Boff: „Frančišek je eden izmed nas“ – 30dec2016

J. Frank, glavni korespondent Kölner Stadt-Anzeiger, je na letošnji božič objavil intervju z Leonardom Boffom. Dan kasenej podoben v Frankfurter Rundschau pod naslovmo:
„Uboštvo ne obstaja, uboštvo se ustvarja“. V obeh Boff poroča o božičnih običajih, pomenu in rehabilitaciji teologije osvoboditve, svojih kontaktih do Frančiška, svojem prispevku k okrožnici „Hvaljen si“ in nekoliko o zvenu nezaupnega vzdušja v kuriji.
Omrežje: zeitgemäß glauben (sodobno verovati) je intervjuja dokumentirala in objavila.

Leonardo Boff v intervjuju „Papež Frančišek je eden izmed nas“

Berlin – Brazilec Leonardo Boff, rojen 1938, je sin italijanskih prišlekov. 1959 je vstopil v Frančiškanski red in je študiral pet let v Nemčiji.
V 1980-ih letih je prišel Boff kot glavni predstavnik teologije osvoboditve in zaradi svoje kritike uradne cerkve, v spor z Vatikanom in njenim vrhovnim varuhom vere Josephom Ratzingerjem. Potem, ko so mu dvakrat naložili prepoved objavljanja knjig, je Boff 1992 izstopil iz reda in se odpovedal svoji duhovniški službi.

Gospod Boff, vam je božič všeč?
Kaj mislite? (poje): “Sveta noč, blažena noč…” V vsaki družini, ki praznuje božič, pojejo to pesem. Pri nas v Braziliji je to prav tako tradicija kot pri vas v N.

Se vam ta način božiča ne zdi banalen in skomercializiran?
To je različno od dežele do dežele. Seveda je okoli božiča veliko trgovanja. Toda v vsem tem je in ostane živo veselje, povezanost družine, pri mnogih tudi trenutek vere. In kakor sem božič doživel v Nemčiji, je praznik srca, zelo vesel, čudovit.

Kako paše vera, ki za božič govori o “Bogu miru”, k nemiru, ki ga doživljamo vsepovsod?
Večina pri veri je obljuba. Ernst Bloch pravi: “Resnična geneza ni na začetku, temveč na koncu, in se šele začenja, ko družba in bivanje postaneta radikalna.” V tej obljubi je veselje božiča: svet in ljudje niso prekleti, da bi se vedno nadaljevalo tako, kot to doživljamo – z vsemi vojnami, nasiljem, fundamentalizmom. Nam je v veri obljubljeno, da bo na koncu vse dobro; da gremo naproti dobremu koncu kljub vsem zmotam, stranpotem in porazom. Pravi pomen božiča ni v tem, da “je Bog postal človek” temveč, da je prišel, da nam pove: “Vi ljudje pripadate meni, in ko boste nekoč umrli, potem pridete domov.”

Božič pomeni: Bog prihaja, da nas sprejme?
Ja. Učlovečenje pomeni, nekaj v nas je že božje, večno. Božje je v nas samih. V Jezusu se je pokazalo najbolj jasno. Je pa v vseh ljudeh. V nekem evolutivnem smislu Jezus ne prihaja v svet od zunaj, temveč raste iz nje. Jezus je pojav božjega v evoluciji – toda ne edini. Božje se pojavlja tudi v Buddhi, v Mahatma Ghandiju in drugih velikih osebah vere.

To ne zveni precej katoliško.
To ni tako. Celotna frančiškanska teologija srednjega veka je Kristusa pojmovala kot del stvarstva – ne samo kot odrešenika krivde in greha, ki prihaja v svet od zgoraj. Inkarnacija je tudi odrešenje, ja. Toda najprej in pred vsem je poveličanje, pobožanstvenje stvarstva. In še nekaj je pomembno za božič. Bog se pojavi v podobi otroka. Ne kot stari moški z belimi lasmi in dolgo sivo brado…

Tako kot vi…
Torej, če sploh, potem sem prej podoben Karlu Marxu. Kar mi je pomembno, je sledeče: Če se moramo na koncu našega življenja nekoč zagovarjati pred božanskim sodnikom, potem stojimo pred otrokom. Otrok pa ne obsodi nikogar. Otrok se hoče igrati in biti skupaj z drugimi. Ta pogled vere moramo poudariti na novo.

