LOMLJENJE KRUHA, SPOMIN NA JEZUSOVO ZADNJO VEČERJO, PRAZNOVANJE EVHARISTIJE – JAN18

PONOVNO DATI VEČJI POMEM OBEDU V EVHARISTIJI

Hecht2011 120
V reviji Bibel heute Nr. 211 (3/2017) znanstvena sodelavka in referentka za biblično pastoralo pri katoliškem bibličnem delu v Stuttgartu Anneliese Hecht analizira v avgustovski izdaji na strani 22-23 znamenja pri sedanjih praznovanjih evharistije in zagovarja večji poudarek obeda v evharistiji. Prvotna oblika “zadnje večerje” je s časom postala iznakažena in naj bi ponovno postala pomembnejši in tudi enakovredno sodelovanje pri jasnem obedu. Glede tega Hecht predlaga konkretne, konstruktivne in tudi pogumne spremembe.

OBHAJILO KOT OBED PRI STOJNICI?

Skupno obedovanje: povsem bolj čustveno so to doživljali Pavel in drugi iz zgodnje Cerkve. Danes doživljamo obhajilo kot čakanje v vrsti. Nam lahko pomaga pogled v biblijo, da bi se zamislili o naši praksi zadnje večerje?
Od Jezusovih besed “vzemite in jejte” pri zadnji večerji in njegovemu deljenju lomljenega kruha se je v Cerkvi veliko spremenilo. Lomljenje kruha, tako se v Apostolskih delih še imenuje skupen obed, ki so ga praznovali kot obed s spominom na Jezusa. Bila je hkrati oporoka zadnje zemeljske večerje Jezusa kot tudi darilo vstalega Gospoda. Zaradi tega jo Pavel imenuje “Gospodova večerja”. Dolgo časa so v Cerkvi v občestvih pri obedu dejansko delili kruh kot znamenje povezanosti z enim vstalim Gospodom in medseboj. Postopoma pa – tem večji je postal greben med službo klerikov in takoimenovanimi laiki – je bilo božje ljudstvo deležno vedno manjšega dela rednega in popolnega obeda, do občasnega prejemanja obhajila ob velikih praznikih ali celo izključno obhajilo z očmi z gledanjem slike … Do II. Vatikanuma so ljudem kruh samo pokazali, s tem, da ga je duhovnik pri obredu, ko je bil obrnjen stran od ljudi, povzdignil nad glavo po besedah spremenjenja. Tega kruha verniki večinoma niso dobili za jesti, samo duhovnik. Do danes po pravilu lomi samo duhovnik njemu pridržano večjo hostijo, ljudstvo dobi manjše hostije iz nekvašenega kruha, bolj skromnega okusa, včasih tako tanko, da se prilepijo na nebo in jih morajo odlepiti z jezikom.
 

KAJ MANJKA PRI EVHARISTIČNEM OBEDU?

1. besede in dejanja niso usklajena

Sporočilo pri spremenjenju: “jejte in pijte”. Sledila naj bi jedača in pijača, če naj bi besedo in znamenje sprejeli kot povezano. Toda še dolgo ne prejmemo ničesar, ker so med Jezusovimi pozivi in obedom mnoge besede in dejanja: gostobesedna visoka molitev, očenaš z dodatkom duhovnika pred zaključnim hvalospevom, molitev za mir in pozdrav miru, Jagnje Božje, molitev kot priprava na obhajilo, pogosto obhajanje duhovnika, morebiti obhajanje delilcev obhajila.

In: to potem ni niti pravi obed, ker je tako malo kruha, ne dobijo vsi pijače, ker praviloma verniki ne smejo piti iz keliha, kvečjemu lahko pomočijo vanj hostijo, kar pa nikakor ni kot piti. Duhovnik pije vino pred očmi skupnosti. Je to obed?

2. narava obeda se je odtujila

Slovesni obedi, ki nam nekaj pomenijo, v naši kulturi se dogaja tako, da sedimo ob eni mizi (v Jezusovem času so ležali). Pri praznovanju evharistije imamo oltar in beremo mašne molitve o darovanju in s tem poudarjamo druge stvari, ki obedu bolj nasprotujejo.
Dodatno še to: zauživanje kruha se dogaja stoje, večinoma med hojo. Kajti mnogi prejmejo hostijo v roko in jo dajo že med odhajanjem v usta, da dajo prostor naslednjemu, da se obhajanje lahko dogaja čim hitreje. Redki  prejmejo obhajilo, se postavijo poleg in ga v miru zaužijejo. Obed, ki se je spremenil v stoječi obed, mnogokrat celo v hodeči obed! Čeprav je najbolj dragocen obed našega življenja!

