BOŽJKE KRALJESTVO SE ZAČNE ČISTO SPODAJ

Nemški teolog Hermann Häring  je objavil 20 tez za prihodnost katoliške cerkve v nemško govorečem prostoru.
V njih analizira “aktualno situacijo”, v sekularizaciji vidi “ključno vlogo”, da bi Jezusovo “preroško sporočilo božjega kraljestva” naredili aktualno in živo.

Mreža “zeitgemäß glauben” (verovati sodobno) je objavila njegov prispevek in s tem opozorila na ta pomen pri prenovi cerkve v službi ljudem in svetu.

I. Aktualna situacija

1. Živimo v času “sprememb, ki vplivajo globoko“. V njem so se razblinile velike verske vizije predhodnih obdobij. Na njihovem mestu pa ni novih vizij.Ta nastali vakum je pravzaprav vzrok da postaja cerkev nepomembna in neslišana. To je postalo očividno predvsem v ekumenskih krogih v spominskem letu 2017.

2. V osemdesetih in devetdesetih letih je katoliška cerkev zamudila priložnost, da bi prepoznala znamenja nove prihodnosti. Sicer so mnogi (ženske in možje, mlajši in starejši, člani občestev in redovniki) vlagali svojo moč v obetavne prihodnje nastavke, toda okameneli konzervativizem je te pobude dosledno in uspešno zatrl. Zaradi notranjega miru so se reformne sile umaknile pred fundamentalističnimi konflikti. Za to plačujemo račun še danes.

3. Občestva, ki nimamjo vizije in niso uspešna, se odzovejo usmerjene in zaljubljene v sebe, kar je možno videti ob mnogih primerih. Služenje iz krščanskega sporočila zamenjajo z dobrim organiziranjem pastorale in svojim lastnim blagostanjem. To je nevarna utvara. Iskati nove vizije vere zaradi tega ni pomembno in cilj, temveč neodtujljiv temeljni pogoj za novo prihodnost krščanskih občestev.

4. Nastale ozkoglednosti obzorja in spirale ki kaže navzdol, reformatorskim občestvom, skupinam in gibanjem preprosto ne moremo očitati kot krivdo. Usodno za njih je postalo, da so  napačno razumeli cerkvenost, in je bila osredotočena na predstojnike, in za nepričakovane milosti in njihove impulze ni več nudila svobodnega prostora.

5. Pri tem se jim je nepovratno oddaljila srednja generacija in tudi mlada generacija začenja s svojim krščanskim oblikovanjem življenja pod vidno slabimi pogoji. Iz vidika Jezusovega impulza bo morala svoje poti najti sama. Toda to ima tudi prednost.

II. Ključna vloga sekularizacije

6. Pri tem razvoju imajo ključno vlogo mnogi procesi sekularizacije. Vse cerkve in cerkvene skupine interpretirajo to kot izgubo vernosti, ki jo je treba preprečiti. S tem pa spregledajo znamenja časa. S tem se pa slabijo, in se tako distancirajo od svojega lastnega sveta.

7. Aktualni procesi sekularizacije kažejo na drug razvoj: na široki bazi se krščanska vera emancipira od vodstvenih zahtev cerkvenih institucij, od njihovih institucionalnih, liturgičnih, dogmatskih in jezikovnih predpostavk. V dobi sekularizaciji svet zahteva nazaj pravice, ki so mu bile odvzete na podlagi cerkvenih prisvajanj glede definicij in oblasti. Do sedaj so to spoznale samo redke reforme skupine. V tem spoznanju je ključ za nujno potrebno korekturo smeri.

III. Preroško sporočilo Jezusa

8. Neobremenjen pogled na preroško, skozi in skozi posvetno sporočilo Jezusa jasno obelodani ta nesporazum. Kdor bere evangelije, naj bo z budnim očesom pozoren na judovsko preroško dediščino Jezusovega oznanjevanja kot tudi na pogosto prisotno razlikovanje med božjim kraljestvom in cerkvijo. Jezus ne oznanja cerkve, temveč božje kraljestvo, nobene obnovljene kulture bogoslužja, temveč prisotnost Boga na koncih sveta, ne dobro urejen cerkveni sistem, temveč posrečene odnose in medsebojno razumevanje. Ob stalni samoreklami hirarhije pa žal za oznanjevanje Jezusa ni prostora.

9. “Teoretično-abstrakten prevod” preroškega sporočila o božjem kraljestvu v naši sekularni sedanjosti je še naprej zajamčen in na dlani. Primarno gre za posrečeno prihodnost spravljenega širnega človeštva v miru in pravičnosti kot tudi za ohranitev stvarstva.  Pot se začne s solidarnostjo z nemočnimi, izključenimi in ponižanimi našega sedanjega sveta. To sporočilo je v glavnem sprejeto, toda cerkve so ga v svojem oznanjevanju razvrednotile kot dodatek vere, kot zgolj etično nalogo, kot čisto dolžnost in obveznost. To pa je premalo in izdaja Jezusovo naročilo.

