastorale in svojim lastnim blagostanjem. To je nevarna utvara. Iskati nove vizije vere zaradi tega ni pomembno in cilj, temveč neodtujljiv temeljni pogoj za novo prihodnost krščanskih občestev.

4. Nastale ozkoglednosti obzorja in spirale ki kaže navzdol, reformatorskim občestvom, skupinam in gibanjem preprosto ne moremo očitati kot krivdo. Usodno za njih je postalo, da so  napačno razumeli cerkvenost, in je bila osredotočena na predstojnike, in za nepričakovane milosti in njihove impulze ni več nudila svobodnega prostora.

5. Pri tem se jim je nepovratno oddaljila srednja generacija in tudi mlada generacija začenja s svojim krščanskim oblikovanjem življenja pod vidno slabimi pogoji. Iz vidika Jezusovega impulza bo morala svoje poti najti sama. Toda to ima tudi prednost.

II. Ključna vloga sekularizacije

6. Pri tem razvoju imajo ključno vlogo mnogi procesi sekularizacije. Vse cerkve in cerkvene skupine interpretirajo to kot izgubo vernosti, ki jo je treba preprečiti. S tem pa spregledajo znamenja časa. S tem se pa slabijo, in se tako distancirajo od svojega lastnega sveta.

7. Aktualni procesi sekularizacije kažejo na drug razvoj: na široki bazi se krščanska vera emancipira od vodstvenih zahtev cerkvenih institucij, od njihovih institucionalnih, liturgičnih, dogmatskih in jezikovnih predpostavk. V dobi sekularizaciji svet zahteva nazaj pravice, ki so mu bile odvzete na podlagi cerkvenih prisvajanj glede definicij in oblasti. Do sedaj so to spoznale samo redke reforme skupine. V tem spoznanju je ključ za nujno potrebno korekturo smeri.

III. Preroško sporočilo Jezusa

8. Neobremenjen pogled na preroško, skozi in skozi posvetno sporočilo Jezusa jasno obelodani ta nesporazum. Kdor bere evangelije, naj bo z budnim očesom pozoren na judovsko preroško dediščino Jezusovega oznanjevanja kot tudi na pogosto prisotno razlikovanje med božjim kraljestvom in cerkvijo. Jezus ne oznanja cerkve, temveč božje kraljestvo, nobene obnovljene kulture bogoslužja, temveč prisotnost Boga na koncih sveta, ne dobro urejen cerkveni sistem, temveč posrečene odnose in medsebojno razumevanje. Ob stalni samoreklami hirarhije pa žal za oznanjevanje Jezusa ni prostora.

9. “Teoretično-abstrakten prevod” preroškega sporočila o božjem kraljestvu v naši sekularni sedanjosti je še naprej zajamčen in na dlani. Primarno gre za posrečeno prihodnost spravljenega širnega človeštva v miru in pravičnosti kot tudi za ohranitev stvarstva.  Pot se začne s solidarnostjo z nemočnimi, izključenimi in ponižanimi našega sedanjega sveta. To sporočilo je v glavnem sprejeto, toda cerkve so ga v svojem oznanjevanju razvrednotile kot dodatek vere, kot zgolj etično nalogo, kot čisto dolžnost in obveznost. To pa je premalo in izdaja Jezusovo naročilo.

10. Jezusovo sporočilo je povišalo to vizijo prihodnosti  na versko in duhovno raven. Vera raste iz veselja do solidarnosti in ljubezni do bližnjega, ne iz naložene obveznosti.

11. Biblično gledano sta ljubezen do Boga in bližnjega enakovredna (Mt 22,39). Bog in Kristus sta navzoča primarno v soljudeh, ne v kultu (Mt 25,36) in v Janezovem evangeliju je namesto poročila o zadnji večerji poročilo o umivanju nog (Jn 13,1-11). Tam se lahko božje kraljestvo neposredno začne.

IV. Bog v sekularnem prostoru življenja

12. Gledano iz Jezusovega vidika je primaren dom skupnosti manj njena samoupodobitev kot tudi ne njeno dobro počutje, tudi ne sakralen obred ali svetišče. Njen dom je sekularni življenjski prostor tukaj in zdaj, ki ga je treba počlovečiti kot božje stvarstvo.