3. deli elementov praznovanja evharistije zapostavljajo obhajilo

Nasproti dolgemu besednemu bogoslužju vključno s pridigo in dolgo kanonsko molitvijo zavzema obhajilo najmanj prostora in časa. Pa še potem je tukaj samo na minimum zreducirana tanka rezinica kruhka, prej namig na kruh.

4. tabernakelj s posvečenim kruhom dobiva poleg obeda lasten pomem
V župnijah je ustaljena navada, da pri obhajilu vzamejo kelihe s prejšnjimi posvečenimi hostijami iz tabernaklja in jih delijo. To je zaradi nekaterih vzrokov razumljivo, za mnoge pa tudi nerazumljivo. Nekdo mi je rekel: to je tako, kot bi na hitro nekaj vzel iz shrambe. Pri posvetilni molitvi ni bil na mizi in nima dosti povezave s celotnim obedom. Razen tega je to vodilo tudi k molitveni pobožnosti izven evharistije, ki evharističen kruh slavi kot višjo navzočnost Jezusa kot njegovo navzočnost v Duhu v vernikih samih in tam, kjer sta dva ali so trije zbrani skupaj v njegovem imenu. Čaščenje kruha v monštranci vodi tudi stran od karakterja obeda. V nekaterih župnijah molijo verniki, ki so pravkar prejeli obhajilo, Jezusa neposredno po tem ponovno v kruhu v monštranci. To ne gre skupaj.

5. pridržano obhajilo s kelihom
Ni razumljivo, zakaj verniki, ki to želijo, ne morejo piti tudi iz keliha, pri čemer so pri besedi o kelihu vsi povabljeni da pijejo iz njega! Utemeljitev, da tega ni možno urediti, je bila že mnogokrat zavrnjena. Mala deklica iz našega bibličnega krožka je rekla svoji mami: “duhovnik pri maši vedno laže. Pravi: “jejte vsi” in mi otroci ne dobimo ničesar. In “pijte vsi” in tudi vi odrasli ne prejmete pijače.”

 

KAJ POTREBUJEMO S POGLEDOM NA ZAČETKE EVHARISTIJE V BIBLIJI?

Če vzamemo Jezusovo oporoko resno in delamo, kar nam je naročil, potem naj bi bil evharističnI obed prava pojedina s pijačo: s kruhom, ki ga lahko skupaj lomimo in jemo. Lomljenje simbolizira edinost v Jezusu in medseboj.
Zbrali naj bi se okoli mize, ne oltarja. V egangeličanskem bogoslužju pogosto oblikujejo stoječe krožke, ki si delijo kruh in vino. Tako skupnost postane kot znamenje vidna in doživeta in prejem večerje traja nekaj časa. Verniki ostanejo notranje dalj časa prisotni v zavedanju, tudi tisti, ki pridejo naprej šele pri naslednjem krogu stoječih ali pa so že prej stali v krogu. Redko kdaj pri katoliških župnijah oblikujejo za obhajilo krožke okoli oltarja.
Kajti v središču razumevanja evharistije stoji že pri Pavlu ne samo spremenjenje kruha in vina v Kristusovo telo, temveč spremenjenje samostojnih ljudi v Kristusovo telo, spremenjenje v ljudi, ki delijo. Praksa, ki se je razvila daleč stran od prvotnega in ki je poudarke močno spremenila, jo moramo vedno znova preveriti in popravljati. To upam, ker mi je evharistija pomembna.

O AVTORICI:
Anneliese Hecht rojena 1954 v Oberschwaben, študirala pravo v Augsburgu do 1976, potem katoliško teologijo in še germanistiko v Münchnu. Od 1982 dela kot znanstvena sodelavka in referentka za biblično pastoralo pri katoliškem bibličnem združenju v Stuttgartu.
Težišča njenega dela:
1. pomoč lektorjem beril nedelj in praznikov,
2. tečaji za metode bibličnega dela,
3. razvoj in spremljanje dolgoročnih bibličnih tečajev in metod,
4. seminarji z bibličnimi vsebinami vseh vrst,
5. vsebine in didaktika za potovanja v biblične kraje,
6. ustvarjanje gradiva za prakso v župnijah, trenutno urednica knjižnih izdaj za Evangelije in Apostolska dela.
Hecht je avtorica in izdajateljica vrste piblikacij, med drugim metodičnih knjig kot “Zugänge zur Bibel für Gruppen” / “Pristop k bibliji za skupine ” Stuttgart 1993, “Kreative Bibelarbeit” (Stuttgart 2008) / Kreativno biblično delo.

Prevod A. Smečnik

https://www.zeitgemaess-glauben.at/cms/auslese/481-wieder-mehr-mahl-in-der-eucharistie