MOJA ZAVEZA LJUBEZNI Z VAMI, OSVOBODITVE IN SREČE

Brezpogojno človeško sodelovanje…

 
Jezus, ki nas je tako zelo ljubil… je kruh… delil pri mizi… s svojimi prijatelji… izpolnilo mu je srce…, vzel je kelih in rekel: pijte iz tega keliha z mano vsi, kajti to je moja zaveza ljubezni z vami…, kelih osvoboditve in sreče.”

     Besede spremenjenja so nam nekaterim domače iz različnih oblik, iz evharistične molitve, iz evangelijev in in prav iz Pavlovega pisma Korinčanom. Ob tem pa vemo, da nihče, ki jih je zapisal, sam pri tem ni bil prisoten. Tudi Pavel sam jih je prejel “od našega osvoboditelje” – iz zgodnje krščanske tradicije. Kaj se je torej zares dogajalo, tisti večer pri obedu? In zakaj? Kaj je smisel večerje in smrti na križu?

Sam sem se vedno branil pobožnih cerkvenih floskul kot “Jezus je umrl za naše grehe”, “on izpolnjuje božji načrt zveličanja”. Toda mogoče je ravno v tem nastavek za nek globlji smisel – sumi nizozemski koncilski teolog Edward Schillebeeckx.

Jezus je bil začetka v Galileji precej uspešen, toda načelno sporočila o svobodnem in spravljenem sodelovanju vseh ljudi – božjega kraljestva – ni uresničljivo: propadlo je. Čim bliže pride Jeruzalemu, tem bolj postane tudi Jezusu samemu jasno, da se konflikt z judovskimi oblastmi in rimsko vojaško zasedbo lahko konča smrtno, in tako bo. Na drugi strani pa izključi beg, kajti to bi pomenilo, da se odpove notranjem odnosu do svojega ljubljenega Očka – bil bi dokončen poraz njegovega sporočila o božjem zveličanju. Tukaj se Jezusu zastavlja vprašanje: “Mi lahko uspe to sporočiti kljub smrti?”

Schillebeecks sumi, da gre Jezus še korak dalje in se vpraša: “Ali pa lahko uspem z mojim sporočilom prav zaradi moje smrti?” Kajti Jezus zaupa svojemu odnosu do Boga tako močno, da ve: božji načrt bo uspel! S tem korakom od kljub temu k skozi – uspe posredovati sporočilo o zveličanju Jezus kljub smrti ali s svojo smrtjo – središče za Jezusovo ravnanje v svojih zadnjih urah.

Sedaj cerkveno učiteljstvo predobro ve, kako Kristusova smrt vodi do našega zveličanja. Schillebeeckx ugovarja in pravi: ne, celo sam Jezus ne ve točno “kako”. On sluti samo to gotovost “da”. Toda “kako” – kako bo uspel božji načrt – ostane skrivnost, končno ostane božja zadeva, ki si je nihče (in tudi nobena cerkvena ustanova) ne more prilastiti.

V dvorani zadnje večerje Jezus svojo brezmejno zaupanje v Boga razširi za neomejeno zaupanje svojim učenkam in učencem (med njimi sta tudi Juda in Peter, ki ga bosta v naslednjih urah izdala in zatajila). V Markovem evangeliju reče po besedah spremenjenja “odslej ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko jo bom ponovno pil v božjem svetu” (Mr 14,25). Jezus ve (ali pa se z velikim prepričanjem zaveda), da je to njihov zadnji skupen obed. Zaradi tega položi svoje telo – svoje sporočilo, svoje zaupanje v Boga, božji načrt zveličanja in zavezo ljubezni, tako kot je to doživel – v roke svojih učenk in učencev: “za vas; delajte to meni v spomin.”

S tem znamenjem zaupanja in s smrtjo na križu lahko Jezusovo sporočilo obstaja še naprej in lahko izkusimo vstajenje. “Umrl je, kakor je živel in je živel kakor je umrl” pravi Schillebeeckx. Torej moramo sporočilo živeti tam, kjer ga je živel tudi Jezus: v brezpogojnem človeškem sodelovanju in v srečevanju s tistimi, ki so vedno znova odrinjeni na rob.

Na koncu svoje knjige o Kristusu postavi Schillebeeckx neko vrsto evharistične molitve, ki jo imenuje “evharistična zahvala”. Z besedami spremenjenja iz tega besedila želim zaključiti svoje pismo za veliki četrtek, ki sem jih začel z besedami spremenjenja Pavla.

“In spominjamo se, kako je Jezus, ki nas je tako zelo ljubil in je bil eno s tabo, svojim dobrim Očetom, zadnjo noč svojega življenja na svetu, v svoje svete roke vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in delil pri mizi in rekel svojim prijateljem: to je moje telo za vas.


In kar je storil, je Jezusu izpolnilo srce: vzel je tudi kelih na mizi, se zahvalil, te slavil, Oče, in rekel: pijte iz tega keliha z mano vsi, kajti to je moja zaveza ljubezni z vami, moja kri, ki se preliva v spravo, kelih osvoboditve in sreče.”*

Tobias Grimbacher
prevod A. Smrečnik

*Celotno besedilo je v: SCHILLEBEECKX, EDWARD, Christus und die Christen. Die Geschichte einer neuen Lebenspraxis, Freiburg i. Br. 1977, 831-834. /Kristus in kristjani. Zgodovina nove življenjske prakse/

www.wir-sind-kirche.de/sonntagsbrief

PS: Mogoče je besedilo in kaka razprava o tem že kje objvaljena v slovenskem prevodu. Bom zelo vesel, če bom dobil ta podatek. Dobro pa bi bilo tudi, da bi v razpravi sodelovale tudi katehistinje, pastoralne sodelavke, teologinje, duhovniki, profesorji in škofje, in bi to pršlo tudi do občestev in ljudi na bazi, v župnijah.