ODPRTO UHO ZA POTREBE, SKRBI IN STRAHOVE LJUDI

“POGLED NAZAJ IN NAPREJ

Ecclesia semprer reformanda – Cerkev se vedno obnavlja. …
Ker nam primanjkuje domačih duhovnikov, jih vedno več uvežajo iz tujine. … Nadaljuje se po mojem že preživet sistem: posvečeni možje so gosopodje nad farami in jih osrkbujejo z zakramenti. …

FARNA SKUPNOST VE, KAJ JE ZANJO DOBRO. FARA NAJ SE SAMA VODI

Po cerkvenem pravu ima župnik ali provizor juridično oblast nad faro. Po domače povedano: Proti župniku, in če bi bil še tako odvraten, hudoben ali pohlepen, ne moreš ničesar ukrepati. Samo škof in tudi ta samo deloma. Zakaj ni vodstvo fare v fari sami in ne v kom, ki pride od zunaj, mnogokrat celo iz tuje kulture? Pravzaprav farna skupnost najbolj ve, kaj je zanjo dobro. Seveda morajo biti nekakšna pravila in ne more vsak, kakor se mu ravno ljubi. A fara naj se sama vodi. Vsaj sam se ne razumeme kot vladar fare, že prej kot pomočnik. Najbolj srečen sem, če smem sodelovati pri nečem, kar so farani potuhtali in izpeljali, najlepše maše so te, kjer imam jaz najmanj “dela”. Tu se čuti sveti Duh, tu se čuti življenje.

 

 POSREDOVATI JEZUSOVO LJUBEZEN, USMILJENJE IN ODPUŠČANJE

Življenje ljudi se je popolnoma spremenilo. dušno pastrirstvo zahteva od nas predvsen odprto uho za potrebe, skrbi in strahove ljudi. Ponuditi svete maše, ki so gotovo višek povezanosti z našim Bogom, je kljub temu premalo. Če maša ni povezana z življenjem, visi v zraku. Vse naše aktivnosti, naši pogovori in različne slovesnosti morajo voditi k srečanju s Kristusom – to pomeni: morajo posredovati njegovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Cerkev mora končno nehati s stigmatizacijo  “grešnikov”, npr. ločenih in ponovno poročenih. ljudem, ki so doživeli polom svojih najglobljih hrepenenj in želja, se odreka osebni odnos do Kristusa – menda ker hočejo ščititi sveti zakon. S tem se noben zakon ne ščiti, a ljudje , največ ženske, pahnejo v še globje depresijo. …

Nekaj se spreminja – očitno. Verjamem reku … in sem odprt za pot, po kateri me hoče voditi moj učitelj in sopotnik Kristus.”

 

“POGLED NAZAJ IN NAPREJ
piše dekan Jurij Buch
Ecclesia semper reformanda – Cerkev se vedno obnavlja! Ne vem, iz katerega časa je ta rek, a gotovo ima svojo pravilnost. Ne v tem, da je bilo vodstvo Cerkve vedno volje za obnavljanje, ampak v tem, da se je obnovila tudi kljub vodstvu. To opažam prav danes. Papež Frančišek se na vse »škriplje« trudi, da bi Cerkev posodobil, a ima mogočne nasprotnike v kuriji in med veljaki vesoljne Cerkve.
Navadili so se na svoje privilegije, na svoje dragocene ornate in na svojo oblast. »Ljudje tako želijo,« pravijo in v gotovi meri imajo celo prav. Za mnoge so imenitne figure – ali v Cerkvi ali v kraljevskih palačah ali med prominenco – nekakšen beg v pravljični svet, daleč proč od sive vsakdanjosti. A Cerkev nima poslanstva, da napolni barvne magazine in oddaje »Seitenblicke«. Občudujem papeža, da hrabro gre svojo pot kljub nasprotovanju, da je stopil v čevlje ribiča in s svojim življenjem izpričuje njega, ki ni prišel, da bi vladal, ampak služil in ozdravljal. Mnogo jih je tudi pri nas, ki ga občudujejo. Ali je to dovolj?
Kar v naši škofiji opažam, je, da se v zadnjih letih nekaj spreminja, o čemer ne vem, ali gre v dobro smer. Ker nam primanjkuje domačih duhovnikov, jih vedno več uvažajo iz tujine. Seveda more biti zdravilno, če kaj povsem novega in tujega poživi kri naše skupnosti. A v tem razvoju ne vidim nič novega. Nadaljuje se po mojem že preživet sistem: posvečeni možje so gospodje nad farami in jih oskrbujejo z zakramenti. Za mnoge nove je to tudi vse, kar naredijo in kar zmorejo. Včasih sta tudi denar in zaslužek na previsokem mestu. Ne obsojam jih, vsaj večino ne. Pridejo z dobrimi nameni in so, kot se Cerkev sedaj pojmuje, zares v pomoč. A obnova Cerkve to ni!
Po cerkvenem pravu ima župnik ali provizor juridično oblast nad faro. Po domače povedano: Proti župniku, in če bi bil še tako odvraten, hudoben ali pohlepen, ne moreš ničesar ukrepati. Samo škof in tudi ta samo deloma. Zakaj ni vodstvo fare v fari sami in ne v kom, ki pride od zunaj, mnogokrat celo iz tuje kulture? Pravzaprav farna skupnost najbolj ve, kaj je zanjo dobro. Seveda morajo biti nekakšna pravila in ne more vsak, kakor se mu ravno ljubi. A fara naj se sama vodi. Saj sam se ne razumem kot vladar fare, že prej kot pomočnik. Najbolj srečen sem, če smem sodelovati pri nečem, kar so farani potuhtali in izpeljali, najlepše maše so te, kjer imam jaz najmanj »dela«. Tu se čuti sveti Duh, tu se čuti življenje. Življenje ljudi se je popolnoma spremenilo.
Dušno pastirstvo zahteva od nas predvsem odprto uho za potrebe, skrbi in strahove ljudi. Ponujati samo svete maše, ki so gotovo višek povezanosti z našim Bogom, je kljub temu premalo. Če maša ni povezana z življenjem, visi v zraku. Vse naše aktivnosti, naši pogovori in različne slovesnosti morajo voditi k srečanju s Kristusom – to pomeni: morajo posredovati njegovo ljubezen, usmiljenje in odpuščanje. Cerkev mora končno nehati s stigmatizacijo »grešnikov«, npr. ločenih in ponovno poročenih. Ljudem, ki so doživeli polom svojih najglobljih hrepenenj in želja, se odreka osebni odnos do Kristusa – menda ker hočejo ščititi sveti zakon. S tem se noben zakon ne ščiti, a ljudje, največ ženske, pahnejo v še globljo depresijo.
Kljub vsemu sem dobre volje in se mi zdi, da živim v zelo zanimivem času. Nekaj se spreminja – očitno. Verjamem reku »Ecclesia semper reformanda« in sem odprt za pot, po kateri me hoče voditi moj učitelj in sopotnik Kristus.”

Župnik v Št. Jakobu v Rožu, v: Nedelja 7.1.2018 str. 4.
Zahvalim se prijaznemu uredniku Hanziju Tomažiču za dovoljenje za objavo!


Božji tuji delavci / Gottes Gastarbeiter: Ausländische Pfarrer in Bayern / Tuji župniki na Bavarskem, 31 minut