10. Jezusovo sporočilo je povišalo to vizijo prihodnosti  na versko in duhovno raven. Vera raste iz veselja do solidarnosti in ljubezni do bližnjega, ne iz naložene obveznosti.

11. Biblično gledano sta ljubezen do Boga in bližnjega enakovredna (Mt 22,39). Bog in Kristus sta navzoča primarno v soljudeh, ne v kultu (Mt 25,36) in v Janezovem evangeliju je namesto poročila o zadnji večerji poročilo o umivanju nog (Jn 13,1-11). Tam se lahko božje kraljestvo neposredno začne.

IV. Bog v sekularnem prostoru življenja

12. Gledano iz Jezusovega vidika je primaren dom skupnosti manj njena samoupodobitev kot tudi ne njeno dobro počutje, tudi ne sakralen obred ali svetišče. Njen dom je sekularni življenjski prostor tukaj in zdaj, ki ga je treba počlovečiti kot božje stvarstvo.

13. Je pa tudi manj v duhu Jezusa, da se bogoslužje oz. “praznovanje evharistije enostransko” (in usmerjeno proti sekularizaciji) razglasi za duhovno središče krščanske vere, čeprav katoliška cerkev v tem še vedno vidi svojo enkratno značilnost. S tem pomen evharistije ni relativiran, toda evharistija postane zakrament samo tedaj, torej učinkovit vir vere, če živi iz “izkušnje prakse božjega kraljestva”. Sicer postane pobožna, mogoče kot terapevtsko uspešna samopotrditev.

14. Judovski preroki vidijo Jahveja prednostno kot mogočnega vladarja, z bleščečim državnim dvorom obdanega boga. Nasproti temu so besede in prilike Jezusa pod vtiskom “vsakdanje resničnosti” preprostih ljudi. Pri njih gre za iskanje izgubljenega, za medsebojno odpuščanje in spravo. Simbolika mogočnega boga, ki vlada kot kralj,ostane v ozadju.

15. Tako preroška, z ljudmi solidarna praksa božjega kraljestva ne vodi do slepega akcionizma. Nasprotno, šele to vrne veri v Boga njegovo resnično globino. Bog ne biva v nobenem zgrajenem in svetu tujem onostranstvu, temveč v usodi in srcih ljudi, zaradi tega tudi v vsaki človeški skupnosti.

16. Ta svetovno odprta verska praksa preseže vse nostalgije, kajti tukaj in zdaj, v ljudeh in svetu najde “skrivnost božjega”. V tem aktualnem obzorju je možno prenoviti molitev, meditacijo in liturgijo občestva: “Kdor meni verjame, bo živel, tudi če umre.” (Jn 11,25). V Jezusovem duhu smo že vstajenski.

V. Obnoviti občestva

17. Pavel kot cerkev ne nagovarja skupnega občestva, temveč svojo krajevno skupnost, kajti v prvi vrsti oni uresničujejo, kar je bistvo cerkve. Njihova pristojnost, zgledno oblikovati in naslediti Jezusovo preroškost, je stičišče posvetnega vsakdana in rednega shajanja. K temu spada tudi njihova pravica, da praznujejo bogoslužje in nedeljsko evharistijo.

18. Teologija osvoboditve je na pravi sledi. Njene teoretične in praktične impulze je potrebno spodbuditi in konkretizirati tudi v življenjskih prostorih zahodne Evrope.

19. Obstaja obilica cerkvenih nastavkov za reforme. Odvisno od priljubljenosti je poudarjena biblična ali družbena, antropološka ali sociološka, psihološka ali pa terapevtska, liturgična ali estetska kritičnost. Vsi imajo svojo relativno pravico, jih je pa treba premotriti z vidika preroške vizije Jezusa. Šele tako dobijo svoj za družbo in kulturo relevanten kraj in prostor.

20. Zaradi tega se obnova cerkve začne  z novo prakso božjega kraljestva čisto od spodaj, v krščanskih občestvih. Avtoriteta in vodstvene pristojnosti nadkrajevnega cerkvenega vodstva izhajajo iz služenja, ki ga prinašajo za dobrobit vseh in skupno cerkveno občestvo. Zaradi očividne zgrešenosti, je možno tudi, da izgubijo avtoriteto in pristojnosti tudi škofijski in drugi cerveni voditelji.

prevod A. Smrečnik

Reich Gottes beginnt ganz unten – Häring H.

PS: Besedilo objavljam na praznik spomina zadnje Jezusove večerje z učenkami in učenci. Ob znamenju umivanja nog je bistvo ljubezen, ki služi drugemu. Bistvo Jezusove zapovedi je ljubiti bližnjega, vsakega človeka, in Nova zaveza, evangeliji, spodbujajo uresničevanje božjega kraljestva, božje pravičnosti, ki se začenja danes tukaj med nami, kjer sva dva ali smo trije zbrani v Jezusovem imenu in duhu.

Priporočam knjigo H. Küng: Jezus, 2015, Znamenje.

Za rojstni dan profesor Künga je na www.svetovnietos.si objavljeno osebno voščilo iz Slovenije.