Latinsko ameriška teologija osvoboditve, med katere ugledne zastopnikom spadate tudi vi, je prišla s papežem Frančiškom do nove slave. Je to po desetletja dolgih bojih s papežem Janezom Pavlom II. in njegovim vrhovnim varuhom vere Josephom Ratzingerjem, kasnejšim papežem Benediktom XVI, rehabilitacija tudi za vas osebno?
Frančišek je eden izmed nas. Teologijo osvoboditve je napravil za splošno dobro Cerkve. In tudi razširil jo je. Kdor govori o revnih, mora danes govoriti tudi o zemlji, ker je tudi ona izrabljena in oskrunjena. “Slišati krik revnih”, to pomeni, slišati krik živali, gozdov, celotnega mučenega stvarstva. Celotna zemlja kriči. Torej, moramo danes hkrati slišati krik revnih in zemlje, pravi papež in citira s tem naslov ene mojih knjig. In oba moramo osvoboditi. Tudi sam sem se v zadnjem času veliko ukvarjal s to razširitvijo teologije osvoboditve. In to je tudi temeljno novo v “Hvaljen si”…

… “ekološka okrožnica” papeža iz 2015. Koliko Leonarda Boff je v Jorge Mario Bergoglio?
Okrožnica je papeževa. Toda posvetoval se je z mnogimi strokovnjaki.

Je bral vaše knjige? 
Še več. Prosil me je za gradivo za “Hvaljen si”. Svetoval sem mu in mu poslal nekaj od tega, kar sem napisal. To je tudi uporabil. Nekateri ljudje so mi rekli, da so pri branju mislili, “to je pa ja Boff!” Sicer pa mi je papež Frančišek dejal: “Boff, prosim ne pošlji mi spisov neposredno meni.”

Zakaj pa ne?
Rekel je: “Sicer jih bodo Sotosegretari (sodelavci v upravi Vatikana, op.uredn.) prestregli, in jih ne bom dobil. Pošlji stvari raje argentinskemu poslaniku, z njim sem v dobrem stiku, potem bodo sigurno prišle v moje roke.” Pri tem je treba vedeti, da je sedanji vatikanski poslanik star znanec papeža iz njegovega čas v Buenos Airesu. Večkrat sta skupaj pila čaj Mate. En dan pred objavo okrožnice me je papež potem še poklical, in se mi zahvalil za mojo pomoč.

Osebno srečanje s papežem še manjka?
Iskal je spravo z najpomembnejšimi predstavniki teologije osvoboditve, z Gustavom Gutierrezom, Jon Sobrinom in seveda tudi z mano. Z vidika na papeža Benedikta – respektivno Joseph Ratzinger – sem mu rekel, “toda on še živi!”. To ni pustil veljati. “Ne”, je rekel, “il Papa sono io” – “papež sem jaz”. Torej, naj bi mirno prišli. Tukaj vidite njegov pogum in njegovo odločnost.

Zakaj to z vašim obiskom še ni uspelo?
Imel sem povabilo in sem celo že pristal v Rimu. Toda prav ta dan, neposredno pred začetkom sinode o družini 2015, je 13 kardinalov – med njimi nemški kardinal Gerhard Műller, prefekt kongregacije za nauk vere – upor proti papežu s pismom naslovljenim nanj, ki je potem pa tudi – o čudež! – bilo objavljeno v časopisu. Papež je bil jezen in mi je rekel: “Boff, nimam časa. Pred sinodo moram poskrbeti za mir. Vidiva se drugič.”