13. Je pa tudi manj v duhu Jezusa, da se bogoslužje oz. “praznovanje evharistije enostransko” (in usmerjeno proti sekularizaciji) razglasi za duhovno središče krščanske vere, čeprav katoliška cerkev v tem še vedno vidi svojo enkratno značilnost. S tem pomen evharistije ni relativiran, toda evharistija postane zakrament samo tedaj, torej učinkovit vir vere, če živi iz “izkušnje prakse božjega kraljestva”. Sicer postane pobožna, mogoče kot terapevtsko uspešna samopotrditev.

14. Judovski preroki vidijo Jahveja prednostno kot mogočnega vladarja, z bleščečim državnim dvorom obdanega boga. Nasproti temu so besede in prilike Jezusa pod vtiskom “vsakdanje resničnosti” preprostih ljudi. Pri njih gre za iskanje izgubljenega, za medsebojno odpuščanje in spravo. Simbolika mogočnega boga, ki vlada kot kralj,ostane v ozadju.

15. Tako preroška, z ljudmi solidarna praksa božjega kraljestva ne vodi do slepega akcionizma. Nasprotno, šele to vrne veri v Boga njegovo resnično globino. Bog ne biva v nobenem zgrajenem in svetu tujem onostranstvu, temveč v usodi in srcih ljudi, zaradi tega tudi v vsaki človeški skupnosti.

16. Ta svetovno odprta verska praksa preseže vse nostalgije, kajti tukaj in zdaj, v ljudeh in svetu najde “skrivnost božjega”. V tem aktualnem obzorju je možno prenoviti molitev, meditacijo in liturgijo občestva: “Kdor meni verjame, bo živel, tudi če umre.” (Jn 11,25). V Jezusovem duhu smo že vstajenski.

V. Obnoviti občestva

17. Pavel kot cerkev ne nagovarja skupnega občestva, temveč svojo krajevno skupnost, kajti v prvi vrsti oni uresničujejo, kar je bistvo cerkve. Njihova pristojnost, zgledno oblikovati in naslediti Jezusovo preroškost, je stičišče posvetnega vsakdana in rednega shajanja. K temu spada tudi njihova pravica, da praznujejo bogoslužje in nedeljsko evharistijo.

18. Teologija osvoboditve je na pravi sledi. Njene teoretične in praktične impulze je potrebno spodbuditi in konkretizirati tudi v življenjskih prostorih zahodne Evrope.

19. Obstaja obilica cerkvenih nastavkov za reforme. Odvisno od priljubljenosti je poudarjena biblična ali družbena, antropološka ali sociološka, psihološka ali pa terapevtska, liturgična ali estetska kritičnost. Vsi imajo svojo relativno pravico, jih je pa treba premotriti z vidika preroške vizije Jezusa. Šele tako dobijo svoj za družbo in kulturo relevanten kraj in prostor.

20. Zaradi tega se obnova cerkve začne  z novo prakso božjega kraljestva čisto od spodaj, v krščanskih občestvih. Avtoriteta in vodstvene pristojnosti nadkrajevnega cerkvenega vodstva izhajajo iz služenja, ki ga prinašajo za dobrobit vseh in skupno cerkveno občestvo. Zaradi očividne zgrešenosti, je možno tudi, da izgubijo avtoriteto in pristojnosti tudi škofijski in drugi cerveni voditelji.

prevod A. Smrečnik

Reich Gottes beginnt ganz unten – Häring H.

PS: Besedilo objavljam na praznik spomina zadnje Jezusove večerje z učenkami in učenci. Ob znamenju umivanja nog je bistvo ljubezen, ki služi drugemu. Bistvo Jezusove zapovedi je ljubiti bližnjega, vsakega človeka, in Nova zaveza, evangeliji, spodbujajo uresničevanje božjega kraljestva, božje pravičnosti, ki se začenja danes tukaj med nami, kjer sva dva ali smo trije zbrani v Jezusovem imenu in duhu.

Priporočam knjigo H. Küng: Jezus, 2015, Znamenje.

Za rojstni dan profesor Künga je na www.svetovnietos.si objavljeno osebno voščilo iz Slovenije.