MI SMO PODALJŠANA ROKA BOGA V PUŠČAVI

2015: Množice beguncev na naših avtocestah. Skoraj 2500 let prej ob Rdečem morju trsja enaka slika: na stotine mož, žensk in otrok, dojenčkov in starčkov, bolnih in onemoglih, otovorjenih z redkimi dobrinami sledijo svojemu voditelju Mojzesu. Od njega so vedeli, da jih bo Bog rešil iz hiše suženjstva v Egiptu. Sodobni vojaški vozovi faraona zasledujejo Izraelce. Sledi pokol.

Toda zgodi se drugače! Zatirani in preganjani vseh časov čakajo: poseže višja sila. Bog se pojavi na strani preganjanih, ljudje dosežejo obrežje in so rešeni. Nikoli se jih mučitelji ne bodo več dotaknili z nasilno roko, Bog je vse pokončal.

Grozno! Bog postane rešitelj življenja in ubije istočasno vse zatiralce. Se je to moralo zgoditi tako korenito? Toda gre za nekaj drugega: Bog reši svoje ljudstvo, to je vsebina dogajanja. To so vedeli tudi begunci v Bablu. Medsebojno so se tolažili s čudežem ob Rdečem morju s trsjem in so iz tega tudi črpali svoje upanje. Do danes se Izrael zanaša na Jahveja, ki se je v vseh preganjanjih in poskusih iztrebljanja, katerim so bili Judje do danes izpostavljeni in so še, postavil na stran šibkejših.

Mnogi sodobniki živijo v diktatorskih sistemih, drugi trpijo pod prevzetnostjo, trmo in neusmiljenjem svojih verskih voditeljev. Vsem njim je namenjena ta čudovita zgodba o rešitvi: sirskemu beguncu, kot tudi ženski, ki jo partner trpinči že leta, delovnim sužnjem, ki za revne plače šivajo naše obleke, otrokom, ki so zlorabljeni in posiljeni, jih silijo k težkim delom ali pa jih kot otroške vojake urijo za ubijanje.

Zgodovina odrešenja pripada tudi ločenim in ponovno poročenim kristjanom, ki se jim odreka evharistija, torej dostop do Boga, in pripada vsem katoliškim duhovnikom, ki jim je Bog položil v srca ljubezen do ene ženske. Vsi ti si lahko želijo, da se bo vsemogočni Bog postavil na njihovo stran in jih osvobodil. Čakati izključno na poseg “od zgoraj”, pa ljudem, ki trpijo zaradi zatiranja, ne pomaga. Zdravniki brez meja in druge organizacije, ki pomagajo, so primer za to, kako lahko mi sami nekaj prispevamo k temu, da žrtve današnjega sveta doživijo pravičnost, da bodo zatirani osvobojeni. Mi smo lahko podaljšana roka Boga v puščavi, ki se je imenoval “Jaz-sem-ta-ki-bom-vedno-pri-vas”. Amen.

G. Mollberg

prevod A. Smrečnik
www.wir-sind-kirche.de/sonntagsbrief/

PS: Kardinal Ch. Schönborn pravi glede enakopravnosti žensk tudi pri katoličanih, da bi bilo dobro, če bi o ženskah kot poročenih duhovnicah, ki vodijo v župniji nedeljsko praznovanje evhartistije, kmalu odločal koncil, ob zasedanju škofov v Amazoniji letos pa naj bi škofje razpravljali o možnostih in delovanju poročenih katoliških duhovnikov. – izkušenih in modrih mož. Ne samo poročene duhovnike, temveč tudi ženske med drugim že dalj časa spodbuja upokojeni škof E. Kräutler, ki je deloval v Amazoniji in pozna predano delo večine žensk katehistinj, ki vodijo tamkajšnje bazične skupine. Če ne bodo enakopravno vključene tudi v prihodnje delovanje, to ne bi bilo pravično in enakopravno. Biblično glede tega naj ne bi bilo  ovir.
Nedavno sem v nemški oddaji o vernosti in praznenju cerkva slišal strokovno statistiko, da se “duhovni ljudje” sicer veliko bolj pogosto kot prostovoljci vključujejo v humanitarne in dobrodelne ustanove, našo Karitas, Redeži križ idr., kot osebe, ki se imajo za ateiste, nereligiozne. Če je to vključevanje v družbo dejstvo, potem smo izzvani v krščanskem duhu Jezusa in velikonočni spodbudi, da služimo drugim, da dejavno ljubimo vse svoje bližnje, da ne povzročamo gorja in trpljenja, da opazimo krivice, se solidarno oglasimo, nasprotujemo, pomagamo lajšati gorje in ga preprečevati, da pomagamo, tolažimo, skratka, da smo dejavni za bližnjega in pravično blagostanje vseh v domači družbi in širnem svetu.
Da smo vsi skupaj odgovorni za naš svet, stvarstvo, planet, zemljo, zrak, vodo in energijo, in naj naš dom odgovorno in dejavno tudi ohranjamo, nam je vsem na srce položil Frančišek v knjižnici Hvaljen Gospod… Laudato si… za katero naj bi mu je osnutek napisal in poslal prijatelj Leonardo Boff…