Tudi to z mirom se ni posrečilo, ali?
Papež čuti ostrino vetra v obraz iz lastnih vrst, predvsem iz ZDA. Ta kardinal Burke, Leo Burke, ki je sedaj – skupaj z vašim starim kardinalom iz Kölna Maisner – ponovno napisal pismo, je Donald Trump katoliške Cerkve. (smeh) Toda drugače kot Trump, je Burke v kuriji sedaj postavljen na hladno. Hvala Bogu. Ti ljudje resnično verjamejo, da morajo popravljati papeža. Kot da bi stali nad papežem. Nekaj takega je nenavadno, če ne brez primera v cerkveni zgodovini. Papeža je možno kritizirati, z njim razpravljati. To sem mnogokrat počel tudi sam. Toda da kardinali papeža javno obsojajo širjenja teoloških napak ali celo krivih naukov, to – mislim sam – je preveč. To je afront, ki ga papež ne more dopustiti. Papeža ni možno obsoditi, to je nauk Cerkve.

Pri vsem vašem navdušenju za papeža – kaj je s cerkvenimi reformami, na katere so upali mnogi katoličani s strani Frančiška, kjer pa se faktično še ni zgodilo veliko?
Veste, kolikor ga jaz razumem, center njegovega zanimanja sploh ni več Cerkev, sploh pa ne več notranje cerkveno dogajanje, temveč preživetje človeštva, prihodnost zemlje. Oboje je v nevarnosti, in moramo se vprašati, če lahko krščanstvo nudi svoj prispevek, da se prebrodi velika kriza, zaradi katere grozi človeštvu uničenje.

Frančišek se briga za okolje, medtem pa se njegova Cerkev vozi proti zidu?
Verjamem, da zanj obstaja hierarhija težav. Če bo uničena zemlja, so se uredili tudi vsi drugi problemi. Toda kar zadeva notranje cerkvena vprašanja, počakajte malo! Šele pred nedavnim je kardinal Walter Kasper, tesen zaupnik papeža rekel, kmalu bo nekaj velikih presenečenj.

Kaj pričakujete vi?
Kdo ve? Mogoče celo diakonat žensk. Ali pa možnost, da bodo poročeni duhovniki ponovno prevzeli službe. To je izrecna prošnja brazilskih škofov papežu, predvsem njegovega prijatelja, upokojenega brazilskega kurijskega kardinala Claudia Hummesa. Slišal sem, da želi papež ustreči tej prošnji – najprej za obdobje eksperimenta v Braziliji. Ta dežela s svojimi 140 milijoni katoličani naj bi imela vsaj 100.000 duhovnikov. Imajo jih pa samo 18.000. Institucionalno gledano, je to katastrofa. Ni čudež, da verniki množično prestopajo k evangelikalnim in binkoštnikom, ki zapolnjujejo personalni vakuum. Če bi sedaj lahko mnogo tisoč poročenih duhovnikov spet bilo v službi, bi bil to prvi korak k izboljšanju položaja – in hkrati impulz, da katoliška Cerkev odvrže okove obveznega celibata.

Če bi papež odločil v tem smislu – bi vi kot bivši frančiškan pater tudi sami ponovno prevzeli duhovniške naloge?
Sam osebno take odločitve ne potrebujem. Zame ne bi spremenile ničesar, ker do danes delam to, kar sem delal že vedno: krščujem, pokopavam, in če prispem v skupnost brez duhovnika, potem skupaj z ljudmi praznujem tudi evharistijo.

Je zelo „nemško“, vprašati: vam je to dovoljeno?
Do sedaj noben škof, ki ga poznam, tega ni nasprotoval ali celo prepovedal. Škofje se celo veselijo in mi rečejo: „Ljudstvo ima pravico do evharistije. Mirno nadaljuj!“ Moj teološki učitelj, pred nekaj dnevi umrli kardinal Paulo Evaristo Arns, npr. Je bil glede tega zelo odprt. Šel je tako daleč, da je poročene duhovnike, ki jih je med mašo videl sedeti v klopeh, poklical k sebi naprej k oltarju in skupaj z njimi obhajal evharistijo. To je napravil pogosto in rekel: „Saj so še vedno duhovniki – in to tudi ostanejo!“

– Vir: http://www.ksta.de/25372660 ©2016

Na hitro za resnico, mir, spoštovanje in pravičnost v Sloveniji prevedel A. Smrečnik

http://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/391-boff-franziskus-ist-einer-von-uns

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja